sram (701-800)

Moje staro, pošteno ime! Ali te ni	sram,	da kradeš še po smrti?Daj sem!“	A
treba je, da ga nosim do konca! Kaj bi me bilo	sram	ljudi?Česa bi se bal?	A
ga je sosed in se ga je ognil. »Kaj te ni	sram	lepega dneva, Marko?Ne orješ, ne seješ, kako	A
se je razsrdil Marko. Toda v izbo ni stopil;	sram	ga je bilo razcapanega, kakor je bil.Tiho, po	A
odnesel veter.« Marko je pil in ni ga bilo	sram	hudega greha. Botra se je pokrižala in je vzdihnila	A
je sijala na posteljo. »Marko, kaj te ni nič	sram?	Tako lepa, topla noč je zunaj, ti pa se pariš	A
zameri, ne zameri!« se je izgovarjal Marko in	sram	ga je bilo. »Samo nekoliko sem si odpočil, zato	A
vedel, kaj ga je zabolelo v srcu; ali je bil	sram,	ali je bilo kesanje, ali je bila pritajena,	A
spiš tisoč let in se ne zdramiš in te ni nič	sram!	Kako boš vodil konja svojemu gospodu, kralju	A
In zdaj tudi ti, oj Šilo!“ Ko bi jih ne bilo	sram,	vsi poslušalci bi na glas zatulili od ginjenja	A
izvolili jednoglasno!“ . / . / stran 337 . / Malo	sram	me je, da moram ponavljati te, kolikor toliko	A
kakor bi ga vodila nevidna roka. Bilo ga je	sram,	a njegovo srce je bilo veselo vznemirjeno.	A
nabiralnik. * Drugo jutro ga je bilo	sram.	Zdelo se mu je, da je bil napravil prejšnji večer	A
Obadva jokava ob takih urah, drugo jutro pa me je	sram.	In ona, kaj pravite?	A
In ona, kaj pravite? Nič je ni	sram,	temveč čudi se, da je tako hitro minila moja	A
Ves svet naj izvé ... ves svet naj sodi! ... Ni me	sram,	gospod ... ničesar me ni sram, in kjé je tisti	A
naj sodi! ... Ni me sram, gospod ... ničesar me ni	sram,	in kjé je tisti, ki mi očita, da sem podlež	A
je tebi, brat moj?“ ga pozdraviš; in že te je	sram	vprašanja. Ali ura pride nekoč, ko bo odprl	A
mi je povračila in tolažbe toliko, da me je	sram	bolečin.“ ”Slišal sem pesem o ženski nezvestobi	A
težko, nerodno, in če je prišla mimo, jo je bilo	sram.	Nagovoril sem jo nekoč in smejala se je zelo	A
sem se odkril ter se priklonil. Zardela je in	sram	jo je bilo; ni vedela, ali bi gosposko odzdravila	A
vesel in mirnodušen poleg nje in tega me je bilo	sram.	Iskal sem, da bi našel na nji kaj smešnega, nerodnega	A
v obraz, ali čutil sem dobro njegov pogled;	sram	me je bilo in vrnil bi se takoj - toda hodil	A
kočijo in na ljudi, ki so gledali za nama, in	sram	me je bilo, da mi je bilo vroče v licih.Čez	A
v obraz; ne upal bi si pogledati v ogledalo;	sram	me je bilo in skril bi se ... Kakor da me je	A
”Pomisli, zakaj ne morem s tabo!	Sram	me je tvoje družbe, deklè!Tvoja rdeča nedeljska	A
nerodna si in kmečka in neumna in zato me je	sram,	da bi šel s tabo!“ Klonila je nižje pred mano	A
drugače je tam!“ Ob teh besedah me je bilo	sram	gosposke obleke in belih rok. ”Če se ti zdi	A
Pozabil je! - me je streslo; in da me ni bilo	sram,	bi bila zajokala naglas.Pa zdaj je vse, vse	A
izpregovorila, me je izpreletelo hkrati kakor	sram	in ljubosumnost. Najbolj navadna, ostudna in	A
sem te žalila, ne zameri!“ Mene pa je bilo	sram,	in ker me je bilo sram pred njo, sem jo v tistem	A
zameri!“ Mene pa je bilo sram, in ker me je bilo	sram	pred njo, sem jo v tistem trenotku sovražil	A
kakor da sem si naložil butaro, pretežko zame ...	Sram,	bolest, strah, utrujenost - vse; in v vsem,	A
pogled v pogled uprt. Če pomislim nocoj, me je	sram,	zato ker sem star in pust.Ampak bil je večer	A
moja ljubezen - in da še kesanje, da še srd in	sram	ni drugega nič nego do pretvore pretirana zloba	A
Ali, svetnica, kaj nisi še opazila, da me je	sram	s teboj na cesto, ker se bojim, da ne bi izpregovorila	A
prijazno, smejali se celo, in nikogar ni bilo	sram,	kakor da bi drug drugemu ne videl skozi prozorno	A
ne bilo v mojem srcu, bi rekel, da vas bodi	sram.	Tako pa ostane samo grenka solza in bridka misel	A
razodeto, on pa se kaže na cesto in tudi nje ni	sram!	“ Pohujšanje je pljusknilo v dolino šentflorjansk	A
so migljale zvezde, mežikale so in so hitele:	sram	jih je bilo gledati v toliko pohujšanje.Črna	A
bila vzcvela vsaka njih iz gorke srčne krvi.	Sram	ga je bilo siromašne matere in bíl se je po	A
matere in bíl se je po licih, zato ker ga je bilo	sram	... Večer je bil jasen in po vrtovih je zelenelo	A
ravnodušnostjo; a videlo se mu je, da ga je dušil srd in	sram.	”On je vedel vse prav dobro; s svojim hladnim	A
tako zaupljivo in ljubeznipolno, da me je bilo	sram.	Tisti večer nisem mogel ostati doma in sem šel	A
ji narahlo stresle -- obraz otroka, ki ga je	sram,	da bi se razjokal na cesti. ”Nikoli nisem	A
prečudno sorto, da je bilo pobožnih faranov	sram	pohujšanja.Rekel je:	A
otrok in govorila nisva nič, ker naju je bilo	sram	ljubezni.Na polju so delale izpodrecane kmetice	A
upal, brat moj v bridkosti, in nič me ni bilo	sram!	Sončil sem se ob njeni strani, strmel sem v svetle	A
spodobi; uredil jih je bil naš veliki čas. Ni me	sram	povedati, da bi bil danes v vrsti onih zmernih	A
mogel dognati, kako bi se vpisal na tehniko;	sram	ga je bilo, da bi koga vprašal, zato je rajši	A
otroškim, jecajočim glasom, kakor da bi ga bilo	sram.	”Dolgčas bi mu bilo tam ... siromaku ... bratu	A
na kup. Nikogar ni bilo tam, da bi me bilo	sram	pred njim; vsi, kolikor jih je bilo, so že jabolka	A
konca izpregovori, Peter, in nič te ne bodi	sram!	“ ”Že ena sama solza, iz ljubezni prelita	A
brezobzirnostjo. Razgalijo človeka, da ga je bolj	sram	pred seboj, nego da bi stal pred očividnim svetom	A
še nadalje: ”Nikoli nisem take imel!“ In žgoč	sram	mi je planil v lica. ”Kako pa drugače živiš	A
bolehavost, kakor si bil ... Nič te nikar ne bodi	sram:	preromal sem dolgo pot nocoj, pogledal sem marsikam	A
in za objektivnostjo se skriva malodušnost,	sram	pred seboj samim! -Glej, poznal sem pesnika	A
ponižnosti; najboljših svojih stvari ga je bilo	sram	in kakor v samo nedosežno nebeško glorijo je	A
prijazen del. Ta del pa je tisti, ki nas ga je	sram...	« Franc je govoril hitro, hlastaje, zamahova	A
skupaj. Tisto zlagano javkanje, ki me ga je	sram!	« »Kakor njega sem ljubila njegove pesmi	A
poetov so si že tako podobni, da je človeka	sram	pred tujci.Kaj bi po nepotrebnem lajšal delo	A
, mizerija, jetika, smrt, konec! Ali te ni	sram?	« Franc je ležal oblečen na postelji in	A
je glasove kakor iz bežečih sanj. »Kaj te ni	sram?	Prespal je sveti večer in pol svetega dne!	A
plesnim vajam!“ . / . / stran 49 . / Grenek	sram	mu je segel v dušo.Ozrl se je postrani nanjo	A
posadil na stol. ”Molči, pokveka ... ali te ni	sram?	“ Grbec je globoko povesil glavo ter skril	A
petindvajset krajcarjev.“ Severina je bilo nekoliko	sram,	zato ga je potolažila. ”To vidijo le moje	A
bi ne prečrtal te besede in ali bi te ne bilo	sram,	da te je roka tako nečedno zapeljala?“ ”Res	A
kakor testo, saj veš; pohleven sem, da me je	sram;	in če pregledam svoje življenje, kolikor daleč	A
slutnja potrka na srce; sonca in smeha ga je	sram.	Ne vzdihuje po svoji prejšnji podobi, obrača	A
pa se oziraš, če me kdo ni slišal. Kaj te je	sram	te ljubezni? Vprašam te po glasnih urah, ki	A
sem čutil, da vidi ona mojo hinavščino in moj	sram.	Držala je knjigo v obeh rokah in je strmela	A
Vse to mu je bilo zmerom neizmerno težko.	Sram	ga je bilo sladkih besed, in kadar je katero	A
umetnik študira do konca dni ...“ Bilo ga je	sram,	da je moral meriti in izbirati besede, kot da	A
Slivarju je bilo prijetno. Dasi ga je bilo nekoliko	sram	velike slave, ki ga je bil govornik obsipal	A
cesta, to je veselo zaupanje v prihodnost! ...	Sram	ga je bilo, da je hotel tako nerodno preslepiti	A
preslepiti sam sebe in tudi tega strahu ga je bilo	sram.	Potem pa se je spomnil na dogodke prejšnjega	A
zunaj, se je zastudil sam sebi; tako ga je bilo	sram,	da se mu je izlila rdečica po licih in da je	A
v park, preden odpotuje; pozneje ga je bilo	sram	te laži, izgovoril jo je kakor mimogrede in	A
mene pregloboka žalost in tebe, Ana, srd in	sram	zaradi poljubov, ki sem ti jih bil po krivici	A
To je bila komedija.	Sram	me je samega sebe, kot da bi me imeli za norca	A
zanje ni bilo dela ... Slivarja je bilo skoro	sram:	”delo“ ... ”delo“ ... ”delo“ ... in te lepe, bele	A
zlezejo lica v gube, sam ne vem, zakaj ...“ In	sram	ga je bilo laži. Ona ni mogla razumeti tega	A
nekako surovo, in od sramu so se mu orosile oči.	Sram	ga je bilo in bolelo ga je v srcu, ko je videl	A
stokaj, ali si od mesa ali nisi? Ali te ni	sram,	da se vlačiš tako po svetu, cunja na cesti,	A
jo poljubi, ker je pijan, in zjutraj ga je	sram.	Izrvane so iz zemlje, zavržene, družba jih je	A
je bila skrita vsem in ki me je bilo samega	sram	ingroza, da bi pogledal vanjo; zaželel sem si	A
ne bodo ljudje izgledovali in te ne bo preveč	sram,	čeprav se ti godi, kakor zaslužiš.En korak ali	A
ga, pa mi je bil čisto neznan. Nič me ni bilo	sram,	da sem zajokal naglas, ko sem šel, ne vem kam	A
”Saj si itak obsojen na smrt!“ In	sram	jih je, da so obsojeni.Tako vrvi življenje po	A
repenenje ali zavist. Jakob - tudi imena ga je bilo	sram	in imenoval se je rajši Radoslav - je bil poet	A
»Vroče je, Bog vedi!« je izpregovoril on in	sram	ga je bilo neumnih besed; v glavi mu je bilo	A
izbirali lečo. Neumno delo, in mene je bilo skoro	sram,	tebe pa tudi.Pa kaj, še godrnjati nismo smeli	A
oslom zmerjal!« - »Vrag vedi, da me je bilo	sram,	ampak pomagati si nisem mogel.Življenje pa je	A
Umolknila sva, stala sva tam roko v roki in	sram	naju je bilo vsega -- zlaganih besed, zlaganih	A
življenje. Prikazal se ni nikamor, ker ga je bilo	sram,	izginil je naposled prav po tihotapsko, da ni	A
kupec, ki sta mešetarila do zore. Ali te ni	sram?	Pojdi, mlinarica, v tiste kraje, kjer boš prodajala	A
Genile bi ga tvoje solze.“ In grenek	sram	ga je zabolel v srcu in razločno je slišal glas	A
mestni ljudje, da bi te poljubila; pa me je bilo	sram.	Samo adijo sva si rekla, še v oči si nisva pogledala	A
nosili bandera, so gledali v tla, ker jih je bilo	sram.	Ciganski špalir je zijal in molčal, procesija	A
ozrl proti vrtu in še tega pogleda ga je bilo	sram.	Ni bil nesrečen, ne žalosten; le neprijetno mu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani