Ta beli prt je za cvetice prostrt širok mrtvaški prt, ta mrzli svit odgnal je ptice, kjer še je v cvetju gaj in vrt.
To sonce ko pokopna sveča nad mrtvo stvarnico visi, pač slika sonca je bleščeča, a živo sonce to več ni! Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi pobeljena gomila je, in meni na tem splošnem grobi bridkost srcé zalila je: Podoba živa naše dobe si ti, oj jasni zimski dan, prepoln kot ona si svetlobe, kot ona ‒ mrtev in hladán!