Pristan Na ladji niha nihalo od jutra v polnoč, od večera v dan; kakor mrlič ležim na ladji, od jutra v polnoč, od večera v dan se zibljem ubit in čakam zaman ... Med mladimi rožami ležim od jutra v polnoč, od večera v dan; nad mano se zibljejo zvezde, svetovi, in med dneva, noči bregovi se zibljem mrlič ubit, pijan ... Spomnim se: kako bi veslal, da bi dosegel bele bregove, a v mojem čolnu vesel ni.