sram (501-600)

je name s pogledom, v katerem je bilo kakor	sram	in prošnja za oproščenje.Ko se je zmračilo,	A
je zažvižgal nekoč na cesti in nič ga ni bilo	sram.	Nad klancem, nad vso lepo dolino, prav tja do	A
na teden!“ Damjanu je šinila kri v lica in	sram	ga je bilo; zakaj rad jo je imel. ”Za štiri	A
-- pravi, da te nikoli več ne bo, da te je	sram.	Kaj, sram?	A
da te nikoli več ne bo, da te je sram. Kaj,	sram?	Nesreče sram?	A
Kaj, sram? Nesreče	sram?	Ne bil bi pošten človek in jaz bi ukazal: Damjan	A
nič bi ne bil!“ Ves jezen je bil sam nase in	sram	ga je bilo. ”Tako zapravljam čas; na pravljice	A
jim oči nenadoma odprle; izpregledali so in	sram	jih je bilo. ”Ali smo bili otroci samosrajčniki	A
se spravil na popotnega berača! Ali te nič ni	sram?	“ Elija je poslušal vso dolgo pridigo z mirnim	A
se čudovito in so brcale, da je bilo človeka	sram.	Pobalin je naposled prenehal in v tistem hipu	A
prepričanje, ki je namenjeno za ”ljudi“. Ni ga	sram	pred ljudmi; pred menoj bi ga bilo sram.	A
Ni ga sram pred ljudmi; pred menoj bi ga bilo	sram.	* Velika zmota leži v tem dvojnem	A
bilo vselej ob tej mehki prijaznosti; kakor je	sram	človeka, ko sprejemlje nezaslužen dar.Čutim	A
telesom; brali ste in ste spoznali, da jih je	sram	tistega, ki ga ljubijo.Skrivajo, kar bi morali	A
In to, gospoda, je bil Slovenec! Ni ga bilo	sram,	da je bil Slovenec, temveč s ponosom, četudi	A
Kje je zdaj skrb? Kje žalost, srd, kje	sram	in kes?Odkod ponižanje, čemu razočaranje?	A
pojem, beseda vseh besed; vse je v nji: žalost,	sram,	ponižanje, razočaranje, in glad in blaznost	A
zalezuješ? In če si me zasačil, kaj misliš, da me je	sram?	“ In nenadoma so mu vztrepetale ustnice in	A
govoril njegov pogled. ”Kaj misliš, da me je	sram?	“ Ne njega, mene je bilo sram; hotel sem se	A
misliš, da me je sram?“ Ne njega, mene je bilo	sram;	hotel sem se okreniti brez pozdrava, on pa je	A
spominjam se, da sem povesil oči in da me je bilo	sram,	ko se je bil prvikrat uprl v moj obraz; ni bil	A
poznaš ... in zdaj te vprašam ... nič te ne bodi	sram,	če je ona zraven ... ampak povej po pravici: ali	A
zlobni mrčes: kaj, če bi bilo mene še zmerom	sram,	če bi ne ugasnil v meni stud -- če bi vsem zasijalo	A
ko sem se napotil k njemu, me je obšel čuden	sram;	zdelo se mi je, da gledajo ljudje name z nezaupljivimi	A
Štefan premišljuje. ”Da jih je	sram	in da me ne ljubijo, je jasno in sem vedel že	A
razsrdil Jakob in je zardel. ”Kaj te nič ni	sram?	“ ”Če bi me bilo sram, Jakob, bi si samo srce	A
”Kaj te nič ni sram?“ ”Če bi me bilo	sram,	Jakob, bi si samo srce težil in še bolj nerodno	A
”Ne!“ je zardel Poljanec. ”Nič vas ne bodi	sram,	saj je nima nihče.Dvesto forintov me je stala	A
pomembno; narobe, tako vsakdanje je, da me je skoro	sram	pripovedovati.Ampak v tistem kratkem hipu, ko	A
prišel gledat moje solze? Verjemi, da me je	sram;	jutri se že morda posuše.“ ”Tako je prav	A
vesel in tolst je njih obraz in nič jih ni	sram.	Že prej, ko še nisem razumel globokega pomena	A
govarjanje, privijajoče se odmikanje... Kralja je bilo	sram	in prihajal je v veliko zadrego... Prišel je mimo	A
šele sama globoka, čisto otroška bridkost. In	sram,	prav tako otroški in prav tako brezkončen sram	A
sram, prav tako otroški in prav tako brezkončen	sram;	paleča rdečica ni hotela z lic, še zmerom bolj	A
ven iz Globeli ...“ Mahoma so mu zardela lica in	sram	ga je bilo, ni vedel zakaj.”Tako mu pripovedujem	A
Zaklicala je pritajeno in plašno in takoj jo je bilo	sram,	da je zaklicala.Kaj bi bilo, če bi videl njen	A
je tako! ... Res sem slab, Hanca, tako da me je	sram	...Še pogledati si ne upam skoro več, kam drži	A
sama sebi siromašna, vsa beraška in bilo jo je	sram	nevrednega daru. Tako je bilo njeno srce potrto	A
pripovedujem te stvari nocoj, ko me ne poslušate;	sram	bi me bilo, če bi razumeli, in jutri bi se vam	A
Hanca pa je začutila v srcu: ”Glej,	sram	ga je!“ Bolesten čut je bil, ni ga še čisto	A
tako hitro izpustil mojo roko, ker te je bilo	sram.	Takrat si vedel, da ne morem s tabo, jaz pa sem	A
fantje na svilenem traku okoli vrata in jih je	sram,	da bi jo pokazali drugim ...Spominjam se na fanta	A
je zabrisala prvo solzo druga, bolj vroča. ”	Sram	ga je moje ljubezni kakor svetinjice pod vratom	A
... Žalost jo je obšla in obšel jo je	sram.	Spomnila se je, da mu je bila poslala jabolk	A
ve, da je lepa! Našemi se, da bi me bilo táko	sram	na cesto.Bluzo nosi, ki ima rokave široke in	A
pripovedujejo o njem! Živel je v mestu, da je človeka	sram	povedati, pa se še bahá.Sam je pravil davkarici	A
eno uro, nato bi se pa stresel in bilo bi me	sram!	... Lepa je res, ubijte me, če ni lepa!	A
”Z njo bi hodil po ulici in ne bilo bi ga	sram!	“ je mislila Hanca. Učiteljica je vzela s	A
kar hočeš, ampak takega te ne spremim nikamor,	sram	bi me bilo!Jaz imam še nekaj, za silo bo že	A
smehljaj na njenih ustnicah; mene pa je bilo	sram.	Nisem ji mogel pogledati v obraz, v tiste globoke	A
kadar sem se vzdramil. Ženske me je bilo strah,	sram	me je bilo pred njo.Nisem vedel, kam bi pogledal	A
vprašala nenadoma. Zardel sem in koj me je bilo	sram,	da sem zardel, nalašč pred njo. ”Nisem žalosten	A
sladkega imena, ki sem ga ljubil, me je bilo	sram.	”Ne delam jih ... to je za otroke!“	A
pogledal me je nekako preplašeno, kakor da ga je	sram	odkritosrčnih besed.Vzel je časopis, ki je visel	A
Vrnil se je tudi frizêr; osvestil se je in	sram	ga je bilo... V sobi so se zasmejali hrupno	A
dotikal se je samó s kolenom Pavlinih nog.	Sram,	ki ga je bil obšel, mu je ležal še zmerom neprijetno	A
. / . / stran 187 . / Občutil je žalost in	sram.	”Že mnogo sem grenkega skusil, že mnogo butar	A
kar čaka še lepšega in svetlejšega za gorami.	Sram	pred svojim licem, strah pred svojim srcem,	A
Kristus je bil užaljen in je rekel: ”Kaj vas ni	sram,	oj vrabci, da s kvanto in kletvijo skrunite	A
umrla ... da bi že umrla!“ Povesil sem glavo in	sram	me je bilo hudodelstva. ”Zdaj ne boš nikoli	A
temì bi ti ne pogledala v obraz, če bi me bilo	sram	pred sabo in pred tabo!“ ”Ko sem te videl	A
gledale naravnost, mirno in brez izraza. ”	Sram	me je bilo v cerkvi, še ozreti se nisem upal	A
smeje: Pokaži mi svoje bogastvo, zato da me bo	sram!	-- Kje je tvoja moč?“	A
pripovedoval o meni na tak način, da me je bilo	sram.	”Moj prijatelj je bil nekoč, pred zelo davnim	A
mu bližale vse bele in vesele; in bilo ga je	sram.	”Namesto da bi delal, sem sanjal o delu;	A
in nespametno. Zjutraj ga je bolela glava in	sram	ga je bilo.”Kaj je v tem vlačuganju sladkega	A
vsemi sem najbolj šibek, droben in otroški,	sram	me je take mlečne mladosti! Pa mi očitajo osivelost	A
rekel, da bi se ne smejala?“ Takoj ga je bilo	sram	teh plahih misli, samega sebe in svojega molka	A
ki te je pozdravilo v obraz?“ Jakoba je bilo	sram,	iz sramu pa se je izvijal srd, ki mu je že narahlo	A
čakal z zatisnjenimi očmi? ... Glej, ali te ni	sram,	da te moram učiti, kako govori spodoben človek	A
... . / . / stran 42 . / Zjutraj te je bilo	sram	umetnosti, ki je ne ljubiš, pa si jo ubil s	A
Zaničljivo ga pogleda Suzana: ”	Sram	te bodi!Poberi se!“	A
”Pridite katerikrat k meni!“	Sram	me je bilo drugo jutro in še par tednov.Polagoma	A
in govore o ljubezni. Bala se je te besede in	sram	je je bilo, kakor tistega greha, ki si ga človek	A
ni mogel razložiti in si ga tudi razlagal ni:	sram	ga je bilo zaradi nje same. ”Da hodi taka	A
Gospa!“ Prošnja, strah,	sram,	čista otroška ljubezen in vroče živalsko poželenje	A
poraja brez nehanja nov greh in novo kesanje, nov	sram	in novo samoprevaro.- Midva, oj duša, sva se	A
zatikal v hreščečem baritonu, da te je bilo samega	sram.	Laž je v izberi besed, laž v izpodrecani melodiki	A
Kaj jih ni že zadosti za to ... gnusobo?“	Sram	jo je bilo zlovoljne misli in vsega tistega	A
kako neskončna mora biti bolest, kako globok	sram	in kako neznosen stud, kadar se obraz prikaže	A
vedel zakaj. Nato se je razsrdil nad seboj in	sram	ga je bilo. ”Mislim, da sem res bolan!	A
rekel hitro in sunkoma, kakor da ga je bilo	sram	vseh prejšnjih besed: ”Ker sem vam hvaležen	A
srcu spomin, v spominu hrepenenje, kesanje in	sram.	Ni na svetu toliko greha, zlobe in nizkotnosti	A
moj nekdanji sošolec, ki je slaboumen in ga je	sram	ljudi.Kadar se boste spomnili name, si mislite	A
propalosti razgalil pred človekom in nikogar ni bilo	sram,	ker so si bili vsi enaki. Odgrnil je okno	A
še s pogledom pobožal svoj beli dom, pa ga je	sram.	Na mnogotere duri sem potrkal, mnogotero	A
vseobsežni, toliki, da bi jo bilo pred svetom	sram?	- Še enkrat bi te rad videl, ti ljuba prijateljica	A
nikoli ... Jaz sama v tej lepoti ... in spoznam se in	sram	me je.Tako umazane so moje noge, vse žuljave	A
Glejte no Jokca!“ In Jokca je bilo	sram,	da se je pokrižal in da je nagnil koleno.Velik	A
začutil strahoma ves začuden in žalosten, da ga je	sram	molitve. Tone se je vrnil na prag in Jokec	A
“ Takrat so se srečale njune oči; srd in	sram	je bil v njegovih, v njenih vesela zloba.	A
pogostokrat sem ...“ Komaj je izpregovoril, ga je bilo	sram	besed; ona se je zasmejala, prikazale so se	A
bi se potožil?“ Spomnil se je na zdravnika;	sram	bi ga bilo, da bi stal ponižen in bolan pred	A
zdaj začenjaš s tem!“ Takoj se je streznil in	sram	ga je bilo.Toliko močan ni bil, da bi jo prijel	A
bleščečimi očmi in polodprtimi, kipečimi ustnicami.	Sram	ga je bilo, prijel je za kozarec in ga je izpraznil	A
živeti ... za silo ...“ Kri mu je zaplala v licih;	sram	ga je bilo, da se je ponižal pred ženo in da	A
ki se dneva boji? . / . / stran 98 . / -	Sram	ga bodi! - je rekla Kolarka in Lovračev je dejal	A
drugačen“, je vztrepetal in obšel ga je silen	sram.	Vstal je hitro, oblekel je suknjo in je stopil	A
županom?“ se je začudil Jerin. Kačurja je bilo	sram,	ni vedel zakaj, in odgovoril je jecljaje.	A
Tukaj se nosijo vse drugače, tako da me je	sram!	“ ”Kje bomo pa jemali?“	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani