sram (901-1.000)

kmalu sem trpel vročino in žejo. Bilo me je	sram,	da si nisem upal pogledati okrog sebe. Ljudje	A
nikamor si pogledati nisem upala, tako me je bilo	sram!	Pomislite, naš oče je hotel, da bi jo slekli	A
vedela, da bi bilo to greh!l zaihti deklica, min	sram	me je tudi.Ali druge pomoči ni in v Svetem pismu	A
kakor jih odpuščate vi svojim nasprotnikom.	Sram	vas bodi!l mO, hov, hov!l potoži babica, mkoliko	A
Tako sem ji odgovoril, ne prepogumno, in malone	sram	me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in	A
dežnikom pa pustim v klancu, in tako me je bilo	sram,	da se nisem upal nazaj pogledati proti nji,	A
tam zveš najlaže, kako in kaj!l Na večer ‒	sram	me je bilo ‒ priklatil sem se v župnišče in	A
se je Štefan hitro popravljal, ker ga je bilo	sram	slabičnosti in je bil tudi nekoliko hud, da	A
podrt obstal. Prav dobro je razumel hčerin	sram	in gnus.Grizel se je od jeze in obupa, ker je	A
tovornikov,« je mislil in se ni upal dalje.	Sram	ga je bilo, da bi se ob kresu pozdravil s človekom	A
molčal. Bratovega vedenja pri menihih ga je bilo	sram;	tudi zdaj ni hotel ugovarjati razdraženemu bratu	A
Ditrik sta se začudila, odkod ve to. »Vem in	sram	me je, da vem!« Zelo je bila huda in ga plašila	A
Premagovala sem se in hlinila, da me je še zdaj	sram.	« »A temu napihnjencu je bilo vse zares!	A
»Kaj si čutila?« »Skoraj	sram,	zadrego pa gotovo, ker ne vem, kaj mi hočeta	A
menihov vedel v Šentvidu, in ga je bilo hudo	sram;	še zahvaliti se ni mogel, kakor bi se moral	A
naj vas kakor ajdnico! Hlapci ste, sužnji ste,	sram	vas bodi!« »Vaš grajski gospod je ukazal to	A
jim je v pogubo, kar je meni v odliko!« Kar	sram	ga je bilo. »A zakaj mi lažejo?	A
Skrivaj hodim na meniško polje in se učim, ni me	sram	povedati.« »Dobro, da ste se zbogali z njimi	A
nasmehnila. Hlapci so se zasmejali, njega je postalo	sram.	»Čeprav!	A
Trlep brezasto pogledal. »Ali te res ni nič	sram?	« »Kaj se mešate v življenje tlačana	A
ne skrbi za to.« »Zagoveden si in nič te ni	sram.	« »Res je, nič me ni sram, nobene krivice	A
agoveden si in nič te ni sram.« »Res je, nič me ni	sram,	nobene krivice si nisem svest.« »Ali	A
»Kaj sem rekel takega?« je kmeta postajalo	sram.	»Poželenje mesa mi res ni bilo v mislih.«	A
bila boljša, Trlepa in Toneta je postajalo kar	sram	domačih srenj. »Nikar se ne čudita,	A
jim je oskrbnik velel, ni bilo do rvanja; tudi	sram	jih je postalo sredi vreščečih ljudi.Tako so	A
zdaj ji je hotel takole vrniti.« »Da ga le	sram	ni, sram!« Linhart, Kuralt in Slabè	A
je hotel takole vrniti.« »Da ga le sram ni,	sram!	« Linhart, Kuralt in Slabè so stali ob	A
molčal, nejevoljen je bil sam vase in kakor	sram	ga je bilo, ker je tako mirno gledal, ko ga	A
pater opat dela krivico.« Postal je, kes in	sram	sta mu ponižala ošabno glavo. Kar ti	A
izvil iz meniških rok; slehernega je bilo nekako	sram	moledovanja, ko so si menihi samo že vezali	A
Praznoglavec ste in strahopetec!	Sram	vas bodi!« »Da, kaj vam daje pravico	A
odvihrala. ‒ No, lahko si mislite, kako me je bilo	sram!	‒ Oh ti prekleti kašelj, že zaradi tistega jabolčka	A
obračala od mize do mize.« » Nikar ne govori, kar	sram	me je!« »In gostje bi te spoštljivo pozdravljali	A
pri lepi Marički ...!« »Nace, mene srce boli, in	sram	bi me bilo, če ne bi delala, kakor znam.« »Zakaj	A
Trlep si ga ni upal pogledati. Bal se ga je, pa	sram	ga je bilo, in razžaljen je bil, da ga je zapeklo	A
prislonjene ob podstrešje. Kakor tat beži in	sram	ga je bega in samega sebe, pa psa in ljudi se	A
nebrzdani strasti je izgubila vso razsodnost in ves	sram,	da svojega divjega greha že ni več znala skrivati	A
tla. Ob misli na otroke ga je postalo kar	sram	vsega malodušja.Ampak, kaj naj počne, da bi	A
Kaj misliš, Brnadek?« »Saj bi šel, pa me je	sram,	in hudo se mi zdi, da pridem praznih rok.Da	A
Ali nisi sama hotela?« »	Sram	me je zdaj, in premislila sem si!« »O, primojdevetkr	A
sem si!« »O, primojdevetkrat nazaj, ‒ zakaj	sram!	« »Ker mislite, da sem na prodaj ‒!«	A
brez strasti. Ljubimkanja je pa vseeno ni bilo	sram,	saj je bilo tajno.O, sramovala bi se le, če	A
jezen obrnil do žene, »ji še pomagaš in jo učiš.	Sram	te bodi!« Morda se je žena res sramovala, ali	A
saj ni nič takega, če ... « »‒ táko je, da me je	sram,	ko jo vidim na cesti našemarjeno in zmaličeno	A
silili na oči kakor bi hoteli zasenčiti skrb in	sram,	ki sta se kopala v debeli solzi, viseči na žametnih	A
radi, pišite mi spet!« ji je ušlo in jo je bilo	sram,	skoraj sram. »O, saj bi, a niti ne vem, kako	A
spet!« ji je ušlo in jo je bilo sram, skoraj	sram.	»O, saj bi, a niti ne vem, kako ste razumeli	A
sama. In zdaj ga je bilo nepričakovanega daru	sram	in strah prevelike izgube ... Bilo mu je, kakor	A
debeli hlapčev pogled; sam ni vedel, zakaj,	sram	ga je postalo. »Tako. Bog vas obvaruj!« so tovorniki	A
kozami.« . / . / stran 85 . / Primož je molčal,	sram	ga je bilo lačnosti. »Le pojdi, le,« mu je še	A
tiste dni bili kaj hudi. Ambroža jih je bilo	sram	in ujedalo jih je, da je Liza ušla. »To je stiško	A
Trlepovine, je ves togoten grmel na Šumbreg.	Sram	ga je bilo in gospe se je bal, a najbolj ga	A
zoper stopi pravi mož, strepečeš in zbežiš ‒	sram	te bodi.« Ponižan in osramočen ji je šel izpred	A
tudi sam spozna, kako je tam doli!« Strah in	sram	sta vila valpta.Ves podrt je prosil za zamero	A
grofična Adela je stisnila ustnice in prebledela.	Sram	jo je bilo očetnega sorodnika. »Stojte!« je	A
prehitro sem pobegnil s Trlepovine,« ga je bilo	sram.	»Brez besede in zahvale, kakor bi se mi bilo	A
je grof Pankracij revskal in ga osato meril. »	Sram	te bodi!« Šumbrežan ni precej vedel, kaj bi	A
je moral iskati strehe in prežitka ... Da te le	sram	ni!« Šumbrežan je molčal.	A
Katarini še grob ulegel ni?« se je Trlep branil;	sram	ga je bilo kar priznati, da si je že ubral drugo	A
rajnka žena je bila taka: ljubezni je je bilo	sram.	»Da bi se Kopič le že vrnil,« je želel.	A
Kopič jo je razvezal. Velikanke je bilo	sram,	vsi so renčali vanjo, zavedati se je začela	A
mogel ometati z ničimer. »Kaj te ne bi bilo	sram,	če bi nama odkimal?« ga je oče tipal še dalje	A
videl nikjer.« Tlačani so molče gledali v tla,	sram	jih je bilo in bali so se ga.A ta jih je spustil	A
prezaupen, premalo svoj. Zdaj me je vsega tega	sram,	strašno sram.A zakaj si me tako lahko utajila	A
premalo svoj. Zdaj me je vsega tega sram, strašno	sram.	A zakaj si me tako lahko utajila in izdala?«	A
kolikor ga pač ima!« Šel je, vedel je zadosti in	sram	ga je bilo, da je poslušal take zoprnosti.	A
kri je lila, raztepeno telo se je treslo. »	Sram	te bodi,« je mučenik siknil skozi stisnjene	A
preprosil, da bi povedal kaj več, pa se ni upal in	sram	ga je bilo. Po cesti je v naglem drncu peketal	A
« Inako se mu je storilo,	sram	ga je postalo. »Lucijin pa je vendarle ‒ kaj	A
brez skrbi bodi zame!« »Ne, ne umaknem se,	sram	bi me bilo!« »O trlep trlepni, slušati moraš	A
ostani doma, bolje bo zate!« Janez je molčal,	sram	ga je bilo. XX.	A
prisuče tudi za to!« »In tudi te izdaje te ne bo	sram,	malopriden si zadosti! Ena izdaja več ali manj	A
strahu mogel nisem, nekoliko pa me je bilo tudi	sram.	In tako sva drevila drug drugega ‒.«	A
rad v Stično po svet in pomoč, pa ga je bilo	sram	nadlegovanja in poniževanja. »Pater opat bi	A
ženitovanjskih šeg. »Ali vsaj nekaj naj bo po šegi,	sram	bi me bilo sicer.« »Prav, že prav, pote pridemo	A
Janez usekal in zaničljivo trenil po njem, češ,	sram	te bodi, maslè gosposko, kar naravnost moleduješ	A
ne tako!« Pivci so se v zadregi spogledali,	sram	jih je postalo. »O, svobodnjaku se res vsakemu	A
spogledovati in nerodno umikati na Tekavnico;	sram	jih je bilo.Tu so postali, da bi počakali vojarina	A
Janez je potrt bežal domov.	Sram	ga je bilo takega vojarinstva, vse tisto se	A
Za hip mu je noga zastala. Postalo ga je	sram,	da okleva.Kaj, če bi ga kdo videl.	A
zanjo Urnemu Sulcu. Jezerno Rožo je postalo	sram.	Niti na misel ji ni hodilo več, da bi se potegovala	A
pod Plešivco obiskat Košato Jelko. Da je le	sram	ni, ko vendar ve, kako mu je Sivi Volk vsiljeval	A
je podučil oče sina. »Pa te ni treba biti nič	sram,	če si se zmotil.Je že marsikdo zamenjal rakuna	A
dvigajo sulice in loke in glasno pozdravljajo.	Sram	jih bodi! In sedaj vedejo črnolasce v veliko	A
Pribi je bilo nerodno. Kar nekako	sram	jo je bilo.O, kako vse drugače sta včasih z	A
Sami zase. Kakor bi jih bilo	sram,	da gredo s tako druhaljo skupaj na lov.Naka	A
vzhodnjaki. Obe sta molčali, kakor bi ju bilo	sram.	Bela Ovca je pa zažgala nad ognjem vejico brinja	A
se krvno pomešali, ničvredneži, s črnolasci.	Sram	jih bodi! Bolj kakor Turovci so Jelena boleli	A
imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala.	Sram	jo je bilo pokazati se mu.Nadalje pa je bila	A
bi se bilo razlegalo tja onkraj Kamnika, ali	sram	jo je bilo tako živo resnico glasno povedati	A
»Ti se jih bojiš?	Sram	te bodi!Jaz pa nič.	A
to, tako da je bilo mladega tujca skoro malo	sram	in se je hitro usedel v zadnjo klop. Ko so oni	A
le-ta, stopivši k njej. »O jej, tako me je	sram,	da bo gospod z Zabrezja videl, da črn kruh jeste	A
govoriš resnice, in zardela bi, ker bi te bilo	sram	laži, ki ti je sicer tuja. »Morda si ga ti razjezil	A
je ravno plug nekaj popravljal. »Ali te ni	sram,	grajski hlapec si, pa pojdeš k cesti orat v	A
Tebe pa ne omečé! Mene je	sram,	če me kakov človek vidi in vé, da sem tvoja	A
tvoja mati, tvoja, ki se z ono grdo babo pečaš,	sram,	da bi se v zemljo vdrla. Tebe pa ni nič sram	A
vdrla. . / . / stran 122 . / Tebe pa ni nič	sram!	Po kolenih bi obhodila vsa božja pota in bi boga	A
»Ne vem natanko, zdi se mi, da bo toliko.	Sram	me je povedati vam, da sem bil celo zbolel,	A
njo so šli baš ljudje. Ljudi pa je človeka	sram,	kadar bi jih najbolj trebal.Premagovala se je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani