sram (801-900)

je rekel počasi, ali koj ga je bilo besede	sram,	zazdela se mu je neprimerna, neumna in razžaljiva	A
razsvetljeni vrt - še tega pogleda ga je bilo	sram.	”Če je pljunek na tvoji suknji - kdo ga je	A
srca! Da ti prejasno sije iz oči bridkost in	sram	vojščaka, ki meča nima, da bi udaril ... in ki	A
mrtvimi očmi gleda ves žalosten in očitajoč.	Sram	me je teh oči, rad bi jim pobegnil, ali vsepričujoče	A
roki, se mu je zazdel nenadoma zelo težak in	sram	ga je bilo. ”Glej, kakor otrok ... kakor dvajsetlet	A
zakričal!“ je pomislil; in takoj ga je bilo	sram	te misli. V tistem trenotku, ko je stal ob	A
spomina, se ne prikažejo med svoje, ker jih je	sram.	Da bi se tebi tako ne zgodilo,“ je rekla tretja	A
”Zakaj me nisi vzbudila?“ je rekla Mana. ”	Sram	me je tega svetlega dne!“ ”Nikamor se ti	A
kakor ga imam rada ali ne glej mi pod roko,	sram	bi me bilo.“ Mana je pisala ob sveči in je	A
Lačen sem,“ je hotel reči Pavle, pa ga je obšel	sram	in molčal je.Ženska je sama prinesla vrelega	A
vozovi mlekarjev in mesarjev. Pavla je bilo	sram,	ko se je ozrl na svojo ženo. ”Tako bi ne	A
zastokal od bolesti in sladkega koprnenja in	sram	bi ga bilo greha in vseh nečistih misli. Tisti	A
ustnicah, na licih. In kakor da jih je bilo	sram,	so molčali vsi, še oko ni več poznalo očesa	A
nosite to neumno, dolgo pentljo ... kaj vas nič ni	sram?	...“	A
se srečavale in pozdravljale! Glej, srce:	sram	te bodi te svetle noči, teh črnih gozdov, teh	A
hrepeneli? Rekla sem vam tako besedo, da me je bilo	sram;	odgovorili niste!“ Iz druge sobe se je zasmejal	A
pravi se, naprej živeti! In če misliš, da te je	sram,	in če misliš, da si preplah in preslab in da	A
je lasal, še čutil nisem. Bolelo pa me je in	sram	me je bilo, da je bral v mojih očeh tisto lepo	A
svoje želje, nikoli izrečene, ki jih ga je bilo	sram	med ljudmi. Srečal sem ga zdaj, v tem času	A
vsi so bili luknjasti in prazni, da me je bilo	sram.	Vprašal sem prijazno, kakor se spodobi, če bi	A
svetla okna gledajo nanj in ga ne vidijo.	Sram	ga je bilo, hoditi ni znal, ni vedel, kam bi	A
V tej hiši stanujem,“ je odgovoril Peter in	sram	ga je bilo. Starec je zakašljal; govoril	A
z dlanjo po obrazu. Peter se je umeknil in	sram	ga je bilo. ”Nič se ne boj, saj te imam rada	A
Tako neumno sem se bil zaletel, da me je zdaj	sram.	Kaj pa bi bil jaz z njo?	A
Kaj mi je odgovorila? Rdeča je bila in	sram	je je bilo namestomene ...O!	A
opoteka se, kadar pride, in oči so mu vse krvave.	Sram	ga je bilo očeta, ni ga srečal rad na cesti	A
vesel ob moji svatbi!“ Ali precej ga je bilo	sram	te misli - ne maral bi, da bi prišla Olga s	A
se že prikazovale temne pege. Čudil se je in	sram	ga je bilo. ”Da bi me le brki ne izdajali	A
ti nisi bil rojen na vozu!“ Pavla pa je bilo	sram,	zardel je in se je obrnil v stran. ”Nisi	A
prihaja, da bi ga pitali! -- Ali te nič ni	sram?	“ ”Čemu bi me bilo sram?“ je odgovoril Šimen	A
-- Ali te nič ni sram?“ ”Čemu bi me bilo	sram?	“ je odgovoril Šimen ves miren in brez srda.	A
»Je koga strah?« vpraša Herbart. »	Sram	bi me bilo, ako bi jih ne zmogli.Tu so sigurno	A
Pa se je tajila in skrivala.	Sram	jo je bilo zboleti. »Pa kako napravite, kadar	A
nervoznosti, bala mirnih, prijetno toplih rok.	Sram	jo je bilo, dasi slepa, je čutila, da leži ves	A
licu kakor bel, popisan list pred tujimi očmi.	Sram	jo je bilo, da gleda zdravnik njeno glavo, na	A
neumna zna biti name.« Tomaža je po stalo nehote	sram	pred njo in zamrmral je nekaj ko, da kadar odhaja	A
nimam pri sebi!« je govoril in silno ga je bilo	sram.	»Že napraviva, fant,« je hitel krčmar.	A
Anica vstala. Cel razred je gledal na njo in	sram	jo je bilo. »Ti si Anica, kaj?« je vprašala	A
« je rekel in povesil glavo, kakor da ga je	sram.	Tako sta se ločila, in Anica se je napravila	A
»To so grde laži,« je zastokala Anica, »in	sram	te je lahko takih očitkov.«Solze so jo polile	A
je pekla v dnu srca, in jo je bilo neizrečeno	sram	pred njim radi moža; še huje jo je bolela misel	A
Skočila je k vratom. »Ali vas ni	sram,	« je viknila s solzami v očeh proti Katri, »opekli	A
Ne daš nič očetu?« Tedaj je oblil Anžeta	sram,	in skoro hud je bil na očeta, češ, da govori	A
je čakal na očeta Anže in si grizel prste. In	sram	ga je bilo, sram.Pa sam ni skoro vedel, zakaj	A
Anže in si grizel prste. In sram ga je bilo,	sram.	Pa sam ni skoro vedel, zakaj.	A
žalosten. Ležalo je očitanje na njem, da ga je	sram	očeta.In par skrivnih solz je obrisal in šel	A
premisleka, je Anico zelo razburila, in skoro	sram	je je bilo pred seboj in odvetnikom.Zmešala	A
molče segel v žep in ji pomolil par bankovcev.	Sram	jo je bilo, toda on je tako zasukal pogovor	A
jo je v sobi. Toda dol v kuhinjo jo je bilo	sram	iti, zakaj spomnila se je, da jo je Marjanica	A
neprijetnejše ji je bilo. Samo pred seboj jo je bilo	sram.	Ona, Anica, je li res padla tako globoko, da	A
ne pustim! Ti dobri, dobri človek, kako me je	sram	pred teboj!«In Anica je zajokala in v solzah	A
dekliških ust za vrati v kuhinji; obšel ga je	sram	in strah, stisnil je ustnice in odločil: »Tepel	A
Bogu . / . / stran 43 . / III Dijaka je bilo	sram	stopiti v kuhinjo, zato je šel iz sobe v vežo	A
ščipal, kadar ni bilo brata. Hahaha. Kaj te bo	sram!	Nič preveč ni bilo.	A
ukrotil in rekel sicer ostro, a mirno: »Pojdi in	sram	te bodi!« Dijak Peter je vstal.	A
»Ne bom te smela spremiti. Preveč me bo	sram.	« »Ali pred Matevžkom?« je vprašal moški nagajivo	A
so rekli Volčani, šaleč se, »ali ne vejo?	Sram	jih je, ker ni vode do pasu, da bi bredle.«	A
Potep ti bom rekel,« je odvrnil veselo vikar. »	Sram	te bodi, če je res, da si degradatus2.Kakšen	A
in nemirno. »Lovača,« je kriknil, »pa te še	sram	ni!«Osupnila je, oslabela kakor cvet pod koso	A
in si je šla z rokami čez svoje ubogo telo: »	Sram	me je!« »Seveda,« je odklonil izobčeni duhovnik	A
« je odklonil izobčeni duhovnik, »kaj te bo	sram!	Saj še Sare ni bilo sram, ki je bila siva in	A
duhovnik, »kaj te bo sram! Saj še Sare ni bilo	sram,	ki je bila siva in stara čeljust.« »Pred vami	A
mičnosti, ki ga je prevzela. . / . / stran 11 . /	Sram	ga je bilo, kakor da ga je neljub mu človek	A
Le eno še kdaj zini o Luciji, da bo otroka	sram,	po gobcu jo dobiš, kakor gotovo si župan.«	A
zanj. Če pa svojo pravo službo rad utajim,	sram	me je tako, ki me ljudje po strani gledajo kakor	A
imaš?« je vprašal resno župnik. »Saj me je kar	sram	povedati,« je vzkliknil Anže, »dvanajst.Judež	A
vzklike o tolminskem novem gospodu: »Galjot!	Sram	me je za tisto dobro voljo, ki sem jo imel.	A
Ko je vozil mimo Tagliata, je gledal vstran.	Sram	ga je bilo krčmarja, ki je stal na pragu in	A
leta. Tudi vem, da bo ta potrtost minila, in	sram	te ni treba biti, in če ti Neža zakon graja	A
pravda, če ga je volja in če je mož za to. »	Sram	te bodi,« je odvrnil župan Mohor, »kakor baba	A
mora biti v duši nečistniku. Samega sebe ga je	sram.	Pa prideš in razgališ njegov greh.	A
Hlapec ti ovčarski! Da te prav nič	sram	ni in se sama sebe ne slišiš, kar poveš, surovo	A
pa o nogáh, črednik Neža! Lepa si mi, da te	sram	ni. Noge...	A
pa hodiš kopat, da te je v vodi oprezoval.« »	Sram	naj ga bo,« je vzkliknila deklica in zbežala	A
slabotnega Berso. . / . / stran 175 . / Kar nič	sram	ga ni bilo ne strah.Obstal je pred mesarji,	A
položil na tla, ko mu je izpodbil noge. »Blaž,	sram	te bodi,« je vpil Maraž. Dragar se je izvil	A
Sodnika je kratko odslovil.	Sram	ga je bilo glupe zmote, ki ji je bil sodnik	A
moči ni bilo!« Povesil je glavo, kakor da ga je	sram.	Ko jo je zopet dvignil, je videl, da je ostal	A
pa je šel drugam, v Volče, k Matkovi Tini.	Sram	jo bodi!Ljudje se bodo suvali s komolci, ko	A
suvali s komolci, ko pojde v cerkev z Janezom.	Sram	jo bodi!Tedaj bolnica trudno zaječi.	A
še vedno nič. »mene bi bilo na tvojem mestu	sram,	če ne bi znal govoriti...« je dejal zajček na	A
postran', gotovo zaradi ukorov ga je	sram...	« En zlog je bil v drugi vrstici preveč	A
poljubovanje. Mene pa je bilo že ob misli nanj grozno	sram.	To naj še malo počaka.	A
varstvom, toliko obnovljeno, da me ni bilo več	sram,	ko je kdo od mojih kolegov prišel na obisk.	A
lepše,« sem se zasmejal na glas. »Malo me je	sram,	da sem šel popravljat naravo, a sem se potolažil	A
V resnici pa si navadna mevža... Prav	sram	me je, da te poznam!« Toliko časa je	A
jedla,« odgovori mati, »in sodim, da jo je malo	sram	pred tabo.« »Sitna je danes,« pristavi	A
prišel k zavesti, me je kar mraz preletaval in	sram	me je bilo, da si nikomur nisem upal pogledati	A
vendar tvoji ljudje, kar pota več ne najdeš!	Sram	me je!In če češ vedeti, ti povem: tekoj se sramujem	A
meni, pa si na ulico ne boš upala, tako te bo	sram.	« Vsa kri ji je zapustila lice.	A
Presečnikova mati - prvič v roke, te je res	sram.	Ali že pri drugi hiši, ko ti gospodinja z malo	A
prijaznim obrazom natrese moke v vrečico, te začne	sram	popuščati in kmalu je vse dobro.Pri deseti hiši	A
Kam čem zdaj?	Sram	me je, da si kar okrog sebe pogledati ne upam	A
»Ošaben gospod!« se je zatogotil Češko. »	Sram	ga je govoriti z ljubljanskimi meščani!« Tedaj	A
je zaječala, »si domov ne upam, tako me je	sram!	« Aleksandru Pavloviču se je pričelo daniti in	A
Kakor z žensko, ki se prodaja! In	sram	me je tako, da bi najraje v zemljo izginila	A
tudi glas ji je vzrastel ‒ »pa oblačiš v svilo!	Sram	te bodi!Sram vaju bodi!«	A
Sram te bodi!	Sram	vaju bodi!« Zadnje besede je kričala.	A
»Stara šleva, bodi že pametna kdaj in kaj	sram	te naj bo, če si pri tujih ljudeh!« oglasila	A
bi storilo mlado dekle ‒ oklene se mu roke.	Sram	ga je bilo.Čakala ga je še hujša zadrega.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani