nova beseda iz Slovenije

sram (901-1.000)


kmalu sem trpel vročino in žejo. Bilo me je      sram,      da si nisem upal pogledati okrog sebe. Ljudje  A
nikamor si pogledati nisem upala, tako me je bilo      sram!     Pomislite, naš oče je hotel, da bi jo slekli  A
vedela, da bi bilo to greh!l zaihti deklica, min      sram      me je tudi.Ali druge pomoči ni in v Svetem pismu  A
kakor jih odpuščate vi svojim nasprotnikom.      Sram      vas bodi!l mO, hov, hov!l potoži babica, mkoliko  A
Tako sem ji odgovoril, ne prepogumno, in malone      sram      me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in  A
dežnikom pa pustim v klancu, in tako me je bilo      sram,      da se nisem upal nazaj pogledati proti nji,  A
tam zveš najlaže, kako in kaj!l Na večer ‒      sram      me je bilo ‒ priklatil sem se v župnišče in  A
se je Štefan hitro popravljal, ker ga je bilo      sram      slabičnosti in je bil tudi nekoliko hud, da  A
podrt obstal. Prav dobro je razumel hčerin      sram      in gnus.Grizel se je od jeze in obupa, ker je  A
tovornikov,« je mislil in se ni upal dalje.      Sram      ga je bilo, da bi se ob kresu pozdravil s človekom  A
molčal. Bratovega vedenja pri menihih ga je bilo      sram;      tudi zdaj ni hotel ugovarjati razdraženemu bratu  A
Ditrik sta se začudila, odkod ve to. »Vem in      sram      me je, da vem!« Zelo je bila huda in ga plašila  A
Premagovala sem se in hlinila, da me je še zdaj      sram.     « »A temu napihnjencu je bilo vse zares!  A
»Kaj si čutila?« »Skoraj      sram,      zadrego pa gotovo, ker ne vem, kaj mi hočeta  A
menihov vedel v Šentvidu, in ga je bilo hudo      sram;      še zahvaliti se ni mogel, kakor bi se moral  A
naj vas kakor ajdnico! Hlapci ste, sužnji ste,      sram      vas bodi!« »Vaš grajski gospod je ukazal to  A
jim je v pogubo, kar je meni v odliko!« Kar      sram      ga je bilo. »A zakaj mi lažejo?  A
Skrivaj hodim na meniško polje in se učim, ni me      sram      povedati.« »Dobro, da ste se zbogali z njimi  A
nasmehnila. Hlapci so se zasmejali, njega je postalo      sram.      »Čeprav!  A
Trlep brezasto pogledal. »Ali te res ni nič      sram?     « »Kaj se mešate v življenje tlačana  A
ne skrbi za to.« »Zagoveden si in nič te ni      sram.     « »Res je, nič me ni sram, nobene krivice  A
agoveden si in nič te ni sram.« »Res je, nič me ni      sram,      nobene krivice si nisem svest.« »Ali  A
»Kaj sem rekel takega?« je kmeta postajalo      sram.      »Poželenje mesa mi res ni bilo v mislih.«   A
bila boljša, Trlepa in Toneta je postajalo kar      sram      domačih srenj. »Nikar se ne čudita,  A
jim je oskrbnik velel, ni bilo do rvanja; tudi      sram      jih je postalo sredi vreščečih ljudi.Tako so  A
zdaj ji je hotel takole vrniti.« »Da ga le      sram      ni, sram!« Linhart, Kuralt in Slabè  A
je hotel takole vrniti.« »Da ga le sram ni,      sram!     « Linhart, Kuralt in Slabè so stali ob  A
molčal, nejevoljen je bil sam vase in kakor      sram      ga je bilo, ker je tako mirno gledal, ko ga  A
pater opat dela krivico.« Postal je, kes in      sram      sta mu ponižala ošabno glavo. Kar ti  A
izvil iz meniških rok; slehernega je bilo nekako      sram      moledovanja, ko so si menihi samo že vezali  A
Praznoglavec ste in strahopetec!      Sram      vas bodi!« »Da, kaj vam daje pravico  A
odvihrala. ‒ No, lahko si mislite, kako me je bilo      sram!      ‒ Oh ti prekleti kašelj, že zaradi tistega jabolčka  A
obračala od mize do mize.« » Nikar ne govori, kar      sram      me je!« »In gostje bi te spoštljivo pozdravljali  A
pri lepi Marički ...!« »Nace, mene srce boli, in      sram      bi me bilo, če ne bi delala, kakor znam.« »Zakaj  A
Trlep si ga ni upal pogledati. Bal se ga je, pa      sram      ga je bilo, in razžaljen je bil, da ga je zapeklo  A
prislonjene ob podstrešje. Kakor tat beži in      sram      ga je bega in samega sebe, pa psa in ljudi se  A
nebrzdani strasti je izgubila vso razsodnost in ves      sram,      da svojega divjega greha že ni več znala skrivati  A
tla. Ob misli na otroke ga je postalo kar      sram      vsega malodušja.Ampak, kaj naj počne, da bi  A
Kaj misliš, Brnadek?« »Saj bi šel, pa me je      sram,      in hudo se mi zdi, da pridem praznih rok.Da  A
Ali nisi sama hotela?« »     Sram      me je zdaj, in premislila sem si!« »O, primojdevetkr  A
sem si!« »O, primojdevetkrat nazaj, ‒ zakaj      sram!     « »Ker mislite, da sem na prodaj ‒!«   A
brez strasti. Ljubimkanja je pa vseeno ni bilo      sram,      saj je bilo tajno.O, sramovala bi se le, če  A
jezen obrnil do žene, »ji še pomagaš in jo učiš.      Sram      te bodi!« Morda se je žena res sramovala, ali  A
saj ni nič takega, če ... « »‒ táko je, da me je      sram,      ko jo vidim na cesti našemarjeno in zmaličeno  A
silili na oči kakor bi hoteli zasenčiti skrb in      sram,      ki sta se kopala v debeli solzi, viseči na žametnih  A
radi, pišite mi spet!« ji je ušlo in jo je bilo      sram,      skoraj sram. »O, saj bi, a niti ne vem, kako  A
spet!« ji je ušlo in jo je bilo sram, skoraj      sram.      »O, saj bi, a niti ne vem, kako ste razumeli  A
sama. In zdaj ga je bilo nepričakovanega daru      sram      in strah prevelike izgube ... Bilo mu je, kakor  A
debeli hlapčev pogled; sam ni vedel, zakaj,      sram      ga je postalo. »Tako. Bog vas obvaruj!« so tovorniki  A
kozami.« . / . / stran 85 . / Primož je molčal,      sram      ga je bilo lačnosti. »Le pojdi, le,« mu je še  A
tiste dni bili kaj hudi. Ambroža jih je bilo      sram      in ujedalo jih je, da je Liza ušla. »To je stiško  A
Trlepovine, je ves togoten grmel na Šumbreg.      Sram      ga je bilo in gospe se je bal, a najbolj ga  A
zoper stopi pravi mož, strepečeš in zbežiš ‒      sram      te bodi.« Ponižan in osramočen ji je šel izpred  A
tudi sam spozna, kako je tam doli!« Strah in      sram      sta vila valpta.Ves podrt je prosil za zamero  A
grofična Adela je stisnila ustnice in prebledela.      Sram      jo je bilo očetnega sorodnika. »Stojte!« je  A
prehitro sem pobegnil s Trlepovine,« ga je bilo      sram.     »Brez besede in zahvale, kakor bi se mi bilo  A
je grof Pankracij revskal in ga osato meril. »     Sram      te bodi!« Šumbrežan ni precej vedel, kaj bi  A
je moral iskati strehe in prežitka ... Da te le      sram      ni!« Šumbrežan je molčal.  A
Katarini še grob ulegel ni?« se je Trlep branil;      sram      ga je bilo kar priznati, da si je že ubral drugo  A
rajnka žena je bila taka: ljubezni je je bilo      sram.      »Da bi se Kopič le že vrnil,« je želel.  A
Kopič jo je razvezal. Velikanke je bilo      sram,      vsi so renčali vanjo, zavedati se je začela  A
mogel ometati z ničimer. »Kaj te ne bi bilo      sram,      če bi nama odkimal?« ga je oče tipal še dalje  A
videl nikjer.« Tlačani so molče gledali v tla,      sram      jih je bilo in bali so se ga.A ta jih je spustil  A
prezaupen, premalo svoj. Zdaj me je vsega tega      sram,      strašno sram.A zakaj si me tako lahko utajila  A
premalo svoj. Zdaj me je vsega tega sram, strašno      sram.     A zakaj si me tako lahko utajila in izdala?«  A
kolikor ga pač ima!« Šel je, vedel je zadosti in      sram      ga je bilo, da je poslušal take zoprnosti.   A
kri je lila, raztepeno telo se je treslo. »     Sram      te bodi,« je mučenik siknil skozi stisnjene  A
preprosil, da bi povedal kaj več, pa se ni upal in      sram      ga je bilo. Po cesti je v naglem drncu peketal  A
« Inako se mu je storilo,      sram      ga je postalo. »Lucijin pa je vendarle ‒ kaj  A
brez skrbi bodi zame!« »Ne, ne umaknem se,      sram      bi me bilo!« »O trlep trlepni, slušati moraš  A
ostani doma, bolje bo zate!« Janez je molčal,      sram      ga je bilo. XX.   A
prisuče tudi za to!« »In tudi te izdaje te ne bo      sram,      malopriden si zadosti! Ena izdaja več ali manj  A
strahu mogel nisem, nekoliko pa me je bilo tudi      sram.     In tako sva drevila drug drugega ‒.«   A
rad v Stično po svet in pomoč, pa ga je bilo      sram      nadlegovanja in poniževanja. »Pater opat bi  A
ženitovanjskih šeg. »Ali vsaj nekaj naj bo po šegi,      sram      bi me bilo sicer.« »Prav, že prav, pote pridemo  A
Janez usekal in zaničljivo trenil po njem, češ,      sram      te bodi, maslè gosposko, kar naravnost moleduješ  A
ne tako!« Pivci so se v zadregi spogledali,      sram      jih je postalo. »O, svobodnjaku se res vsakemu  A
spogledovati in nerodno umikati na Tekavnico;      sram      jih je bilo.Tu so postali, da bi počakali vojarina  A
Janez je potrt bežal domov.      Sram      ga je bilo takega vojarinstva, vse tisto se  A
Za hip mu je noga zastala. Postalo ga je      sram,      da okleva.Kaj, če bi ga kdo videl.  A
zanjo Urnemu Sulcu. Jezerno Rožo je postalo      sram.     Niti na misel ji ni hodilo več, da bi se potegovala  A
pod Plešivco obiskat Košato Jelko. Da je le      sram      ni, ko vendar ve, kako mu je Sivi Volk vsiljeval  A
je podučil oče sina. »Pa te ni treba biti nič      sram,      če si se zmotil.Je že marsikdo zamenjal rakuna  A
dvigajo sulice in loke in glasno pozdravljajo.      Sram      jih bodi! In sedaj vedejo črnolasce v veliko  A
Pribi je bilo nerodno. Kar nekako      sram      jo je bilo.O, kako vse drugače sta včasih z  A
Sami zase. Kakor bi jih bilo      sram,      da gredo s tako druhaljo skupaj na lov.Naka  A
vzhodnjaki. Obe sta molčali, kakor bi ju bilo      sram.      Bela Ovca je pa zažgala nad ognjem vejico brinja  A
se krvno pomešali, ničvredneži, s črnolasci.      Sram      jih bodi! Bolj kakor Turovci so Jelena boleli  A
imela, ako mu tudi tega ni pripovedovala.      Sram      jo je bilo pokazati se mu.Nadalje pa je bila  A
bi se bilo razlegalo tja onkraj Kamnika, ali      sram      jo je bilo tako živo resnico glasno povedati  A
»Ti se jih bojiš?      Sram      te bodi!Jaz pa nič.   A
to, tako da je bilo mladega tujca skoro malo      sram      in se je hitro usedel v zadnjo klop. Ko so oni  A
le-ta, stopivši k njej. »O jej, tako me je      sram,      da bo gospod z Zabrezja videl, da črn kruh jeste  A
govoriš resnice, in zardela bi, ker bi te bilo      sram      laži, ki ti je sicer tuja. »Morda si ga ti razjezil  A
je ravno plug nekaj popravljal. »Ali te ni      sram,      grajski hlapec si, pa pojdeš k cesti orat v  A
Tebe pa ne omečé! Mene je      sram,      če me kakov človek vidi in vé, da sem tvoja  A
tvoja mati, tvoja, ki se z ono grdo babo pečaš,      sram,      da bi se v zemljo vdrla. Tebe pa ni nič sram  A
vdrla. . / . / stran 122 . / Tebe pa ni nič      sram!     Po kolenih bi obhodila vsa božja pota in bi boga  A
»Ne vem natanko, zdi se mi, da bo toliko.      Sram      me je povedati vam, da sem bil celo zbolel,  A
njo so šli baš ljudje. Ljudi pa je človeka      sram,      kadar bi jih najbolj trebal.Premagovala se je  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA