Anica pa je tugovala sama gori v sobi, in zdelo se ji je, da ni bila še nikoli tako zapuščena. Ne samo, da ji ni bilo prav, da odhaja Lipe, kateremu je bila toliko dolžna, in čigar krivica jo je pekla v dnu srca, in jo je bilo neizrečeno sram pred njim radi moža; še huje jo je bolela misel, da ji mož ne zaupa, da vidi v nji nezvesto ženo.
In dvignila je oko, proseče tolažbe, na sivorjavo sliko, ki je gledala resneje, kakor se ji je zazdelo, na njo ko sicer, in Anica je skoro plašno zastokala: