O jaz, ki bi živel rad večno. In grem, človek rdeč, čez polje zeleno, nad mano po sinjem jezeru tišine železni oblaki, o, jaz pa grem, grem, človek rdeči. Povsod je tišina: na polju, na nebu, v oblakih, le jaz bežim, gorim s svojim ognjem pekočim in ne morem tišine doseči.