Bila je tam in tiho je strmela, kot črni žamet dobre nje oči, bila je tam, moj molk je razumela, kot da v globini z mano govori. Ta strašni molk, ne moreš se opiti, opojno umreti v čudni ta pokoj; da je bolest mogoče pozabiti, postati človek, človek nad seboj; a moraš se smejati, govoriti in angel smrti kliče: Za menoj!
Borba Ti ali jaz ‒ kdo bo omagal, ti ali jaz ‒ kdo bo odpal?