sram (301-400)

strdenja; zato ga je . / . / stran 14 . / bilo	sram	in dobro se je vojskoval, ko je pil prvo četrtinko	A
skočim k cerkvi, ko ni več ljudi. Kaj bi me bilo	sram!	Neumnost je.	A
»No, deklič moj! Ali te ni	sram,	da imaš pijanca za fanta!« Ančka se je ozrla	A
se je to zgodilo, odkar je bil pri Mokarju.	Sram	ga je bilo, da je kar planil s postelje in se	A
Domislil se je večera in še bolj ga je bilo	sram.	Tiho se je umaknil v hlev.	A
Kdo?	Sram	te bodi!« »Janez me je.	A
Le modra bodi!« »Tako me je	sram,	mama.Kar domov pojdem.	A
»Bog se usmili, mama, kaj mi je?	Sram	me je, tako sram, da si iz cerkve nisem upala	A
se usmili, mama, kaj mi je? Sram me je, tako	sram,	da si iz cerkve nisem upala.Vsa fara govori	A
»Nimam toliko,« je izpregovoril Janez in	sram	ga je bilo in ves potrt je bil. »Počakam te	A
ji je mrmrajoč odgovarjala, kakor bi jo bilo	sram	govoriti z Bogom, ko so nosili jezo v srcu.	A
v razmršene lase, da bi prikril, kako ga je	sram	trde besede. Ančka je pa vedela, da ne ustavi	A
so tekle vse hladne in prazne, da jo je bilo	sram	take molitve in je nehala moliti ter naslonila	A
Norec sem bil, Ančka, velik norec.	Sram	me je. Ko bi ne bil tak, bi bilo morda drugače	A
Pomagaj si, kakor veš in znaš.« Préklico je bilo	sram,	vest jo je pekla; na glas je zajokala: »Jojmene	A
si je preganjal strah. Saj ga je bilo strahu	sram,	pa si ni mogel pomagati. »Le koga bi ne bilo	A
\ .. stran 58 . \/ Hudournika je bilo kar	sram	in je spet silil, da ji zavre čaja. »Priložite	A
kvedrovčku, v resnici pa jo je bilo celo smrek	sram.	Pri slovesu je rekla: »Takoj na dnu gore obujem	A
In ti jo tepeš!	Sram	te bodi!« Fant se je kremžil in zbežal bi bil	A
»Razvajenec!	Sram	te bodi!« ga je oštela Fani, Hudournik pa mu	A
Lomastite in rujete kot razbojniki.	Sram	vas bodi!Vi niste plemeniti planinci - ste le	A
se mu hudomušno nasmihali, njega pa je bilo	sram,	da bi se bil najrajši v tla vdrl.Hitro se je	A
Sprožili so razburjeni živci. Hudo	sram	me je bilo, saj sem bil prepričan, da ga zadeti	A
/ . / stran 22 . / ‚Grdavs grdi, da ga le	sram	ni, nama odžirati edini sad, ki ga imava,’ se	A
ospodarjem je pa Lukec odkril pravega poljskega tatu.	Sram	jih je bilo, da so tako obrekli gostače in bajtarje	A
zajca!« »Saj bi jo povedal, ko bi me ne bilo	sram.	« »Nič sram.	A
bi jo povedal, ko bi me ne bilo sram.« »Nič	sram.	Imeniten fantovski burk je bil.«	A
sta že dva volka skočila iz gošče. Nič me ni	sram	povedati, da sem ves drgetal.« »Od strahu,«	A
svoje reči. Nato se je poslovil od mojstra: »	Sram	te bodi!« in odšel. Petrus je hodil potrt in	A
glas bi bil jokal, ko bi ga kot viteza ne bilo	sram.	»Sedaj sem ob vse.	A
kom bi se drugič poskusil. Strašno ga je bilo	sram,	da ga je ovčar premagal. Ko se četrtega dne	A
grunta si že pognal po grlu in še nisi sit.	Sram	te bodi!« Mešetar se je ženi podobrikal: »Ljuba	A
si pa zakrpal z zaplatami in nič ga ni bilo	sram.	Brat ga je grdo gledal in ošteval.	A
so se še bolj lovčevi brki. Tako ga je bilo	sram,	da je potegnil klobuk na oči in mi ni pogledal	A
nositi na kolenih zakrpanih hlač, ker ga je	sram,	ko deklica zaželi podaljšano krilo ‒ to so znamenja	A
Nikoli tjavdan!«	Sram	jih je bilo.Tiho smo odšli dalje.	A
sodišče. Jezičen starček iz vasi mu je poočital: »	Sram	te bodi, da ta jezik zemlje jemlješ revnemu	A
leta se je motovilil pri Markovih, in sedaj?	Sram	naj ga bo.Tista, ki si jo je sedaj izbral, ni	A
toda ob Marjanici je bil neroden, da ga je bilo	sram.	Prišla sta do hlodov ‒ čisto blizu skupaj so	A
pogledal sosed soseda in vsak je občutil, da ga je	sram.	»Če mi je videl v srce sedajle, kako sem se bal	A
pragu, ko je žena devala zajtrk v skledo. »	Sram	te bodi,« je rekla žena in se ni niti ozrla	A
Zakaj natanko to je pričakoval. »Zakaj me bo	sram?	« je vprašal nagajivo in dvignil oba otroka,	A
roke za delo pri hiši. Samega sebe ga je bilo	sram,	ko je govoril in prerokoval in vedel, da nič	A
To je povrnjena ura!« »	Sram	te bodi, jezik,« se je okrenil župan in dvignil	A
rekoč izročil vse v varstvo, ga je bilo tako	sram	skušnjave, da si ni upal pogledati Blažu v oči	A
s poti, ki je bila grešna. Spet ga je obšel	sram,	da je glasno vzdihnil: »Moj Bog, da sem tak	A
kolovozu proti Jančarju ter zapretila s pestjo: »	Sram	te bodi!Fej, prešuštnica!«	A
»Zakaj ne?« »Ker me je	sram.	Podpora ‒ podpora ‒ to je vbogajme.	A
»Zakaj se braniš denarja?« »	Sram	me je.Pomisli, da bi šla k županu in bi rekla	A
In če druge dobe, kakor si slišala, in jih ni	sram,	zakaj bi bilo tebe?« »France, saj sem ti hvaležna	A
in še drugi. Pri Matiju je sedela Francka in	sram	jo je bilo.Odmikala se je od njega in pripovedovala	A
‒ In jaz?« Spet ga je bilo	sram	kot tedaj, ko ga je prosil za rataja, in hud	A
izpremenil, kar ga lovi ta nastava. Človeka je	sram	govoriti o takih rečeh.« »Kaj torej veš, Jera	A
»Jaz sem svojo dolžnost opravila. Če jih bo	sram,	bo druge, mene ne bo.Pa zbogom!«	A
pošteno izroči. In v tistem hipu ga je bilo	sram,	ko se je podal in prevzel delo 𠆫iriča’ ‒ tako	A
za njo in jo udaril po umazanih ustih. Toda	sram	ga je obšel, premagal se je ter zažvižgal.Celo	A
čez prag in kričala z dvorišča: »Razbojniki!	Sram	vas bodi!Vsa vas smrdi od vaših grehov!	A
od vaših grehov! Še prahu na podplatih me je	sram.	Odrgnem si ga, da ne zanesem te kuge drugam.	A
gostilne, kjer je od drugih ‒ samega ga je bilo	sram	iti gledat sezname izgub ‒ zvedel o Jančarjevi	A
stran 172 . / veseli obraz in se ga ustrašil in	sram	ga je bilo.Lojza je prenehala brati, Matic je	A
zdele cene za take igrače silno visoke. Ali	sram	ga je bilo, da bi se skujal.Izbral je voziček	A
tlesknila z rokami in bo vesela, Francko bo	sram	velikega daru in bo vsa zardela. Nato bodo postlali	A
če ti nisem prestar in pregrd.« »In če te ni	sram	jemati takele,« je rekla Francka in povesila	A
Žabica odleti. Miholka priteče iz hiše in kriči: »	Sram	vas bodi!Fej vas bodi!	A
To mi razodenejo Mojzesove bukve in mene je	sram,	da sem bil tako malodušen.Hudobijo vidimo, ker	A
»In kaj je rekel, da ti je?« »Kako me je	sram!	« Spet je zajokal in si zakril lice z rokami	A
ko nima več solz, da bi jokal, in ga je zato	sram.	Od tistega večera razumem, zakaj hodim v temi	A
počasi in važno rekel: »Jezen sem bil. Saj me je	sram.	« »KO bi te ne poznal, bi ti ne pridigoval, prijatelj	A
»Lonec si razbil. Ali te ni	sram?	« »Ne bodite no sitni!«	A
preždela v bajti vse popoldne. Ljudi jo je bilo	sram,	da si ni upala mednje.Niti po mleko ni šla.	A
Gospod, hiti mi pomagat! Zavrnejo naj se in	sram	jih bodi, kateri mi hudo želé ... Iztok ni tisto	A
»Menišek dvorni, kako si lep, kadar te je	sram!	«In carica se je veselo nasmejala.	A
Včasih se ji je zbudil v duši tolik gnev in	sram,	da je skočila pokonci in zakričala: »Proč, proč	A
Ponižal se je starosta Velegost, da me je bilo	sram.	Jezik sem zgrizel do krvi.	A
tvoje srce ob grozotah vojske, da se ne dvigne	sram	v tvoji duši in se ti, dvorjanica, ne razjokaš	A
vselej zabolelo, kakor bi udarjali po njem.	Sram	ga je bilo te tovorne procesije in še ozreti	A
»Zakaj si huda?« Aleno je bilo	sram	teh objokanih oči in namesto odgovora mu je	A
je zaupala. Včasih je čutila, da bi jo bilo	sram,	ko bi stopil prednjo in bi ne mogla zakriti	A
»A - seveda« - in obe se bosta zasmejali.	Sram	jo je bilo, tako strašno sram, toda bolj kot	A
bosta zasmejali. Sram jo je bilo, tako strašno	sram,	toda bolj kot pred Maro in Erno, pred Brestom	A
mi to koristilo? Če pridem domov, bi me bilo	sram	in bi se izgovarjal, a oče bi rekel: Lažeš!	A
»Tako govori plaščar, ne pa sin s Podloga.	Sram	te bodi.«Oče je pljunil na sredo hiše.	A
Neumna je. - In	sram	jo bo. - Še mene bo sram - z njo vred. -	A
In sram jo bo. - Še mene bo	sram	- z njo vred. -Za deklo!«	A
da bom lahko samo padla in da me bo nehote	sram	kot vedno, kadar česa ne znam, pa bi morala	A
jo ko dragotino. A hip po tistem me je bilo	sram,	da sem se jima hotela umakniti; obsedela sem	A
vsemi tovariši. Mučno in težko mu bo, ker ga bo	sram,	še huje pa mu bo, ker bo moral prizadeti Ano	A
z besedami so mi govorile z očmi, naj me bo	sram.	Mislila sem, naj me bo v dušo sram, toda njihovi	A
naj me bo sram. Mislila sem, naj me bo v dušo	sram,	toda njihovi očitajoči pogledi niso bili docela	A
"Ste slišali, ne? Da vas ni	sram!	Povsod naokoli sama tišina in belina ...	A
ali nehote že zagrešila, obenem pa me postane	sram,	ker potrebujem ravno gumbe olivne barve ali	A
Mlad človek rabi dobro hrano. Da jih ni	sram,	barabe, z odpadki jih futrajo!Nič čudnega, če	A
Zakaj si vprašala?« Toda v srcu jo je postalo	sram.	Spreneveda se pred Martino, ki ji ni še nikoli	A
Se ničesar ne bojijo? Jih ni nič	sram?	Kje je Miloš?	A
gibi so bili previdni in tekoči, kakor vedno. »	Sram	me je, Martina,« je rekla, ko sta si sedeli	A
zatreskala v nekega zdravnika.« »Eva, te ni	sram?	!« »Je še dolgo ne mislijo izpustiti?«	A
»Pa tudi dedci, pokvarjenci! Da jih ni	sram!	«Pogledal je naokoli in siknil, kakor da mu je	A
Ni in ni ga mogla pričakati. Postalo jo je	sram.	Mogoče ni bilo tako?	A
roke so postale negotove. Nato jo je postalo	sram	enega in drugega, in spet je bila sama svoja	A
Včasih bi se najrajši razjokal, če bi me ne bilo	sram.	Tako pa rajši stisnem zobe in se vedno iznova	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani