tako (2.901-3.000)

»V postelji sem se pokrila čez glavo.	Tako	strah me je bilo; odkar sem bila čisto majhna	A
bilo; odkar sem bila čisto majhna, me ni bilo	tako	strah. Tiščala sem veke in štela hitro številke	A
mi je, da sveti skozi plahto, a potem je bilo	tako	svetlo, kakor da sploh in več ne rjuhe ne plahte	A
toliko bolj kot prej. Meni ni bila všeč, ker on	tako	bahaško gleda z razprtimi očmi.Niti zmenila	A
.. stran 259 . \/ zidu. Ne vem, kako se je	tako	nenadoma vse zgodilo. Mislim, da sem občutila	A
takrat poklicala svetloba mesečine na jezeru.	Tako	sem stekla dol po stopnicah, a slika je bila	A
in počasi obračal njeno glavo, da ne bi več	tako	strmela predse; a tisti trenutek se je Luciana	A
čez čas pa je rekla: »Me pomiluješ, ker se	tako	bojim, kajne?« »Nasprotno,« je tiho rekel.	A
bil ves prevzet, da se je njena hrapava dlan	tako	rešila nevarnega simbola, in srečen, da je to	A
kakor prvi, in tudi mrak se je bil že zgostil,	tako	da sta ribiča precej časa veslala, preden sta	A
marca tega leta zgodilo kaj posebnega. In prav	tako	ni to list iz dnevnika, kajti dnevnika ne pišem	A
urah izlilo iz mene, je bilo pri dnevni luči	tako	smešno, da me je oblivala rdečica.Taki smo:	A
nekateri pribrojili tudi mene. Vsaj krstili so me	tako	in nobenega namena nimam, da bi se upiral, ker	A
postavah kazniv. Kar se krsta tiče, je z njim	tako:	ko se rodiš, te ne vprašajo, če si zadovoljen	A
potrebno prepričanje ali svetovni nazor, te prav	tako	ne vprašajo za svet; krstijo te po nasvetih	A
svojega imena, ki si ga dobil pri prvem krstu,	tako	se privadiš tudi svetovnega nazora, ki si ga	A
nazora, ki si ga prejel pri drugem krstu. In	tako	je prav, kajti le tako sem brez vsakega truda	A
pri drugem krstu. In tako je prav, kajti le	tako	sem brez vsakega truda prišel ‘do tistega vseprešinjajočega	A
duševno zlomljen. Za iglo ni več prijel, toda prav	tako	se ni več zanimal za svobodo svojega ljudstva	A
vprašanju, ki mene skoraj vselej vrže iz kože. »	Tako.	Zdaj imam nekaj v ‘grifu’«, je dodal.	A
je rekel in se potolkel po prsih. Tinci je	tako	močno drla kri v glavo, da je na prvi postaji	A
posajenost, da se je pridružil vsaki naši neumnosti.	Tako	smo prišli k Čonhu vsi razgreti in razigrani	A
Kaj bi se jezil. Napisal sem	tako,	pa čeprav se bodo našli ljudje, ki porečejo	A
srce, nečloveški dvom, ki je mučnejši od še	tako	mučnega pričakovanja.Začelo me je težiti, težiti	A
ičakovanja. Začelo me je težiti, težiti bolj in bolj,	tako	težiti, da me je skeleča bolečina v srcu zbudila	A
tridesetih letih, se mi njegovo živalsko geslo	tako	gnusi, da ga niti v mislih ne maram slišati	A
zakrohotal, da mu je zmanjkalo sape. Naduha ga je	tako	stisnila, da mu je obraz pomodrel.Izbuljil je	A
hlastal za zrakom. Toda še medtem, ko ga je	tako	dušilo, je zlobno majal z glavo, a ko je prišel	A
in bolečina, stara trideset let, je bila še	tako	živa, da me je zdramila iz mučnega polsna.	A
najprej zaničljivo zakrohotal, nato pa se je	tako	razkačil, da ga je kar vrglo s postelje.Obstal	A
s pestmi in na račun politike bruhal iz sebe	tako	ogabne psovke in kletvine, da sem se tudi jaz	A
sanj pa Carlo Carniglia ni hotel priznati ...	Tako	sem se mučil teden dni.Nato so me izpustili	A
Otrple roke ima sklenjene pod glavo.	Tako	leži jetnik.Izpod čela, na katerem leže dolgi	A
gleda na sive stene, po katerih curlja voda.	Tako	mu minevajo dnevi: dan, noč, zora, mrak ...	A
težko sivo nebo vidi, kakor da bi snežilo.	Tako	čudne občutke ima, kakor da se bliža praznik	A
Božič, sveta noč je nocoj. Jaz pa sem sam,	tako	strašno sam v celici.Kako rad bi se nocoj, samo	A
pred njimi. Roke ima sklenjene in poje, poje	tako	lepo: Kaj se vam zdi, pastirčki vi	A
sanjati na sveti večer o svojem domu, katerega ima	tako	rad in radi katerega trpi. Kako rad	A
katerega trpi. Kako rad bi pel jetnik, ko je bil	tako	sam, sam v molku in v temi, ko so se zunaj blestele	A
sredi celice lahko stojim in pišem. Pišem kar	tako	na štiri sive in mrzle stene, pišem kar tako	A
tako na štiri sive in mrzle stene, pišem kar	tako	z mislimi in z očmi na koščke neba, ki jih vidim	A
pisanje, še nikamor ne bo prišlo. Ampak nekoč -	tako	se tolažim in upam v teh dneh - bodo že prišli	A
izmučen vrgel na trdo blazino, razkrilil roke in	tako	sem se danes zbudil. Ko se je jutro	A
In zdaj pojo že vse jutro. Čudim se, čemu	tako	pojo.Saj zvonovi v tem mestu skoraj vedno pojo	A
zvonovi v tem mestu skoraj vedno pojo, ampak	tako	čudno, kakor danes, še niso peli nikdar.	A
kakor danes, še niso peli nikdar. Čemu, le čemu	tako	zvoni? Stopim k steni in udarim po njej	A
skozi sajaste opaže se kadi. In vendar je vse	tako	lepo tam daleč ob Idrijci.Vsi so zdaj lepo doma	A
pri zakurjeni peči, spomnite se name, ki sem	tako	daleč od vasPisal bi vam rad veliko, pa ne morem	A
Vaš Danilo -	Tako	malo, se čudi ječar. - Dovolj, ne morem	A
Z levico drži ciborij.	Tako	bele roke ima ta kaplan, kakor mrtvaške so,	A
bele roke ima ta kaplan, kakor mrtvaške so,	tako	belih rok nisem še nikdar videl. - Figliol	A
mračna, ker je zunaj ognjeno opoldansko sonce	tako	navpično lilo z modrega neba. Kmet si	A
Srečen sem!« je v nekakšnem valčkovem ritmu	tako	glasno utripalo v njem, da mu je bilo skoraj	A
»Knjige ... Pa saj je skoraj	tako.	« »Povesti, kako se reče?«	A
kajpak,« se je popraskal kmet. »To se samo	tako	reče...« »Ah, seveda!« je živo pribil	A
... Hotel sem reči, da pišete ... da pišete kar	tako.	« »Kako?« se je ozrl Peter Majcen.	A
»Seveda, seveda! Kar	tako,	kar tako!«Lahkotno je zmignil z rameni in si	A
»Seveda, seveda! Kar tako, kar	tako!	«Lahkotno je zmignil z rameni in si vrgel plave	A
»Kaj hočemo!« je vdano vzdihnil. »Je že	tako.	« »Hm, kajpak!« je nehote in nevede prikim	A
»Kaj pa je ... Aa, vi se čudite, ker sem	tako	zatrobil!« se je veselo zasmejal Peter Majcen	A
navdihom; da je bila njegova satirična žila	tako	močna, da je včasih brizgnilo iz nje tudi tam	A
»Kaj? Mar ni	tako?	« je vprašal Peter Majcen. Kmet je zaprl	A
sproščeno nasmehnil Peter Majcen. »Nikar ne jemljite	tako	smrtno resno.Ali vam nisem že prej rekel, da	A
bradi. »To se vam nemara čudno sliši, a je	tako!	« je prikimal Peter Majcen.»A kar mirno se popraskaj	A
tega ne razumem, tudi vi verjetno ne boste ...	Tako	je! In kako lepo je, da je tako!« se je nasmehnil	A
Tako je! In kako lepo je, da je	tako!	« se je nasmehnil in se na peti zasukal h kovčku	A
naposled spet srečal s svojimi junaki. Bil je	tako	neučakan, da je poiskal mapo z naslovom PRVI	A
A na to niti ne pomisli. In prav	tako	niti za hip ne podvomi o svoji smrti.	A
»A Temnikar bo šel hitro. Saj ga že	tako	dolgo premlevam, da se bo nemara res sesul na	A
A kaj bi!	Tako	je.In tudi če dialektike ne poznaš in ne priznaš	A
bi me zaradi tega klical na odgovor!)... No, in	tako	je torej z mano tukaj vse lepo in prav. Samo	A
da ga ne bi mogel opisati, pa če bi bil še	tako	zanimiv.Vse svoje junake moram imeti rad, če	A
Sicer pa je siromak nemara res bolan, ker je	tako	neznansko suh.« Kmet se je globoko odkrehni	A
čemernega!« se je začudil Peter Majcen. »Prav	tako	je Tilčka rekla Temnikarju, ko je dolga zimska	A
ta pa je prga, prava prga, čeprav ni lepo, da	tako	rečem.« Kmet je s čevljem podrsal po	A
Seveda vem!« »Pa ne zamerite... vprašal sem kar	tako.	« »Kaj?	A
in se je skušal celo nasmehniti. »To se samo	tako	reče,« se je popraskal.Njegovi prsti so bili	A
in mu poreče: ‘Črnilogar, greva?’ se bo prav	tako	popraskal in rekel:‘A zdaj?’«	A
s preperelo vrečo, ki je ležala na njej. »	Tako,	zdaj bo pa vse v redu!« je rekel s poudarkom	A
Peter Majcen je postavil mizo na tla in jo začel	tako	hrupno premikati po zveriženem podu, da je kar	A
jabolko in on je bliskovito odskočil in nato prav	tako	bliskovito skočil k njej kakor razdražen paglavec	A
Zmeraj se mu je skrivala za vrata, a on je bil	tako	otročji in trmast, da je ni nikdar iskal tam	A
pogledal v kot za vrati. Spočetka jo je videl	tako	živo, da ga je še telo bolelo, potem pa je njena	A
mokrih očeh, z drobnimi pestmi na visokih prsih,	tako	resnična in tako živa, da se Temnikar ni utegnil	A
drobnimi pestmi na visokih prsih, tako resnična in	tako	živa, da se Temnikar ni utegnil začuditi, ne	A
zdrznil - in Tilčka je skopnela. - Kaj pa se zdaj	tako	tiščiš v tisti temi? - je Temnikarica vzdignila	A
drobu. Nemirno se je premetaval in nekajkrat	tako	zahropel, da se je žena zbudila in ga ozmerjala	A
čuden - spremenjen. In vse okrog njega je bilo	tako	lepo, tako svetlo in slovesno, kakor je bilo	A
spremenjen. In vse okrog njega je bilo tako lepo,	tako	svetlo in slovesno, kakor je bilo samo enkrat	A
19 .. . \/ . / In	tako	je tudi bilo ...To uro, skoraj petdeset let kasneje	A
uro, skoraj petdeset let kasneje, je bilo prav	tako.	Stal je na pragu, in glej, kakor hitro je sprejel	A
Res, sijalo je prozorno zimsko sonce, ki je	tako	prečistilo svet, da je bilo kar škoda umreti	A
potrebno opraviti, a da se ne bo več vrnil. In	tako	tudi bo ... - Jernej! - je poklicala žena	A
se s temi besedami nehote ponaša, kar mu prav	tako	ni bilo všeč. Zato je hitro in skoraj trdo dodal	A
stavka, ki ga je imel že na jeziku. In to ga je	tako	otroško razveselilo, da se je nasmehnil in samemu	A
Kako? - se je Temnikar nasmehnil izpod brk. -	Tako,	kakor...Pozabiva vse, kar je bilo hudega!...	A
peci potico, jaz grem pa v grmovje, ker sem se	tako	odločil.Na roko!	A
No, vidiš! - je prikimal Temnikar. - Ali ni	tako	lepo?In pametno?...	A
kaj mi je šinilo v glavo! Vprašal sem kar	tako...	tja v tri dni,« se je opravičeval Peter Majcen	A
Majcen. Nasmehnil se je, a vendar mu je bilo	tako	nerodno, da je brez potrebe vrgel na mizo težak	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani