sram (1.001-1.100)

prav pridna bila. »Hent, če Šepec denarja nima,	sram	ga bode pome priti,« misli si vrli starina,	A
jaz včasi preosorno o tem predmetu govoril.	Sram	me je skoro malo, ali resnici na ljubo vam moram	A
bornem podstrešju, nikakor ne, da bi me bilo	sram,	da sem iz najnižjega ljudstva; le zavoljo nje	A
pa učen in uma imaš ko devet drugih in te ni	sram	tu sedeti, kakor da bi bil lačen in žejen.Hej	A
ne ljubi,« odgovori Marijan. »Ohe! Ali vas ni	sram	take besede!« vpije stotnik.»Ko sem bil jaz	A
prijateljici, kaj ji je na srcu, pa bilo je obeh	sram	začeti. Saj ste si imeli obe veliko povedati	A
govoriti. Skoro sem tako neumna, da bi me bilo	sram,	in, ko bi morala, res ne vem, kako bi govorila	A
je po svetu, Bog ve kam, tebe in mene ga je	sram!	Prešeren Že je tega nekaj let ‒ tebe in mene	A
Prosim tedaj tebe, moj bratranec ‒ pa morda te je	sram,	da te tako imenujem?« Kvas ni mogel odgovoriti	A
bo drug dal pisanja v roke ko on, ki te ga je	sram.	Vsaj po moji smrti naj bo vedel, kakovega očeta	A
godrnjaje dalje Domen, »menda zato, ker me ga je	sram	bilo, še preden sem se rodil, ali zato, ker	A
prenárodnem vozu, tako da je bilo voženca skoro malo	sram;	zato je bil klobuk pomaknil čez oči ter si ni	A
ob zidu kakor senca, ker jo je bilo gospoda	sram,	kajti ni je bilo tu črne suknje, kar je kaplan	A
samo okoli kolkov imajo to zaplato. Da jih ni	sram,	teh komedijantov, in se dadó tako na nago namalati	A
se dadó tako na nago namalati. Mene bi bilo	sram!	Svetnike sem že videl in angele, da so nagi namalani	A
šel, in je bilo Božidarja Tirtlja skoro malo	sram	pri njem stati. »Kje se pa ti nagci vidijo?	A
Kranjskem ni, da so le odpadniki, katerih je	sram,	da so Slovenci in zato z Nemci vlečejo, in da	A
tvojo obrambo. Pred vsem svetom bi te bil v	sram	postavil,« govoril je Vilibald. Dokler ima človek	A
Pogodu jim je, če se jim moški klanjajo, samo	sram	jih je to svetu pokazati in delajo se, kakor	A
jaz sem to žensko rad imel, jaz. Ali te ni	sram	takega brata?«Zakrije si oči in med prsti so	A
času dal, ko me ravno ni hotela, bilo je mene	sram;	zakaj ni me dojila, ni me povijala, ne ponoči	A
odgovarjala. Ko bi me ne bilo drugih ljudi	sram,	prijel bi bil glaž in bi ga bil razbil ob njegovo	A
namenil, da grem k njej, da jo ogovorim! Pa	sram	me je bilo, nisem šel.Morda me pa vendar rada	A
nisem mogel vprašati, ali je res, kar je dejal.	Sram	me je bilo in nisem vedel, kaj bi počel, ko	A
Bil sem ves divji kakor živina, nič me ni bilo	sram,	ničesar se nisem bal. »Primite ga!«	A
predlanskim je s fanti pobiral potice.« »Da ga le	sram	ni mešati se med otročaje.« V vseh begánicah	A
na pašo, pa še nisem videl.« Marka je bilo	sram,	da je zardeval.In jezen je bil; pa kako.	A
Dolgega imate kar prav.« »Da te	sram	ni tako odgovarjati srenjskemu županu, hlapec	A
epotrebnem ne puščobujte.« Podlipnika je bilo skoraj	sram	in ni vedel, kaj bi še rekel.Rešil ga je Jernej	A
domačem pragu, tešč, kakor je odšel iz Tržiča.	Sram	ga je bilo prosjačiti v domačem kraju. Brat	A
kako bi mu rekel koštrunu noge odbil. Malo	sram	me je, da sem izmed vseh ovčarjev prvega jarca	A
pusti čakati,« je zabavljal Podrobar. »Da ga	sram	ni.« Pod vasjo so počili biči in Tomaž je prijezdil	A
Marko je zginil s skale, odšel za tropom in	sram	ga je bilo, da se je jezil nad Ančko. S polja	A
Kakor sva si že prišla navzkriž, pa me vendar ni	sram	priznati, da, če bi že Mihova ne bila, bi bila	A
Katerakoli ga bo dobila, ne bo je treba biti	sram	svojega moža,« jima je potrdila še Reza. Teh	A
ko je spoznal glas in Ančkino žalost v njem.	Sram	ga je bilo, da bi bil najrajši potegnil kožuh	A
k Volkunu, ga tako ozmerjala, da ga je bilo	sram.	Vendar mu ni prizanesla in ga je udarila še po	A
leto, dve al′ tri«. Samega sebe ga je bilo	sram.	Spomnil se je, da je pravzaprav v mislih že prelomil	A
Otrok je ogorčen zacepetal z nogami: »Fej! Fej!	Sram	vaju bodi!Nehajta!	A
Zasovražila je vse volkove. Poiskala je brata: »	Sram	te bodi!Grd si.	A
da se bo tako hitro navadil na škant. Skoraj	sram	me je, da sem mu ga iz nagajivosti kupila.«	A
odhajal: »Saj vem, da me vsi grdo gledate.	Sram	vas bodi.« Mica pa je zakričala za njim: »Kdo	A
njim, pogledal je okrog sebe, kakor bi ga bilo	sram	pred ovčarjem.S povešenim repom je stekel za	A
takoj videl, da se je ujel. Oditi ga je bilo	sram.	Sedel je k peči k Vrbanku in Joku: »Če pride	A
poslušal, je bilo prav in ga ni treba biti zato	sram.	Je pa že bolj nerodno meni, ki sem se ob Cenekovi	A
si. In to je lepo od tebe in te ni treba biti	sram	zato.Da si pa potem še jezdil v Tržič po padarja	A
ves rdeč je bil v obraz, kakor bi ga bilo res	sram.	Podlipnik pa je nadaljeval: »Veš, pa tudi mene	A
pa je nadaljeval: »Veš, pa tudi mene ni nič	sram	pred tabo, čeprav vem, da si vse natančno slišal	A
pogovarjala z Anco v kamri, in nje tudi ni treba biti	sram.	Pred tabo!	A
pogleduje, da jih mora povešati. Tudi je je bilo	sram,	da jo vsi gledajo v tej družbi. »Ali	A
v semnju naredil in kako so s teboj delali.	Sram	te bodi!« Ko Brašnar to sliši, vrže	A
Ali je bilo treba tega, da me je bilo danes	sram	med ljudmi, da nisem vedel kaj reči zaradi nje	A
Mož ni nobenega človeka pogledal.	Sram	ga je bilo in jeza ga je trla, da so ga barve	A
in vsak malhar gleda in se mi smeje ter me je	sram	med ljudi iti?Pa bi šel zdaj ponjo?	A
kakor led pozimi. Bodi, kjer si in kar si, in	sram	te bodi vseh ljudi, ker si dejal, da te jih	A
bodi vseh ljudi, ker si dejal, da te jih je	sram!	Jaz grem ponjo, ker ti nečeš ponjo iti ter je	A
dobre obleke, ampak ima celo slabo. Bilo me je	sram	v lepi beli Ljubljani med lepo oblečenimi sinovi	A
ji izpove, a z druge strani ga je bilo zopet	sram.	Molčal je in spodbude iskal v njenih očeh.	A
« Doktor Hrast nehote umolkne;	sram	ga je bilo, da je sprožil tako okoren kompliment	A
istini slovenskega jezika učiti ‒ jaz pa nimam ‒	sram	naj me bo ‒ nobene slovnice v hiši.Imaš li kaj	A
je Vran v vidni zadregi, a takoj ga je bilo	sram	teh afektiranih besed. »Pridite, pridite,« hitela	A
utripalo srce, ko je hitel po klancu navzdol.	Sram	ga je bilo in kesal se je ‒ pa poleg vsega je	A
rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela. »	Sram	vas bodi!Pustite me!	A
Beži, beži, ti grdin ti, grešnik sivi ti, da te	sram	ni kosmatiti zoper šesto božjo zapoved!Precej	A
doneč ženski glas. Nagovorjeni starec se zgane,	sram	ga počne biti, da je bil njegov samogovor slišan	A
»Ako bo pošten in priden ‒ saj mene ne bo	sram,	da nosi naše ime!« deje ponosno, kakršen je	A
dejal, da si prekleto moški? Sedaj te je pač	sram	z menoj hoditi! No, le čakaj ‒ če bo zdajle	A
gibljem prosteje nego škof pod mitro. Vendar me je	sram	te livreje, ki mi očita noč in dan, da sem zapravil	A
vrste.« Samorada je bilo do dna svoje duše	sram	te laskave ocene. Neviden, kakor je bil, splazil	A
klečat dado zaradi zamude, nego da bi te bilo	sram,	da manj znaš kakor me dekleta!’Zamudila sva	A
bolestno zdihnila: ‚Oj štor ti štorast! Kako me bo	sram,	ko boš novo mašo pel, pa peti ne znaš!’Zdaj	A
ogledal v zrcalu. Bil sem siv in postaren;	sram	me je bilo takega obraza vpričo mojih mladih	A
Kot tat se je splazil s senjaka.	Sram	ga je bilo, vendar se je zravnal in tršato stopil	A
pojdeva k notarju, imej ga!« Lovrača je bilo	sram	mehkobe in oče se mu je zdel tako siromašen	A
jecljal. »Imam,« je ušlo Jeri, da jo je bilo	sram.	»Vzela bi se, tako sem pretuhtal.«	A
kot bi imel biti,« je izgoltal. Bilo pa ga je	sram.	Ozrl se je, če ga bratje morebiti niso slišali	A
tak, kot je bil glas njegove stare matere Ane.	Sram	ga je bilo, zaloputnil je vrata in zablodil	A
»Ti jim pa daješ seveda potuho.	Sram	te bodi!« »Kaj ti pa je danes?«	A
Tudi vi ne.	Sram	vas bodi, da jo v nesreči in sramoti podite	A
ves vrtoglav in le medlo se je spominjal noči.	Sram	ga je bilo.»Baba!« je siknil predse.	A
se je izvijala in se delala, kot bi jo bilo	sram.	»Kaj bi s fantom, ko ne veš, ali te bo vzel	A
in grozila: . / . / stran 117 . / »Da te bo	sram	pred vsem svetom!Svoji ženi tak očitek, fej	A
vsega in to je čutil tako močno, da ga je bilo	sram.	Ni znal iz nareže, le odpuščanje ga je bilo in	A
sem ti bil. Do sedaj sem bil res mevža, kar	sram	me je, pa ne bom več dolgo.O, še pomnila boš	A
Kdo bi si mislil, da je Lovrač taka copata.	Sram	me je.Zvečer igra gramofon in vse pleše križem	A
jo zavrnil. . / . / stran 141 . / »Da te ni	sram,	pa si tako sveto obljubljal!« mi je očitala	A
ni mogla in zgubila je sled do svojih sanj.	Sram	jo je bilo zadrege in kakor ji je že blisnilo	A
»Morda imajo le prav!« »Da je	sram	ni in da se kazni božje ne boji,« so povzele	A
bilo z drugimi pred njo. Prav nič je ne bo	sram,	še to bo iztelezgala, da je čez mero moke jemal	A
Pa kako!« se je motal Bajželj in bilo ga je	sram	čudne zmedenosti. Ko je izpraznil steklenico	A
Tvojemu očetu je storil strašno krivico, da ga le	sram	ni!« se je razjezil Tine, Agata pa je povesila	A
Moramo ga odžagati! Če ga ne bomo, nas bo lahko	sram!	« jih je kuril in radi so ga poslušali.Tine že	A
ozmerjal s hlapčoni, so se potulili in jih je bilo	sram.	Tiho so priznali, da se Rekar ne moti, in končno	A
izpraznil nekaj kozarcev. Bajžlja je bilo nekoliko	sram.	Zazdelo se mu je, da je bil do Bogataja premehak	A
biti huda, potem pa ji je nenadoma ušel smeh.	Sram	jo je bilo, pa si ni mogla več pomagati. »Agata	A
njem?« je spet pomislil in neznansko ga je bilo	sram.	»Tega že ne bom prenašal.	A
ošvignila Bogataja, ki je povešal oči, kot da ga je	sram	in da se mu oče in mati neznansko smilita.	A
in bi ga morda preprosile solze, a jo je bilo	sram;	vse zaselje bi govorilo o tem, da je Bajžljevka	A
Bajžljem in Bajžljevko. Spočetka ga je bilo	sram,	svoje početje je imel za otročje.Ko pa ga je	A
svetniki na oltarjih so bili spremenjeni. Skoraj	sram	ga je bilo, ko je začutil na sebi poglede ljudi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani