sram (1.101-1.200)

žensko stran, da bi zagledal Agato, a ga je bilo	sram.	Izdal bi se bil in ljudje bi bili brž uganili	A
za kakšno ceno jo je dobil. »Da Bajžlja le	sram	ni.Tako sramotno še nihče ni prodal svoje hčere	A
se je odslej ljudi izogibala, tako jo je bilo	sram.	Če je že morala koga srečati, je povesila oči	A
je zaškrtal z zobmi. Nenadoma ga je postalo	sram,	vendar si ni mogel razložiti, kako je prišel	A
Ni sile!« se je izgovarjala Agata in skoraj	sram	jo je bilo, da je tako nerodna in občutljiva	A
Saj verjamem, da ni nič res!« ‒ a ga je bilo	sram.	»Po babico pošlji, trdó ji bo šlo.	A
vedel, le priznati ni maral, ker ga je bilo	sram.	Ob takih dneh ga je bil sam med in z vsemi je	A
povešala oči, kakor da je kriva, bilo jo je	sram	pred ljudmi. Naposled so prebrali razsodbo.	A
kakor bi rožice sadil’, in ‚otrobe vezati’ me je	sram,	zlasti v taki družbi.« »Izgovori, prazni izgovori	A
deklico in razkačenega glavarja, »ali te ni	sram,	tako ravnati z ubogim otrokom?« Mož	A
recimo; koliko ste dali zanjo, ne vprašam;	sram	me je govoriti o človeku kakor o živali.«	A
grdo jih pogleda ter zagrozi se nad njimi: »	Sram	vas bodi, dvakrat sram vas, ki hlače nosite	A
zagrozi se nad njimi: »Sram vas bodi, dvakrat	sram	vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi	A
sedaj nisem ničesar storila, da bi me moralo	sram	biti; in tako hočem zanaprej živeti; drugače	A
zakaj je nisi rajši pustil, kjer je bila?	Sram	te bodi takega podlega čuta.Ne, uboga Rosana	A
se že tako lepo napravila, da me ne bo treba	sram	biti sprehajati se z njo, naj naju vidi, kdor	A
ti malo pojasni, kar sem govoril. Ne bo me	sram	o otroških letih, otroški sreči govoriti s tabo	A
se mi je, da je bil ginjen pa da ga je bilo	sram.	Od tistega časa je ni nadlegoval nikoli več,	A
zalila ravno vaše hčere sladko ime. Ni me je	sram!	Ako vam pozneje kdaj, ko mene več ne bo, pride	A
izkušaš uboge ljudi? Cel svet je tvoj, pa te ni	sram,	da prosiš za kos kruha!Dobil ga boš takrat,	A
ostati, ali zdaj ne maram: pri takih tepcih me je	sram	živeti.«Martinek je pustil še tisto uro domačo	A
Podnevi se ni hotel vrniti domov; bilo ga je	sram.	Priplazil se je pozno zvečer, nič nejevoljen	A
Ječarju veli: »Vaše vino je dobro, ali me je	sram,	da se dam tako gostiti.Prosim vas, pošljite	A
Nejevoljen pride nazaj in veli: »Šlape, ali vas ni	sram?	Nas je petnajst, njih komaj deset, in še ti so	A
s takim razsajačem, s takim divjakom. Prav	sram	me ga je.Če ga pustim, dobro vem, da ne bo marala	A
zakrvavé. Besen zatuli: »Šlape, ali nas ni	sram,	da pasemo tu lenobo, medtem ko nam bratje pogibljejo	A
enaindvajset dni in v tvoji hiši je že porod!	Sram	te bodi!’Kaj sem jaz vedel, kdaj sme biti porod	A
to pri kravah, pa nečejo pasti, kjer jih je	sram.	Sploh sem se prepričal o dični samostalnosti	A
menila za take besede, ker me je bilo možakov	sram,	in lahko trdim z dobro vestjo, da nisem imela	A
leto druge še veliko hujše. Punce so izgubile	sram;	jele so prav skušati se, katera se zna bolj	A
je bal Mete že zanaprej, dasiravno ga je bilo	sram,	to povedati.Ko je gnal goveda prvikrat mimo	A
duši že dolgo, več let, ali me je bilo tako	sram,	da ti je nisem mogla povedati.«Marko objame	A
jeclja Jakob: »Kam ‒ na Hrrrvaško? Kaj te ni	sram,	kaj takega ziniti?«Ali kmalu ga začne lomiti	A
kakor smo bili mi oslovski starci. Še zdaj me je	sram,	da se nisem nikoli branil hoditi na tlako, delat	A
sosedni fari, in se ne moreš oženiti. Te ni	sram?	« »Ni!« je bil kratek odgovor Jožetov.	A
farji se mi krohotajo in me povprašujejo: ‚Te ni	sram	kupčevati s tako sleparijo?’‒	A
da ste se ga nakravali že več ko desetkrat.	Sram	vas bodi!Sami ste nam pravili, kako trdo vas	A
nobena puščica, odgovori dobrovoljno: »Ali te ni	sram,	zahtevati za šest mož en bokal? Naj ga prinese	A
imel sitnosti in neprilike, da me je skoraj	sram	povedati. Če pripotuje kak Avstrijec v Rusijo	A
šopek, ali še tega so skrivali, kakor da jih je	sram	svoje časti.Razen klica: »Vina!« ni bilo slišati	A
Večidel jemljejo falote, katerih ni nobene reči	sram,	taki so vsi veseli tudi na ciganski ali tatinski	A
bedak in kdor je njegove žlahte. Naj jih bo	sram	take strahopetnosti! »Grega in Francka sta zdaj	A
mislila odkriti svoj greh, ali bilo me je tako	sram	in strah, da si nisem upala.Pomisli, če boš	A
povej, kar mu gre, pa boš videla, kako ga bo	sram.	Jože je sicer prav krotka duša, trezen se ne	A
skesanim srcem često še dandanes in pravim:	Sram	me bodi!‒	A
nadloge, veli kača: ‚Niti jaz nisem srečna. Prav	sram	me je, da sem tako dolga, obenem pa tako suha	A
Starejši pastirji so raje molčali, bilo jih je	sram	razkladati reči, katere so spoznali za prazne	A
trpim, da bi dajal kdo take priimke Franceljnu.	Sram	vas bodi!’Zdaj se je pa tudi stari razsrdil	A
falot! Kaj je govorila o materi božji, me je	sram	in strah povedati.Kar je delal mož, ji ni bilo	A
je dala od sebe nekaj, kar je gnusno in me je	sram	povedati.To reč je vzela coprnica in primešala	A
smo se ženili!’ in od takrat jih je bilo tako	sram	eden drugega, da se niso marali več videti.	A
in mu zašepeta: »Zato, ker bi me bilo preveč	sram,	ko bi šla vštric.Hodi ti zmerom kakih deset	A
Ti pa govoriš tako in se smeješ. Ali te ni	sram?	« »Hm,« odvrne Kekec in umolkne ves prestrašen	A
Pa še skoraj zajokal bi bil, da ga ni bilo	sram	pred Jerico. Pa tudi Jerica je zagledala raztrgano	A
Med vrtovi je tekel proti domu, ker ga je bilo	sram	ljudi.Za trenutek mu je šinila v glavo misel	A
izmaknila Kekcu vilice iz rok. ‒ »Ali te ni	sram?	« je rekla vsa ogorčena.»Kar polastiš se polnega	A
polnega krožnika, pa niti vprašal nisi, ako smeš.	Sram	te bodi, Kekec, ker ne moreš pustiti pri miru	A
velikega napora je bil utrujen, in da ga ni bilo	sram	pred Jerico, bi se kar zleknil po mehkem senu	A
Tinkara?« je vzrojil, ker ga je bilo samega sebe	sram	in je bil jezen na samega sebe.»Tam gori v skalovju	A
se je domislila vsega. In tedaj jo je bilo	sram,	da ji je postalo slabo.Sram jo je bilo pred	A
tedaj jo je bilo sram, da ji je postalo slabo.	Sram	jo je bilo pred vilo, zato je skočila s postelje	A
lepo obleko. Obrazek ji je kar žarel, pa tudi	sram	jo je bilo, ker ni imela še nikoli take obleke	A
vlačiš za sabo nedolžne ljudi? Ha, ali te ni	sram,	Bedanec?Tu je Kekec, ki ti je zaigral včeraj	A
mož tako hudobno in brezobzirno po strmini, in	sram	ga je bilo.Zato pa se je jezil vedno bolj in	A
najrajši na glas zajokal. A bilo ga je vendarle	sram	in samo solze so mu pričele teči preko lica	A
zvedo, kako me je pretepaval Bedanec na gori.	Sram	me bo, da se še na cesto ne bom upal pokazati	A
A jaz se ne menim za to. Da me ni	sram,	kar zapel bi lepo pesem, da bi se Bedanec usajal	A
me bo spoznal in žal mu bo, strašno žal. In	sram	ga bo, da ga je prekanil in ugnal naposled samo	A
citrati? Hm, pa si lahko tiho in te je lahko	sram,	da ne znaš tako lepo peti kot Kekčeve citre	A
vzrojil Kekec in se je namrdnil. »Kaj te ni	sram,	Mojcara?Tri dni si bila pri Pehti in tri dni	A
prepeval. . / . / stran 90 . / Da bi me ne bilo	sram,	bi resnično pričel teči.A nočem, ker bi Pehta	A
pod klancem, da te nikdar ne ulovim. Kaj te ni	sram,	da se tako grdo hvalisaš?Kaj, pobič?	A
pred tako gospodično. Veste, teta Pehta, kar	sram	me je, tako sram, da bi kar pobegnil v dolino	A
gospodično. Veste, teta Pehta, kar sram me je, tako	sram,	da bi kar pobegnil v dolino h Korošcu, če bi	A
prenemaren, ker je tako grd, da je človeka kar	sram	in strah ...O, teta Pehtara, ne zamerite mi, ker	A
Oj, Rožle, Rožle! Ali te ni nič	sram,	da si tak bojazljivec? Tako je očitala v Rožletovem	A
Rožletovem srcu bridka vest. Rožleta pa je grizlo in	sram	ga je bilo.Kolikokrat se je že opogumil, da	A
rušje. ‒ Ko ga je minil prvi strah, ga je bilo	sram	in v srcu ga je pričelo zopet gristi.»O, zakaj	A
korenček. Vi boste pa debelo gledali in vas bo	sram,	da vas je Kekec prekanil.O, le še počakajte	A
zdaj, Kekec, pojdi, ker se ti mudi in mene je	sram,	da si me tako strašno prekanil.Kar pojdi, Kekec	A
preležal v topli grelnici. In že ga je bilo tako	sram,	da je dvakrat ali trikrat zdihnil k sv. Šimnu	A
in se je umikal tudi lastni materi. Seveda,	sram	ga je bilo vsega tega, a vendar ni hotel siloma	A
dotaknem tebe, ki si obseden od samega hudobca.	Sram	me je in strah, zato te pa rajši pustim v miru	A
ji pričele potne srage vroče lezti po licih.	Sram	jo je postalo same sebe in zdaj se je že kesala	A
da bi pobegnil, ker ga je bilo vsega sveta	sram.	‒ »Danijel!« je zavpila mati obupno za njim.	A
ki ga je zakrival gost dim, kakor da ga je	sram	in noče pokazati nebu strahote, ki jo je poklical	A
Podrla se je visoka gora Dobrač in jo je bilo	sram,	ker sta uganjala Martuljkov čarovnik in ziljanska	A
še celo danes, na sveto nedeljo. Gaba je bilo	sram,	da bi se bil najraje pogreznil v zemljo.Tu in	A
privoščili kazen. Kam naj zdaj gledam, ker me bo tako	sram?	« Kazen je bila res huda, prehuda za prvi prestopek	A
Roke je sklenil in prosil: »Usmilite se me!	Sram	me je, ne veste, kako sram!« Toda oče je ostal	A
Usmilite se me! Sram me je, ne veste, kako	sram!	« Toda oče je ostal trd in mu velel osorno:	A
ves čas in se ni upal pogledati niti v oltar.	Sram	ga je bilo pred živim bogom, sram pred vsem	A
niti v oltar. Sram ga je bilo pred živim bogom,	sram	pred vsem svetom in tudi pred sabo. Zdramile	A
nikamor pogledal. Zakaj še vedno ga je bilo	sram	včerajšnjega sramotnega dne.Vsa vas je vedela	A
upal pogumno stopiti ljudem pred oči, ker me je	sram!	Da so le mogli biti naš oče tako neusmiljeni	A
bridko, da bi se bil razjokal, pa ga je bilo	sram	pred Kezovcem.Mož ga je gledal od strani, in	A
ni vedel kaj odgovoriti. Verjel je možu, in	sram	ga je bilo.Pa mož tudi ni čakal odgovora, ampak	A
nesrečni stric Kezovec. A vendar ga je bilo hitro	sram	solza, in je samo trikrat vzdihnil.Potem se	A
Neumna je. - In	sram	jo bo. - Še mene bo sram - z njo vred. -	A
In sram jo bo. - Še mene bo	sram	- z njo vred. -Za deklo!«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani