sram (601-700)

... Saj te je lehko	sram	pred ...“ Ferjan se je vgriznil v ustnice in	A
pomislil smehljaje. Zakaj utrujenosti bi ga bilo	sram,	gladú pa je bil vajen. Kraj poti je curljal	A
Jakopiču in sem napravil to kupčijo. Nekoliko	sram	me je bilo; za tisti denar bi bil lahko dobil	A
in se bo ravnal po nji...“ Obšel me je silen	sram.	”Tako stojim razgaljen pred tem človekom	A
slutil Boga, boš spoznal resnico in dvoma te bo	sram.	Spominjaš se name, kakor si me videl pred	A
Prišli smo v vas, ljudjé so zijali. Ni me bilo	sram,	kakor se reče, ampak bal sem se, da bi me ne	A
prijateljstvo je večen dolg, njega pa je bilo	sram,	da bi plačal obresti; dovolj bi mi bila beseda	A
težak je bil in strašen; in še solz je bilo	sram,	da bi mi segle v oči. Prišel sem domu že	A
Omahne in umrje. In še umreti jo je	sram;	zdi se ji, da je storila krivico tistim, ki	A
poletnem; in povesil sem oči, ker me je bilo	sram	te pustosive osamljenosti in sem se umaknil	A
prijatelj Jože, takšen sem; še pred teboj me ni	sram!	“ Žena je prinesla na krožniku sladkorja,	A
tresla, da je razlival po prtu. ”Nič me ni	sram	pred teboj ... kaj bi me bilo, saj to vidim!...	A
raztopilo bi se mi srce in zinil bi neumnost.	Sram	me je bilo, da sem prijel kljuko tako oprezno	A
videl takrat vso družbo in samega me je bilo	sram	te otroške in popolnoma neumestne vznemirjenosti	A
ga držali ... le poglejte ga!“ Mene pa je bilo	sram.	”Zdaj se ženi, pomislite, gospa, za domovino	A
večera! Ozrl si se name v tistem trenotku in	sram	me je bilo!--	A
name z začudenimi in skoraj zlovoljnimi očmi.	Sram	me je bilo in tako sem se trudil z zaspano močjo	A
pogledal v lice na tak način, da me je bilo	sram.	Ali si ti kaj boljši od mene, Slivar, debeli	A
nezaslužen poljub in uživa potem na tihem njen srd in	sram	...Jutro je že bilo, že se je dvigal tam klanec	A
prisiljenoveselim glasom, da me je bilo takoj	sram.	Kaj pa sem hotel povedati drugega?	A
To je bila moja dolžnost, ni bil greh.	Sram	me je bilo, očital sem si plašljivost in pretirano	A
vrata na stežaj, če so se le prikazali na pragu...	Sram	me je bilo, da sem jim bil pustil toliko časa	A
njeni ljubezni, jemali smo surovo in osorno in	sram	nas je bilo njene ljubezni, ki je krvavela ter	A
igračice. Jaz pa sem resen in izkušen človek in	sram	me je že skoro teh igračic... Snežnobel dvorec	A
nisem vedela kam. Strah me je bilo ljudi in	sram.	Vsi so me gledali in so videli, odkod prihajam	A
ugledal osuple, užaljene obraze! ... Najhujši je bil	sram,	ki je glodal neprestano v mojem srcu tar me	A
prašal. ”V mesto se vračam!“ sem odgovoril in	sram	me je bilo. ”Zakaj pa greš, če ne greš rad	A
občutil, ko sem se bil vzdramil, je bil neizmeren	sram	...Ničesar nisem videl več, nego tisti upognjeni	A
ihtenju. Posebno v nedeljo, ker jo je bilo	sram,	da je imela staro obleko, narejeno iz materinega	A
je zdelo notarju, da se izgovarja preponižno;	sram	ga je bilo in zato je nadaljeval z drugačnim	A
po njegovem čelu ... Vzdignil se je počasi,	sram	ga je bilo in kakor tat, z opreznimi očmi, s	A
postelje in na posteljo in Francki, dasi jo je bilo	sram	tega čuta, so se gnusili mrtvi udje, pokriti	A
Mihov je pel, nič velike žalosti ni čutil in	sram	ga je bilo tega pregrešnega miru.Samo ko je	A
“ je odgovorila Francka in je hotela dalje;	sram	jo je bilo zakrpane sive rute in raztrganih	A
začutil, da se je obenem boji; odkar ga je bilo	sram,	kadar je prišel domov pijan in so se skrili	A
sklonila globoko in lepe misli so izginile,	sram	jo je bilo, da se jim je vdala, in žal ji je	A
pisal za denar? Nič ne piše, zato ker ga je	sram.	Ko bi vam imel pisati kaj dobrega, bi se bil	A
poluglasno zasmejal, prestrašil se je svojega glasu,	sram	ga je bilo in hitel je dalje, da bi se ne ozirali	A
vzduhu. Lojze se je ozrl nanjo in bilo ga je	sram,	da je bil tako siromašno oblečen - sam ni vedel	A
ki ga je položil na mizo, kakor da bi ga bilo	sram	usmiljenja. Star je bil že, ni se več bril in	A
bilo ves ta čas tako divje in neumno, da me je	sram	in da sem ves truden; zadnji čas jebil, da si	A
raskave roke imaš, Fanny!“ Skrila je roke in	sram	jo je bilo ... Prišel je mrak, sence so prihajale	A
mano, ti gosposko veličastvo, in jaz te gledam,	sram	te bodi!“ Zasmejal se je, nato je zažvižgal	A
starih fraz, ki vem da so stare, me ni čisto nič	sram.	Ko bi delal vsak po novem, kaj pa bi bilo?	A
izgubila v samoti. In obšel jo je neizmeren	sram,	kakor da se je bila vdala človeku, tujcu, ki	A
je ugledal obraz neveste, obšl� ga je kakor	sram	in kesanje ...To so še vedno tiste otroške oči	A
toda precej jo je izpustil in obadva je bilo	sram.	Ozrla sta se v nebo.	A
stala ob plotu ter zardevala, ker ju je bilo	sram.	Tudi pijancev ni bilo nič mimo in umazane krčme	A
ljubezni je bilo v njenem srcu, pa jo je bilo	sram,	da bi mu dala okusiti vsaj kapljo.Vsaj prijazen	A
vedela, ko je prišla in je pomežikala z očmi!“	Sram	jo je bilo; šla je preko sobe s povešeno glavo	A
- Morda je bil izpregovoril, ker ga je bilo	sram?	--	A
”Neumnica!	Sram	te bodi!“ Hotela je reči še nekaj, zamahnila	A
žarek, ki se je bil izgubil v temo. Resnično,	sram	ga je bilo.Tudi on se je domislil, da je bil	A
ne zamenjal za Rotschildove cekine. Nič me ni	sram	te milobne izpovedi; saj ima vsak človek nekjé	A
11 . / da stoji nag pred ljudmi in ga nič ni	sram?	... Bog vedi, kako je to; zgodilo se je.	A
Grivar na obadva; v srcu se mu je vzdignilo kakor	sram	in samoobtožba, zato je bil še temnejši njegov	A
Svitoslavo, pa se je tako smejal, da me je bilo	sram	... Zmerom je bil tak, nalašč tak ... ampak mlad	A
in ne mislil ničesar več, na vekomaj. Silen	sram	se mu je bil zvrnil na srce, kakor temna gora	A
zaljubljeni slavci so prepevali in nič ga ni bilo	sram.	Tedaj, ob tistih pobožnih nočeh, se je usmiljeno	A
spoznala po glasu, po besedah bi vas spoznala.	Sram	vas je resnice, pa se bahate z lažjo; in smejete	A
Župan se ni mogel odločiti, da bi spregovoril.	Sram	ga je bilo, da bi se maščeval ponoči in na skrivnem	A
govoril o vremenu.“ In poleg strahú je bolesten	sram.	”Tako nisem ravnal le vsled svoje nemoči, temveč	A
storil, sem zaklenil duri in zagrnil okno, zakaj	sram	me je bilo, da bi me zalotil kdo med starimi	A
”No, kaj imaš, pokaži!“ Tončka je zardela;	sram	jo je bilo, da bi si zakrila obraz. Vedela je	A
kdo od daleč, samo postrani preko mize. In	sram	jo je bilo, da je stala pred mizo tako beraška	A
gledajo verno tja, kamor jih je gledati strah in	sram.	Kolikor sem jih kdaj poznal obrazov, milih in	A
iz samih nebes. Roke so se drgetaje zgenile,	sram	jih je bilo, da bi se razprostrle. ”Prišel	A
dotaknjene na polici. Zadnika je bilo vpričo drugih	sram	svojih čudnih misli, četudi je bil sam zase	A
se poslovila po šegi tistih ljudí, ki jih je	sram	potrtosti in ljubezni; v roko si nista segla	A
spogledali in da bi si segli v roké ob slovesu.	Sram	nas je bilo in čutili smo se neizmerno osmešene	A
rokami in nogami ni vedel kaj početi. Bilo ga je	sram,	čutil se je majhnega, zanemarjenega, smešnega	A
je zdela neizmerno dolga, ni ji bilo konca.	Sram	in strah ga je bilo in hitel je proti domu,	A
uresničenje teh otroških sanj. Bilo ga je skoro	sram,	da se je kljub svojemu bistremu razumu šele	A
edini med nami, ki bi potožil, če bi ga ne bilo	sram.	Vse nekaj drugega, globljega, silno bolestnejšega	A
svojem in svojega bližnjega. Ni ga strah, ali	sram	ga je.Človeka ni sram nagnusnih, spolzkih grehov	A
Ni ga strah, ali sram ga je. Človeka ni	sram	nagnusnih, spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil	A
ki jih je bil nagrmadil na semnju; teh ga ni	sram,	kakor da bi mu le kar tako od suknje viseli	A
se jih lahko otrese že spotoma na cesti. Ali	sram	ga je čiste lepote, ki jo hrani zaklenjeno v	A
in luž, od kvant in kletev. Te lepote ga je	sram.	Rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego	A
v dolgem življenju ... Vsega najlepšega ga je	sram,	najbolj sram pa ga je ljubezni. Tebe, romar	A
življenju ... Vsega najlepšega ga je sram, najbolj	sram	pa ga je ljubezni. Tebe, romar, ne sme biti	A
pa ga je ljubezni. Tebe, romar, ne sme biti	sram!	Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš,	A
tebe, najbolj še tebe, naglas govorečega, je	sram	ljubezni.Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena	A
je sam nad seboj razhudil učitelj Šviligoj in	sram	ga je bilo.Trdo je stopil in naravnost je gledal	A
premeril cesto in se je potuhnil v senco. Nekoliko	sram	ga je bilo, zakaj nikoli poprej se še ni bil	A
dalje in je pljunil na cesto: ”Glej kujona, še	sram	ga ni!“Vse drugače se je zgodilo, če se je prikazal	A
naočnike. Kesanje mu je potrkalo na srce in	sram	ga je bilo. Prelepo jutro mu je zasijalo	A
Šviligoj: kod pa ste hodili sinoči?“ Globok	sram	je obšel Šviligoja in zardel je v lica kakor	A
čudno mislijo, in glej, zdaj me je strah in	sram,	da bi jo razodel.Strah me je, ker vem, da je	A
padli naočniki na mizo; dacarja pa ni bilo nič	sram.	Dolgo so čakali izkušnjavca in nevernika	A
iz sanj ter se zaljubi. Kosirnika je bilo	sram,	da se je zaljubil.Res je ljubezen nekaj čisto	A
misli na to gnilo teló. Če ga je suženjstva	sram	in strah, grize na okovih in umira in hrepení	A
hrepení po mladosti, po neumnih sanjah. Če ga ni	sram	in ne strah, je resen ud resne družbe in velike	A
človeka, ki se je bil vdal življenju, srd in	sram;	živel je že čisto zadovoljno, čutil ni nikakih	A
pijan, misli na revolucijo; a drugo jutro ga je	sram.	Kakšen škandal bi bil n. pr., če bi pričeli vsi	A
mu je, da je bil razburjen in da ga je bilo	sram,	ker ni vedel povoda svoji razburjenosti. Šla	A
razsrdil. . / . / stran 102 . / ”Ali te ni	sram,	pijanec, da se potikaš tako pozno po tem tihem	A
povpraša po imenu; ozrem se v tla, ker me je bilo	sram,	in mu odgovorim natihoma.Takoj mi vrže desetico	A
porodila bojazen. Bal se nisem samo ljudi;	sram	me je bilo celo in strah, če sem šel mimo živega	A
kako boš zdaj brez imena? Kaj te ne bo nič	sram?	Vsi drugi, ki leže tam, imajo imena, lepa poštena	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani