sram (401-500)

doma stkani in slabo sešiti raševinasti obleki	sram	med ljudi in ker jih je silno redko žulil grošek	A
razcapanega brata so se ji zasolzile oči, in kar	sram	jo je bilo svoje lepe in čiste nedeljske obleke	A
»Oprostite ...! Tako	sram	me je ...« »Gospodična Vida,« ji zagotavlja	A
izrazih tople naklonjenosti je bilo Lovreka skoraj	sram,	če je pomislil na dejanski povod svojih besed	A
še nikoli v življenju, od jutra do večera. »	Sram	me je bilo pa sem sklenil, da se ne bom vrnil	A
Njegove oči so se uprle v tla, kakor da jih je	sram,	dvigniti se k sinovim.Zazdelo se mu je, da so	A
otroka moja,« je zdajci planilo iz njega, »	sram	me je pred vama.Vse sta opravila sama, brez	A
domišljal, da odkupim Beli dvor in ga vam poklonim.	Sram	me je!Za nič nisem na tem svetu!	A
in da bi planil, ali da bi ga bilo vsaj malo	sram	take skrite druščine, je bil celo zadovoljen	A
”tega ti nocoj ne morem povedati, ker me je	sram.	Ampak še pride dan in pride čas, ko ti bom vse	A
uganjala take burke; posebno tebe bi bilo lahko	sram!	Rajši se pomeniva kaj pametnega!“	A
proti domu, oči vroče in bolne od solza, v srcu	sram	in težko bridkost, kakor da bi se vračala brez	A
odela do ust, še roke je skrila pod odejo in	sram	jo je bilo. ”Zakaj si prišel ob tej uri in	A
Hano je spreletelo po životu kakor bolest in	sram.	”Glej, odcvela si, minilo je!	A
razložila, tako hude in nespodobne, da bi me bilo	sram,	če bi jih razlagala v spovednici ...Tako je bilo	A
Zmerom se ne bo sukal okoli mene in če ga je	sram,	naj pa malo zamiži.Še sveti Alojzij, ki je bil	A
počel Aleš v Ljubljani? Krščanskega človeka je	sram,	če le pomisli na vse tiste nečednosti ... ampak	A
trudni glavi. Loteval se ga je velik srd in tudi	sram	ga je bilo, da bi si bil najrajši pljunil v	A
ko se je bil še komaj vzdignil in sklonil; in	sram	ga je bilo. ”Tako že nisem mislil, Hana	A
je svetnikom le veselje, ne pa da bi jih bilo	sram!	“ Pod stolom mu je vzdignilo nogo in zdelo	A
Zato jokam podnevi in me je ponoči strah in	sram!	“ Celo Alešu, kakor je bil zakrknjen, se je	A
jaz sem izpraševal. Dolgo sem izpraševal in	sram	me je bilo.Še bolj me je bilo strah.	A
Gledal je v tla napol mižé, kakor da ga je	sram,	ustnice so se mu smehljale postrani in so vztrepetavale	A
svoji sladki bolečini ni govoril; bilo ga je	sram,	tujca na vsem božjem svetu, da bi pripovedoval	A
rokavicami, - skratka, tako nobel, da me je bilo kar	sram.	Seveda: jaz sem imela na glavi tale črni pajčolan	A
durim. ”Toliko pa le mislim, da nas je lahko	sram.	Vsak človek ve in vsak samosrajčnik, čigavi so	A
ostanem. To vprašanje mi je bilo sila nerodno; in	sram	me je bilo, ker mu nisem vedel pravega odgovora	A
najbrž za koruzni močnik, njega pa je bilo	sram;	morda je doma jokal, da naj ne pride več, zakaj	A
bi se v veži ter molil očenaš za vbogajme.	Sram	ga je bilo. Duri so se urno odprle, v vežo	A
mu godi, izgubil se je in zapravil, pa ga je	sram!	“ so govorili sosedje. ”Dobro se mu godi in povrne	A
je bilo. . / . / stran 280 . / Še zdaj me je	sram	tiste prve ure.Ravnal sem se, da se Bog usmili	A
Mlada mati se je vrnila domov in če bi je	sram	ne bilo, bi bila naglas jokala od same žalosti	A
prezirljivo. Tako gledajo Lionardi, kadar jih je	sram,	da jih je kdo zalotil ob skriti misli.	A
nocoj, ko si gledamo iz lica v lice, nas je	sram.	Zatorej pijmo in pojmo, da zalijemo in prekričimo	A
niso videli. Časih take stvari, da me je bilo	sram,	razodeti jih; in če sem jih razodel, so se mi	A
”Sirota, še hinavec ne!	Sram	ga je mladosti, sram predrznih upov in visokih	A
Sirota, še hinavec ne! Sram ga je mladosti,	sram	predrznih upov in visokih ciljev ... sam ne ve	A
zanj. Ostalo mu je kesanje, nas bi bilo kesanja	sram.	Ostalo mu je hrepenenje, mi smo ga slekli in	A
se hitro obrnila k vratom, kakor bi je bilo	sram	izgovorjenih besed. ”Ne pozabite svoje obljube	A
“ . / . / stran 65 . / Vejána je bilo malo	sram,	ko so se mu znanci rogali, da ga žena podi domu	A
To vprašate vi? Ali vas ni	sram?	... Osleparili ste me, in zdaj še tako govorite	A
ki mu je storil tako vnebovpijočo krivico ...	Sram	ga je bilo samega sebe in pred ljudmi ...Mislil	A
otrok naučila pisati: zato da bi je ne bilo	sram.	Ko sem razgrnil pismo, je zaklenketalo na tleh	A
zabavali smo se!“ šel je dalje in bilo ga je	sram.	Niti toliko ni bilo moči in življenja v njem	A
star? Oče se je zasmejal, kakor da bi ga bilo	sram	in je zamahnil z roko. ”Neumnost je, seveda	A
Judit!“ Takrat se mi je zgenilo v srcu kakor	sram	... morda tudi kakor bojazen; in povesila sem	A
ga bila pobrala na cesti; gledal je neumno,	sram	ga je bilo in ni vedel, kako bi sedel.”Gospa	A
se je skrilo. In obšlo me je nenadoma kakor	sram,	kakor kesanje. ”Kako je grdo, grdo vse to	A
kakor da bi bila Velika noč. Mene pa je bilo	sram.	‚Kaj ste napravili, kaj se nič ne ženirate?	A
komaj da me ne opsuje v obraz: 𠆪li te nič ni	sram,	ko hodiš takole med nami, solidnimi ljudmi,	A
-- Kaj bi mu odgovoril?	Sram	me je, glavo povesim in grem žalosten po svoji	A
Izvolite v drugo sobo ... Kako je tu razmetano; prav	sram	me je ...Pa to je ženialno, - ah, oprostite, nisem	A
/ stran 61 . / On je videl njen pogled in	sram	ga je bilo; ker ga je bilo sram, se je razsrdil	A
njen pogled in sram ga je bilo; ker ga je bilo	sram,	se je razsrdil. ”Kakor misliš!	A
njenih ustnicah se je zgenilo kakor plahost in	sram.	”Mati, boljše bi bilo, da bi legli v posteljo	A
iz blata. ”No, sveti Alojzij, ali te je kaj	sram?	“ ga je vprašal razbojnik. ”No, učenjak, ali	A
je bilo lačno ljubezni; te lakoti ga je bilo	sram.	Prišel je do prve hiše, ta hiša je bila krčma	A
je ustavila, ni mogla več nikamor. Bilo jo je	sram,	da bi rekla: ”Zato ker je gosposki ta moj lačni	A
med cule, k materi se ni maral, ker ga je bilo	sram.	Njegovo srce je bilo prazno kakor poveznjen korec	A
bi ne šla?“ se je začudila mati. ”Kaj te je	sram	te moje zašite jope?“ ”Ne zaradi te jope	A
sestre Francke, ali odvrnil se je, bilo ga je	sram.	Sédel je za mizo, oprl vročo glavo ob dlani	A
vžigal in ugašal. Stresel se je, otresel bolezen,	sram,	strah in vse, po životu se mu je razlila prazniška	A
odpreti, da bi nekaj povedale, toda bilo jih je	sram.	”Da sem res to jaz?“ je strahoma jeknil.	A
čelo; prej ga ni poljubila nikoli, ker je bilo	sram	obeh.Ali te svete ustnice, ljubezni in dobrote	A
”Vrag vedi, kaj je to! Ali, - da ga	sram	ni!Kaj prav za prav govori?	A
jurist Poprček ...“ In gospoda adjunkta je postalo	sram	v dno duše.Tiho se splazi k Jenku, da poravna	A
I Tako navadna zgodba je, da me je	sram;	in tudi dovršila se še ni.Morda že nocoj, morda	A
”To ni moja mati!“ je odgovoril Jože.	Sram	ga je bilo zelenorožastega kmetiškega krila	A
”Ali ni to tvoja mati?“ Jožeta ni bilo več	sram	- zaklical bi na glas: ”Glejte, to je moja mati	A
mu reci, ki prepeva v tvojem srcu, pa jo je	sram,	da bi planila na jezik, zavrisnila proti nebu	A
ni povedal nikomur, niti ne svoji nevesti.	Sram	ga je bilo in jezen je bil, kakor da ga je izpraševal	A
nekaj povedal naravnost iz srca, pa da ga je	sram.	”Kaj bi vse tisto?	A
takrat, čemerna in ubožna, da je bilo gospodarja	sram	in hlapca.Pa je tekel pot v potokih, pa smo	A
pravica. Vi pa primite za žlice, ne bodi vas	sram	ukradenega kosila, nič vas ne bodi sram, da	A
vas sram ukradenega kosila, nič vas ne bodi	sram,	da niste čakali na gospodarja in na njegov očenaš	A
lôvi drobtine! Tako je rekel in nič ga ni bilo	sram!	-Kje je zdaj pravica in postava, to razsodi	A
zakaj drugače bi bil svet narobe. - Ali te ni	sram,	da ti moram take reči razlagati kakor otroku	A
vse to trpljenje, kaj ste počeli z menoj?« »	Sram	bi te lahko bilo, da se na stara leta potepaš	A
prositi vode. Sitno ji je bilo, da mati joka,	sram	jo je bilo, ker so gledali nanjo, ali tudi nji	A
stresal ter se ni ozrl nikamor. »Ali te ni	sram,	Hanzek?« mu je zaklicala Malči. Poškilil je	A
nogo in kljun, oboje hkrati, in nič ga ni bilo	sram.	Polagoma je spoznaval, bistril se mu	A
svojo umazano in cunjasto obleko in bilo jo je	sram.	Ali ko se je ozrla dol po krilu, je opazila zelo	A
obrnjena proti postelji; začutila je v srcu kakor	sram	in skrila bi se.Zvečer se je razpravila hitro	A
sopenje. Z veliko silo ji je bušila kri v lica,	sram	jo je bilo in ni vedela zakaj, zakrila si je	A
Kaj misliš, da ne poznam tvojega fanta?	Sram	te bodi - šestnajstleten pobič!« -Mati je zaloputnil	A
slabiči in smrkavci; dostojanstvenikov je bilo	sram	njih frakov in zvezdic; poskrili bi se bili	A
so ukazali; in takrat me že ni bilo nič več	sram	in tudi žalosten nisem bil več.-	A
Stregel mi je tako po hlapčevsko, da me je bilo	sram;	toliko da mi žlice ni nosil v usta.Pravil in	A
gredó o meni take strašne govorice po svetu.	Sram	da jo je, je rekla, če jo dražijo z menoj.	A
- Ne	sram,	ne strah, ne skrb me ni bilo, ko sem se vračal	A
Tako je pač bilo, po moji pameti, da ga je bilo	sram	zaradi ljudi, na tihem pa da me je rad imel	A
povedal: ”Mislite, da se bojim? Mislite, da me je	sram?	Kdo je boljši od mene?“	A
škriplje svet v tečajih!“ In koj me je bilo	sram	...Smehljaš se muhi na stropu ... kako imenitno	A
zmerom neznatnejše in brezpomembnejše; človeka je	sram,	da se je sploh kdaj ukvarjal z njim.Takó se	A
je goljufal. Sovražil jo je, ker ga je bilo	sram,	kadar mu je pogledala v oči; ker ga je rezalo	A
in sva oba hkrati umolknila, ker naju je bilo	sram	hinavščine.In tudi naju je bilo sram, da bi	A
bilo sram hinavščine. In tudi naju je bilo	sram,	da bi odklenila drug drugemu, kar je bilo v	A
ves čas, ko je govoril, se ni ozrl name; toda	sram	ga ni bilo, zakaj njegov glas je bil trd in	A
stran 118 . / A, tako, tako! - je jecljal in	sram	ga je bilo. Tudi jaz sem jecljal in tudi	A
Tudi jaz sem jecljal in tudi mene je bilo	sram.	-	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani