nad (501-600)

lesket. Ko čula v njem skrivnosten sem šepet,	nad	njim sem danes prvič se sklonila. In glej -	A
začel je v čisto nizkem štartu, zdaj pa se dviga	nad	polulsko hosto, dva kroga nad ferjačo naredi	A
zdaj pa se dviga nad polulsko hosto, dva kroga	nad	ferjačo naredi, ključavnico z ograje oddrobi	A
slabe grešimo, da se tresejo nebesa. In Bog	nad	nami zagrmi: barabe! in jezno točo po vrtovih	A
Tratice za hišami črne in spolzke.	Nad	njimi le Bog. In Njegova nebeška simfonija.	A
obraz neba se s sinjebelo obrobljenimi očmi	nad	Bangladeš zaspano prismehlja. Poštarja slišim	A
poznane, morda iz kakšnih podeželskih sanj.	Nad	gôrco vstaja popoldánski dan. Vse to je daleč	A
Slovenski popevki 1982; Sveta Magdalena - cerkvica	nad	Grižami pri Žalcu; zanimiva mi je bila zato	A
Ajatutaja, fantek, zaspi. Megla	nad	hišo kodeljo vali, a veter, kmetič skrben, hiti	A
Moje telo je plamen, ki hoče doseči vejo	nad	sabo. Imam le noge bežečega volka Hodim	A
stran 48 . \/ In če bi rekla, da je sonce	nad	poljem žalostno, bi se smejal še bolj in me	A
rokah in plavala sem z drugimi vred nekje visoko	nad	zemljo, više kot luna, ki je bila nad vrhovi	A
visoko nad zemljo, više kot luna, ki je bila	nad	vrhovi najvišjih dreves; a zbudila sem se pod	A
sedla k moški trojici. Krilo si je potegnila	nad	kolena, prižgala cigareto in priprla oči: Tako	A
njo nebá je sklep odet. Prinagnil bodem se	nad	vódo, prisluškal, kaj bo val šumljal; ne svoje	A
sovražen svet pretresa, razganja srca divji boj;	nad	zibko jasna so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj	A
/ KUPA ŽIVLJENJA Pod tabo pekèl in nebo	nad	teboj, a zemlja visi med obema in gori in doli	A
mrjó v nesreči dan na dan. Že zimski dan visi	nad	bregom, čez dol besni leden vihar in gozd in	A
Tl VESELO POJ! Le zelêni, senčni gaj, dúhti	nad	menoj; jaz kot list uvel sedaj mrjem pod teboj	A
napaja struga ‒ gorjé, da daleč ni ta dan!	Nad	tabo jasen bo oblok, krog tebe pa svinčena toča	A
mlad obleko žalno to, na grobe vzorov, sanj in	nad	solzé mi zdaj teko. SAMOSTANSKI VRATAR Življenja	A
svet, v ozidje se ozko oziram; v celici bivam	nad	petdeset let ter duri odpiram, zapiram. In bil	A
kakor angeli neba, in lepši od cvetic. Zaplakal	nad	tem krasom sem, češ, tudi ta bo strt! Še te	A
mrtvih dan, vseh mrtvih dan! Bledó trepeče	nad	grobovi tisóč svetil, in križe, kamne vrh gomil	A
ti čuvaj ljubljênca udarcev, ran. Ti skrhaj	nad	njim preteče jeklenke, odvrni od njega morilne	A
livad, oh koliko sanj pokopljejo vanj in koliko	nad!	Pač čakala bo, pač čakala bo nevesta doma in	A
krasno, vse svetló! Krog bela stéza se planjava,	nad	njo se modro pne nebo. A vsa lepota, ki tu seva	A
/ stran 104 . / To sonce ko pokopna sveča	nad	mrtvo stvarnico visi, pač slika sonca je bleščeča	A
je nosil brod; kdo ve, če ta ubeži pokopu?	Nad	njim mračnó, temnó nebo, in krog in krog brezdanja	A
tako, tako še mlad, pa že nesrečen, pa že brez	nad!	Tri hipe je sanjal o raju ljubezni, a zdaj je	A
lepó ga, lepó in skrbnó, vedoč, da ga ljubim	nad	svoje oko. In bil bi ga čuval, brezmejno ljubil	A
krvnik, ki solza sirot srcá ti ne gane, pravičen	nad	tabo bedi plačnik, dolžan ti tegà ne ostane	A
plava v lepe kraje, kjer se vije Sava. Tam se	nad	gorami našim′ bo ustavil, v zlato se obleko	A
slovesu Teman oblak izza goré privlekel se je	nad	poljé, nad póljem v sredi je obstal, nebo je	A
Teman oblak izza goré privlekel se je nad poljé,	nad	póljem v sredi je obstal, nebo je čezinčez obdal	A
milo pojdeva nebó, kjer njiva zopet zeleni,	nad	njo škrjanec žvrgoli. Al spet si tukaj, znanec	A
gomili črni bom počival in zelen mah poraste	nad	menój, veselih časov srečo bo užival, imel bo	A
groba tmino, ne stal, ne ležal, ne sedel, ‒ malo	nad	zemljo boš dom imel. Naša dela To je, da poslopja	A
ki pod njó hrabro ti leži teló. Tam klečé	nad	tvojo rako sebi bi ljubezen tako, kakršno si	A
slovo od svéta vzel. Po Kolpi plaval je mrlič,	nad	Kolpo je udlaval ptič. Odbije ura polnoči, po	A
ušesa sveta, tam steklo postane. Ko se zbero	nad	glavo sveta, po glasu izvem, kam pelje cesta	A
rokavi rek, morja brez obal, grob je izbran.	Nad	obzorjem se spet kača zvija, črna je njena koža	A
Verižniki plešejo kankan. . / . / stran 20 . /	Nad	norišnico Nad norišnico se izprehaja mesečni	A
kankan. . / . / stran 20 . / Nad norišnico	Nad	norišnico se izprehaja mesečni mesec. Po belem	A
človek v naravi, kot ptica, ki plava pretiho	nad	nami. Ste videli ptico, ki je izletela iz kletke	A
gozdnih vrhov, dobre sončne svetlobe, svetlobe	nad	nami. Živeti, živeti je smisel človeka.	A
stoji za prosojnimi vrati mesečine. Mesečina	nad	polji je kakor okamenela bolest... Tvoje telo	A
brez pravic se upiramo. Vi pošiljate ovaduhe	nad	nas. ‒ Nepremagljivi govori iz mene.	A
kot jesenski sončni soj; poljane zapuščene,	nad	njimi tih pokoj. Nepremagljivi govori iz mene	A
Ob žalostnem oknu.	Nad	nageljni sloni. Sonce blešči v njene solzne	A
solzne črne oči. . / . / stran 65 . / Napis	nad	mestom Avtomobili 4 km, misli 1 km, stremljenje	A
VERUJE v njo. . / . / stran 70 . / Razočaranje	Nad	spečim otrokom čuje Bog. Nad nami čuje pest	A
Razočaranje Nad spečim otrokom čuje Bog.	Nad	nami čuje pest bajonet. In naši obrazi so mrtvi	A
Njegov obraz krvavi. Z ironijo	nad	snegom zvezde bleščijo. Kličem vas Kličem vas	A
stran 77 . / Črni zidovi Črni zidovi se lomijo	nad	mojo dušo. Ljudje so kot padajoče, ugašajoče	A
Mrtvi srd. V oktavah se vzpenjam	nad	lastno bolest, zmagoslavno pojoč: ČLOVEK, NA	A
brez poguma, mi brez krvi, mi brez oči. In	nad	nami Ti, kolesje motorja se lomi. TI!	A
Evropa blaznica.	Nad	belim zidom sije sonce, v senci drevja poje	A
cesto, ki z listjem posuta se vije med nami?	Nad	nami sije izjokano sonce. Sami.	A
zašumela po dolini. Stekleno nebo se je razbilo,	nad	nami mehki, temni oblaki. Svila.	A
Na verandi gledam na zelena polja. Oblaki	nad	polji so sivi kakor novembrsko pokopališče.	A
padalo, veter je strnil svoj mrzli pajčolan	nad	parkom. Samo njen plašč sem videl.	A
nomalija volje. . / . / stran 110 . / Češnja šumi	Nad	belo roko šumijo svileni rokavi. Češnja šumi	A
Žareči vlak.	Nad	srebrnim mesecem črn oblak. O, to so njene svetle	A
. / stran 111 . / Moja velika Nada Mesec	nad	mestom odhaja. Sam sem na beli obali.	A
Praznik Na nebu visijo raztrgane cunje pomladi,	nad	njimi je svila šumeča.‒	A
O sreča, o sreča!	Nad	blatnim dvoriščem veter hladan je razprostrl	A
Pomladni dan, ni ga nazaj.	Nad	polji rdečimi vihra v svilnatem vetru zastor	A
daljine v srce razraste se srebrna luč. ‒ O luč	nad	menoj!‒	A
O, vedel sem. Ker samo to mi je dano, da se	nad	strehami trudnega dneva duša spusti v svobodno	A
večno. In grem, človek rdeč, čez polje zeleno,	nad	mano po sinjem jezeru tišine železni oblaki	A
Jetniki I Tiho se zbudimo v sivo jutro. Visoko	nad	bregovi hiš, globoko v strugi ulic peče kot	A
Pot. Kdo bi obupoval	nad	njo. Kdor zna ‒ jo presveti z novo lučjo.	A
cilja! . / . / stran 132 . / Zlata okna l	Nad	črnimi gozdovi ugaša mrzel dan. Sredi snežnega	A
blesteče. Ljubim vas, skrivnosti teh noči, ležečih	nad	Evropo mrtvotiho. Ah, ne pojem več lepote tihe	A
zeleni Indiji V zeleni Indiji sredi tihih in	nad	vodami modrimi sklonjenih dreves domuje Tagore	A
Dva gresta sklonjena drug k drugemu.	Nad	menoj črno brezno vesoljstva. Jaz se sklanjam	A
oko sije med nas, eno oko. Sivi dim polega	nad	strehami. Nam je tesnó.	A
O grenka trudnost, siva, grenka trudnost!	Nad	mano tisoči, milijoni kakor sivi plašč megle	A
milijoni kakor sivi plašč megle. O črna zvezda	nad	bleščečim nebom! Nad okni črnimi in nad kletmi	A
O črna zvezda nad bleščečim nebom!	Nad	okni črnimi in nad kletmi, nad ječami. O siva	A
zvezda nad bleščečim nebom! Nad okni črnimi in	nad	kletmi, nad ječami. O siva, grenka trudnost	A
bleščečim nebom! Nad okni črnimi in nad kletmi,	nad	ječami. O siva, grenka trudnost!	A
bolest mogoče pozabiti, postati človek, človek	nad	seboj; a moraš se smejati, govoriti in angel	A
Kako naj ti rečem, kam? Mrzel pepel leži	nad	sencami. Živci izmučeni od abstraktnih oblik	A
Eno je sveto: Preprosto in Pristno. A	nad	nami melanholija sivih tlakov, mrličev, ki ne	A
besede so ranjene vse, vsaka moja beseda krvavi.	Nad	mano ni več obokov sanj, ostri robovi črnih	A
to temno noč; saj so mi sestre zvezde, ki bde	nad	menoj. In če pomislim, kako je s teboj, ki tiho	A
obal, v tem�, burja buta v okno mrtvó. Noč je	nad	kraško vasjo. Kdo obupuje?	A
pesem Tiho je sklonil svoj beli vrat v loku	nad	vodó, v vodi grmovje, stolp in grad, zaprl je	A
kot nekdaj mehko valovanje sanj, sklonil bi se	nad	mrzlim jezerom in bi utonil vanj. II Pribili	A
vstal iz žalostnih sanj. . / . / stran 52 . /	Nad	travnikom Nad travnikom poševno drevo, sonce	A
alostnih sanj. . / . / stran 52 . / Nad travnikom	Nad	travnikom poševno drevo, sonce preko zelene	A
Vse molči. A tam	nad	morjem pa se blešči tisočerih luči in tam ob	A
ljudi. Tropa vojakov s puškami gre, a še ti se	nad	mrliči zgroze ‒ kako da bi mogli streljati?	A
Pogovor z neznanim Zemlja kot črna kepa obupa	nad	plašno, izmučeno dušo stoji, ki svoje peruti	A
moja roka brez moči in moje srce brez krvi ‒ in	nad	menoj triumf pravice bo razprostrl krvavi ščit	A
meščanskih poetov. Kakor da vidim krajino jasno	nad	tiho zeleno dolino, kakor da vidim skale in	A
rožami ležim od jutra v polnoč, od večera v dan;	nad	mano se zibljejo zvezde, svetovi, in med dneva	A
A le trenutek in potem sem vstal in stopil	nad	pokrajino prelestno vseh mladih sanj in kot	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani