Ko smo v dolgi koloni štorkljali po samotni jutranji ulici, da so leseni podplati ritmično udarjali ob debele kamne cestnega tlaka, so za šipami majhnih domačij žene približale robce očem. To smo doživeli prvič in zadnjič v vsem času naše izgubljenosti, in tako je tisti izmed nas, ki se nekaj dni zatem zjutraj na ležišču ni več zbudil, odšel z odtenkom rahle vezi s človeškim občestvom v svojem spominskem tkivu. V treh tednih ga je vzelo.