Kakor svoje dni v mlajših letih je trepetal nemarni bacalaureus2 pred strogim stricem. Slišal je komaj slišen vzklik dekliških ust za vrati v kuhinji; obšel ga je sram in strah, stisnil je ustnice in odločil: »Tepel me ne bo!« Tedaj so se kakor sama od sebe odprla nenadoma vrata za vikarjevim hrbtom in Matevžek je zaklical v sobo: »Gospod, obhajat se mudi!