nad (1.001-1.100)

Vsenaokoli pa je bila povsod mrka sivina neba	nad	cipresami in med cipresami; vlažna sivina, ki	A
tujcem se človek lahko prička, za razočaranje	nad	človekom, ki nam je blizek, pa ni drugega zdravila	A
Od opoldne jo poznam. In kakor olajšan	nad	tem spoznanjem je v tem takoj videl možnost	A
domislil se je trenutka, ko se je sklonil k nji	nad	zidkom in jo objel okoli ramen.A zavoljo tega	A
ki so prinesle vrče mleka iz slovenskih vasi	nad	Trstom, so povedale o smrti fantov na kraški	A
in brinjem in šipkom, tista enkratna terasa	nad	morjem, ki je pred njihovimi hišami kot privid	A
porajala iz vlažne tišine in se raztezala nazaj,	nad	vse trenutke njunega popoldneva, nad igrivo	A
nazaj, nad vse trenutke njunega popoldneva,	nad	igrivo Luciano, ki se šali sredi zelenih grobov	A
je, kako gre v dežju z dela in sklanja glavo	nad	krmilom.A tudi tiste gubice na notranji strani	A
mogla seveda slutiti, da ga je njeno veselje	nad	mladimi cipresami zadelo.Ker tiste ciprese je	A
hladen. . /\ .. stran 97 . \/ Njeno veselje	nad	drevci bi mu bilo lahko priklicalo podobo male	A
Zavoljo tiste oblastí, ki jo je imel še po smrti	nad	otroškim srcem, ga je prešinjalo mučno ljubosumje	A
obenem se je predhodno bal, da bo ona z veseljem	nad	kakšnim novim spominom razdrla to njegovo pripravljenost	A
in ju škropil. Zeleni in sočni breg pa se je	nad	kotanjo strmo, skoraj navpično dvigal. Zavoljo	A
človeku zgodi, da se mu iz prešernega zadovoljstva	nad	premagano tesnobo misli prehitro porajajo in	A
živost; in z njimi se kdaj malce tudi znesejo	nad	vidnimi ali nevidnimi vzroki tesnobe in osamelosti	A
Kajti vedel je, da če bi se bila ona zahihitala	nad	dovtipom o ilustriranem tedniku, bi jo pomilovalno	A
izvidniška točka, kjer sta bila ljubezniva čuvaja	nad	oljkami celega pobočja pod njima.Pod zidom,	A
naklonjenosti njene roke. »Ukor bi bilo treba izreči	nad	temi prsti kakor nad mulcem, ki je v veži pritisnil	A
Ukor bi bilo treba izreči nad temi prsti kakor	nad	mulcem, ki je v veži pritisnil na gumbe tujih	A
veter razkošja, ki je izhajalo iz občutka zmage	nad	vsemi nesoglasji tistega popoldneva.Nedopustno	A
odhajata stran od zidka, ki je bil zaokrožen balkon	nad	bregom.Upiralo se mu je, da sta tako vsaksebi	A
se je komaj zdaj narava povrnila, da je bila	nad	njo, ob nji in vse okoli nje. »Pokriti je treba	A
parnika in nastavljajo fotografske aparate,	nad	jezerom se ne navdušujejo možje, ki raztovarjajo	A
tisto trenutno slabost. A bolj kakor tožbo	nad	krivičnim redom, ki jo je zasužnjeval, je čutil	A
ozračje ni napito samo s pomladnim dežjem kakor	nad	drugimi potmi; ta pot je nekje prepojena s hladom	A
bo ob tistih cipresah kakor prej - obvisela	nad	praznino.Vrniva se, Luciana.	A
terasah okoli in okoli jezera v znamenje zmage	nad	vilo sredi temnih cipres!V znamenju zmage ljubezni	A
sredi temnih cipres! V znamenju zmage ljubezni	nad	samodržcem, ki si je bil vzgojil častilko, pa	A
Neroni, človek spoznava. Naj kraljuje sila	nad	onemoglostjo, človek spoznava.Zdaj šele ve,	A
predelu jezera. Tam so se čeri strmo vzdigovale	nad	avtomobilsko cesto, ki kmalu izginja v številnih	A
zelenkaste odbleske, glasovi iz nevidnih okenc	nad	oboki pa so prihajali kakor iz davne veronske	A
steklenimi okni. Podobna je bila gorski koči, ki visi	nad	prepadom z jezerom v globini.Nad to jedilnico	A
koči, ki visi nad prepadom z jezerom v globini.	Nad	to jedilnico je bila še terasa iz cementa ter	A
zavarovan pred burjo, spredaj pa verando navpik	nad	strmim bregom in morjem. V notranjosti skledaste	A
sijalo vanj zdolž celega svojega loka, vzpetega	nad	morjem. Delal je z zanosom, saj so bili načrti	A
pričevanje proti smrti. Iskal je zavest zmage	nad	poginom, čeprav po navadi ni neposredno mislil	A
bo, po mojem, zmeraj častila tiste, ki bodo	nad	njo, ter imela sveti strah pred voditelji.«	A
Tako so krožili rumeni kolobarji drug za drugim	nad	gladkim asfaltom; in kakor da so hiteli za soncem	A
kadi tenek dim iz dimnika njune hišice. Daleč	nad	kamnito steno, ki je zaslanjala cesto, se je	A
ozračje med dolinami vse je ujeto v ogromno past,	nad	katero tiranova volja veje iz antene, ki je	A
kakor na polkrožni trati med cesto in jezerom.	Nad	hišami se je vzdigoval v mesečino vitek tovarniški	A
vzdigoval v mesečino vitek tovarniški dimnik,	nad	cesto pa se je skoraj navpično po skalnati strmini	A
tistima njenima trdima vejama. Tako sklonjen	nad	njo je za čas pomolčal, da bi ga tiste roke	A
sinje sence pa so jih še resnile, ko so ležale	nad	sklopljenimi vekami.»Recimo kakor jaz in ti	A
rodil njen umik. Tako je samo pomahala z roko	nad	praznino, da bi mu pokazala prepad. Mislil je	A
tudi že trezno zavedal, da sta se zares nagnila	nad	prepadom; bila sta na ozkem zidku brezskrbna	A
je nasmehnil njeni roki, ki je bila pomahala	nad	praznino. »Zares sva otročja,« je rekel.	A
odgovorila njegovi roki. In kakor je bil nejevoljen	nad	njenim umikanjem, ga je na tihem prevzemal ta	A
»Potem? Veš za planinsko kočico	nad	vašo vasjo? Dvoje okenc, ki se zmeraj svetlikata	A
se je zdelo, da se je zazrla v strmo skalovje	nad	cesto.Bila je kakor zasanjana.	A
trenutke, saj so ti njuni trenutki zmaga prav	nad	tem, kar hoče ona slišati. Luciana je počasi	A
Luciana, ki je včeraj popoldne molčala ob zidku	nad	tisto vilo.A odpodil je hudobno meglo, ki se	A
kajti na obali se kričave matere niso več drle	nad	otroki.Te italijanske matere z otroki pa niso	A
zlomljen v kolku je racal po odru in gospodoval	nad	vsem občinstvom, izbral zdaj tega, zdaj onega	A
njen mir je bil zbran in preprost kakor soj	nad	pobočji in nad jezerom. To, kar se pretaka v	A
bil zbran in preprost kakor soj nad pobočji in	nad	jezerom. To, kar se pretaka v koreninah njenega	A
povračilo za posilstvo, ki je bilo nekoč storjeno	nad	nedolžnim dekletcem kakor nad Mariom.Maščevanje	A
nekoč storjeno nad nedolžnim dekletcem kakor	nad	Mariom.Maščevanje svobode nad hipnotizmi tiranov	A
dekletcem kakor nad Mariom. Maščevanje svobode	nad	hipnotizmi tiranov, ki uspavajo človeško čredo	A
za novo človeško dostojanstvo. Sklonil se je	nad	njene ustnice in podstavil dlani njenim lasem	A
za običajno rešitev ženske usode. Takrat se	nad	svojo osamljenostjo ni pritoževal, ampak je	A
tisto zalogo igrivosti, ki pomeni zanj zmago	nad	tragedijo sodobne zgodovine.Seveda je igrivost	A
doma, da je ujet v predor v živi skali visoko	nad	jezerom.In zavedel se je, da je v resnici človek	A
latniku, ki je bil podoben latniku pred hišo nekje	nad	tržaškim bregom.Pomislil je na Luciano.	A
videti stopničko sivih, nizko ostriženih las	nad	okroglo glavo. V dlaneh je iz navade tiščal	A
Nasproti pomola so bili pred hotelsko restavracijo	nad	mizicami veliki sončniki z rumenimi in rjavimi	A
stal na robu obale, obrnjen k njima, in igral	nad	vodo.Nekaj poskočnega.	A
čeprav sta ga poživljali dve zeleni trati.	Nad	sabo je imelo steno kakor toliko drugih vasi	A
drugih vasi, pred sabo pa jezero. A ozračje	nad	hišami je bilo ozračje zavoda ali hiralnice	A
kako z dekleti brzi skozi predor, se sklanja	nad	krmilom in se smehlja dovtipu, ki se mu krohota	A
na desno so bili pod cesto oljčni gaji. Tudi	nad	cesto je bila v bregu oljka pri oljki.Tu pa	A
Ker je ves kamnit. A vinogradi	nad	morjem s stopničkami in strmimi stezami, spodaj	A
nekatere izmed njih skala strla, da bi se maščevala	nad	svedri njihovih kompresorjev.« »Vem,« je šepnila	A
Luciana brozgala po plitvini in se sklanjala	nad	vodo, da so ji lasje zastirali obraz.Pomislil	A
Luciana pa je stópala zdolž brega in se sklanjala	nad	vodo.Me kliče, je pomislil, a vendar ne pričakuje	A
vode in stala ob njem. Molela je mokro roko	nad	njegovim licem, da so kanci cepali z njenih	A
jezera bi zdaj tekel!« Njene oči so se smejale	nad	njegovo glavo. »Okoli jezera, seveda, a z avtobusom	A
dlan priklicala podobo strojnikove črne roke	nad	gorečko. »Naj kaj povem?	A
kakor da se bo nekaj vsak trenutek maščevalo	nad	mano.Potem je bil pomol ves svetel od mesečine	A
vzdrgetala, njene pesti so stiskale sivo krilo	nad	spodvitimi koleni. Tedaj je krepkeje objel njen	A
naredila prav!« »Pa se ne bo nič maščevalo	nad	mano?« je spet negotovo vprašala. »Nič se ne	A
kaj maščevati!« je spet vedro rekel. »Niti	nad	mamo ne?« »Nad nikomer, otroče otročasto,« je	A
»Niti nad mamo ne?« »	Nad	nikomer, otroče otročasto,« je rekel in jo zagugal	A
ljubezen, ki mu je doslej potrjevala zavest zmage	nad	ničem, je zdaj ob Luciani prinašala kakor milost	A
postajale bolj vidne in sočne. Tedaj se je sklonil	nad	njen obraz, a prav tedaj so zarovštala vesla	A
medtem ko sta se obedve postavi hkrati sklonili	nad	vesli, ki sta se mehko potapljali v večerno	A
Dunaju, v Budimpešti in v Bukarešti, kjer je imel	nad	sto drvarjev. Na to svojo preteklost je bil	A
trava, ki se je nagibala pod težo bogate rose.	Nad	mano je bilo bledo, a še zvezdnato nebo.Za mojim	A
Carniglie so se privila v nasmeh. Sklanjal se je	nad	stenico, a izpod čela je gledal vame in zlobno	A
celico, v temo. Stražnik je še enkrat zavpil	nad	njim: - Mir.	A
vseh grl se razliva pesem, plove med svečami in	nad	bleščečimi lestenci: - Sveta noč, blažena noč	A
hrepenenja, ki jih hrepenim, sleherno upanje, ki	nad	njim obupam, vse to napišem.Nikdar ne morem	A
glavnem hodniku do šestega oddelka. Tam piše	nad	vrati: Braccio VI. Tribunale speciale. Vstopi	A
lase s prostornega čela. »Samo glavo sklonim	nad	pisalni stroj, pa se vsuje iz nje, kakor se	A
nudi domišljiji krila, da včasih lahko zaplava	nad	oblake, v kraljestvo fantastike.In to ni nič	A
nehote zamaknil v svojo ženo, ki se je sklanjala	nad	ognjiščem, vsa tenka, vsa drobna, vsa prosojna	A
je bil gladek in visok bel zid drugega krila,	nad	zidom rjava streha, na strehi čokat dimnik,	A
zamaknil v tisti ozki pas neba, ki ga je videl	nad	streho.Nebo je bilo temno modro, globoko in	A
svoj oblak. Ko je odhajal z doma, ga je videl	nad	Vranjekom, in kasneje, ko je obležal v Robeh	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani