tako (2.701-2.800)

vem, a če je zavoljo njih postal tvoj obraz	tako	resen, so morale biti hudobne.Mirko, lahko mi	A
novo razpoloženje naredilo zgovorno. »Viš,	tako	lepo sva se prej pogovarjala.Zakaj bi govorila	A
bil kakor odtenek razdraženosti v njem, ker je	tako	zaupljivo predlagala nadaljevanje sprehoda;	A
dve in dve, vzporedne okrogle železne cevi.	Tako	se je vzdigovala pot do širokega ovinka, kjer	A
njegov obraz. Ni vedela, zakaj molči, ko pa je	tako	preprosto povedala o sebi in šoli.Ni mogla seveda	A
nedolžno želijo, da bi bil Voditelj vesel, ker so	tako	pridne in sadijo ciprese zanj.Nič ne vejo, da	A
sonca in jezerske vode. . /\ .. stran 99 . \/	Tako,	da bi nazadnje usahnila poslednja senca velikega	A
spominom razdrla to njegovo pripravljenost.	Tako	se je kakor v obrambo pred njenimi možnimi besedami	A
eprizadetim besedam. . /\ .. stran 100 . \/ Prav	tako	je bilo tudi Luciani, ker drugače se ne bi tako	A
tako je bilo tudi Luciani, ker drugače se ne bi	tako	pogostoma ozrla nanj izpod kapuce. Oblaki so	A
vrste sramežljivost, ki mu ne dopusti, da bi kar	tako,	meni nič tebi nič, prešel v lahkoten razgovor	A
lahkoten razgovor, potem ko je bilo prišlo do	tako	hudega razhajanja med njima. Ustavil se je.	A
da tokrat Luciana ne bo vprašala: »Je lepo?«	Tako	je bil zdaj nejevoljen zavoljo njune zadrege	A
zaupljivostjo tiste male šolarke, ki je nekoč prav	tako	zaupljivo sprejemala vero v vsemogočni idol	A
listino in prislonil svojo dlan plosko k njeni.	Tako	sta njuni roki vzporedno viseli dlan ob dlan	A
A ostala je mirna.	Tako	se potaji človek, ki bi se uprl, a nekaj iz	A
bi se zagotovo spremenilo v ironično zabavo.	Tako	moder človek večkrat skoraj nehote nastavi sogovorniku	A
če ne zavoljo zavesti, da ji dela krivico?	Tako	je bil zdaj ves vzradoščen, da bi ji daroval	A
In pomislil je, da ona verjetno zares ni še	tako	zasopla in vznemirjena opazovala svoje domače	A
nekaj zelenkastega bi mu bilo treba dodati!«	Tako	sta modrovala, kakor da jima gre zares za olivno	A
je za trenutek bil neodločen. Vsakikrat je	tako	v zadregi, ko je med njima njena roka s svojo	A
zavoljo tega prav one krive, da je Lucianina misel	tako	neprožna. Obrnil se je in se prestopil.	A
balkon nad bregom. Upiralo se mu je, da sta	tako	vsaksebi, da ona jemlje vzgib prešernosti za	A
sklanjal, da bi ona ne stala na koncih prstov. In	tako	jo je rahlo položil na tla kakor vazo na njeno	A
ramena, in jo poveznil na njene goste lase.	Tako	sta šla. »To je ena izmed mojih najlepših nedelj	A
me ne boš več presenetil!« On pa je bil prav	tako	na videz resen. »Zares nenavadna nedelja,« je	A
močno doživeto, in zabriše vse časovne razdalje,	tako	da je oddaljeno blizu in bližina oddaljena.	A
»Kakor da ga poznava od takrat, ko si bila	tako	majhna,« je rekel in stegnil roko in približal	A
ošaben.« Tedaj sta se sporazumno zasmejala,	tako	da sta s tem vsak zase zaslonila svojo zadrego	A
»Ni res,« je rekla. »Marsikdo se ne bi	tako	ponižal in bil tak z navadno delavko.« On se	A
navadno delavko.« On se je tedaj naglas zasmejal,	tako,	z odprtimi usti, da je umetno povečal glas z	A
Se ti ne zdi?« »Vsi ne mislijo	tako,	« je rekla, a njena roka se je rahlo premaknila	A
čevlje; še nalašč bo takrat cebnil v kamen.	Tako	so se Luciani zdaj oči brezskrbno smehljale	A
on omenil otroška leta, čeprav je ženi prav	tako	sveta podoba sebe-otroka, kakor so sve te njene	A
trenutek našla izhod, tudi vzgib hvaležnosti.	Tako	je hvaležna ženska, ko moški prezrè vse njene	A
objemu drobnih kapelj, ki naju obsipavajo.	Tako	sta prečkala avtomobilsko cesto, in ko sta šla	A
kilometrov v širino! Ko je človeško bitje	tako	razkošno, se ob njegovem močnem doživetju sprožijo	A
Vendar je bil zdaj on tudi nemiren.	Tako	rahlo in nerazločno nemiren je človek, ki je	A
Kaj ga moti? To, da jo	tako	drži za roko in igrivo maha z njo?A ni bilo	A
našo mamo!« »Če bi šla v kino, bi bila prav	tako	pozna,« je rekel. »Danes je brezvladje.«	A
»Danes,« je ponovila. »Ni	tako?	« »Je tako, je.	A
»Ni tako?« »Je	tako,	je.Danes.	A
trenutek zatem rekla in pokazala s kazalcem. »Bodi	tako	priden in mi utrgaj nagelj.« Stegovala je kvišku	A
ne gleda zrakoplova, temveč očetu v oči. In	tako	se je ozrl in zagledal cvetove vrh zida; spodaj	A
zataknjeni tudi tam gori v sneg ponosnega Balda!	Tako	sta šla nekaj korakov molče do avtomobilske	A
pusti, bom hitreje šla sama,« je rekla. »Kar	tako?	« »Kar tako,« je prikimala.	A
»Kar tako?« »Kar	tako,	« je prikimala. »In jutri?«	A
strmih skal. Tesni in kamniti klanci so prav	tako	posredi majhnih domačij skoraj navpik padali	A
nenadoma postajalo ozka in obokana uličica,	tako	da je bil pod oboki mrak, na levi pa so se sončili	A
vhodom izstopila iz avta dva Švicarja, ona in on,	tako	da je spala tis to noč četverica ljudi, ki se	A
okenske podboje že dolgo časa obseval rožnat soj;	tako	rožnat je bil, kakor da je imel barvo od pomaranč	A
so se stopnjevale po bregu navzdol do jezera,	tako	da je bilo videti, kakor da padajo naravnost	A
trtne liste. Takrat je oživel pred njim prav	tako	stopničasti svet pod Kontovelom, pod staro cesto	A
hotelsko mizico tik k oknu in se lotil dela.	Tako	je zdaj sedèl za mizo in risal. Nizko pod oknom	A
njegovo poglavitno opravilo; ustvarjalca namreč še	tako	pomembne človeške pridobitve ne zadostijo, dokler	A
stopnice, zaokroženo in podolgovato stavbo, ki bi	tako	imela hrbet zavarovan pred burjo, spredaj pa	A
vključeno v obliko sveta, polkrog pa bi bil odprt	tako,	da bi sonce od zore do mraka sijalo vanj zdolž	A
prijatelju vtis iz bolonjskih študentovskih dni,	tako	pa so zdaj še tisti spomini z univerze nekako	A
ali vsaj v dobri meri razveljavljeni. Ravno	tako	je večinoma veliko bolje, da človek ne išče	A
dvema občudovalkama odšel in ga nehal motiti,	tako	se je potolažen spet lotil knjižice.Malce preveč	A
Mi, bergamaški ljudje, imamo mejo za plotom,	tako	rekoč.Petnajst let sem bil star.	A
bolje odpočije. »Večina ljudi, žal, ne čuti	tako.	« »Večina ne bo nikdar veliko razumela,« je rekel	A
rediti govedo in čistiti gnoj izpod krav; prav	tako	se ne bo dosti spremenilo delo mehanikov, rudarjev	A
rudarjev, pometačev, natakarjev, kuharjev in	tako	dalje. Vsi ti, in ti bodo zmeraj večina, vsi	A
zdravniki, diplomati, znanstveniki, arhitekti in	tako	dalje.Se vam ne zdi?«	A
kmetijstvo skoraj čudežno razvilo z uvedbo strojev,	tako	pa dopustilo ljudem časa na pretek za izobrazbo	A
naprej ob stolici, samo na pol se je obrnil,	tako	da je pogledal na jezero.Kakor tovariški oče	A
presneto dolgčas mu mora biti v kuhinji, ko pa je	tako	zgovoren. Kuhar je iz navade spet držal predpasnik	A
špice svojih koles; lepo v krogu okoli in okoli.	Tako	so krožili rumeni kolobarji drug za drugim nad	A
pomarančami na dveh koncih. Utrgala sta sadeže	tako,	da so se pecljev še držali veliki listi, in	A
avto, bosta, ali ona ali on, vzdignila preklo.	Tako	najbrž čakata večkrat zvečer, medtem ko se na	A
švicarsko dvojico in spet karal njega, ker je	tako	moledoval za ljubezen, namesto da bi pustil	A
vendar prišla brez priprave in kakor podarjena,	tako	da ni imel časa, da bi bil doživeto presenečen	A
se mu zdi krivično, da se je ta leta ves čas	tako	slepo premikal v ljubezenskem ozračju in da	A
tujo množico postal anonimen in sebe izgubil,	tako	skuša zdaj med neznanimi ljudmi spet sestaviti	A
ivljenjskih prvin. Zdaj se je bližal konec predora,	tako	da se je njegovo razmišljanje na mah pretrgalo	A
nagrada za dolgo temo in za misli v temi. »	Tako	pozno si še tukaj,« je rekel.Stopil je k malemu	A
v predor in zažvižgal; morebiti zato, ker je	tako	spretno znal vezati liste k pomarančam, da so	A
da mora prav gotovo imeti veselo mater, ker	tako	srčno hodi sam skozi noč. Potem pa se zavedel	A
to debelo pokončno jekleno črevo, ki je bilo	tako	smelo splezalo ob steni proti nebu.Mesec pa	A
sence niso nagajive.« »Morala bi gledati proč,	tako	bi moj obraz ne bil v senci - in ti bi videl	A
Viš, na to nisem pomislila!« »	Tako	je,« je rekel.»A večkrat kaj dosežemo prav takrat	A
dosežemo prav takrat, ko gledamo proč!« »Je prav	tako?	« je vprašala in se na zidku zasukala. Nasmehnil	A
Bil je objem dveh raskavih vej. »Ti pa	tako	dolgo pot peš,« je zašepetal njen glas pod tistima	A
njen glas pod tistima njenima trdima vejama.	Tako	sklonjen nad njo je za čas pomolčal, da bi ga	A
svojih ramen in jo potem objel okoli vratu. »	Tako	je bolje,« je rekel. »Hgm,« je pritrdila in	A
rekel. »Hgm,« je pritrdila in se namuznila,	tako	da je pomislil, da sta res nepreračunana zarotnika	A
»Prav. A najbrž misliš zato	tako,	ker zdaj zavoljo ekonomskih težav misel na življenje	A
potem je sama pri sebi tiho rekla: »Nekoga kar	tako	imeti rad tudi celih deset let.« Ni ji pritrjeval	A
vse njene misli; zato ji je rajši ugovarjal. »	Tako	bi se poročila potem, ko bi že nabrala vso lepoto	A
da bomo nadaljevali verigo človeškega rodu?	Tako	se znajo ljubiti tudi druga živa bitja.« »V	A
ljubezen za kratek čas; takšne ljubezni so prav	tako	malo vredne kakor ločitve na tekočem traku.	A
nalahko stisnil njeno ramo z desnico, nato je prav	tako	nalahko, kakor da bi pazil, da se ne bi prebudila	A
se ne bi prebudila, zvrnil njeno glavo nazaj,	tako	da je oblila mesečina njen obraz. Nič ni bilo	A
in ti,« si hotela reči - je pomislil. Zakaj	tako	preprosto te bom poljubil, kakor da nadaljujeva	A
in vendar je bilo kakor še ločeno od njega,	tako	da se je trudil, da bi s svojimi prsmi ujel	A
premostiti tišino, ki jo je rodil njen umik.	Tako	je samo pomahala z roko nad praznino, da bi	A
pod teme, da sta komolca počivala na kamnu. »	Tako,	kakor si zdaj, je še bolj nevarno za nesrečo	A
ob njenih ustnicah nove stezice za mesečino,	tako	da se je njegova roka samogibno vznemirila ob	A
vestno; rad bi, da bi ne imel nikamor oditi,	tako	da bi lahko sédel, če bi se mi zahotelo, na	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 3.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani