Spet so skozi luknje v zidu sinji žarometi razsvetljevali predor, on pa je videl mesečino na njenem obrazu, na upognjenem laktu, ki si je z njim pokrila ustnice, ko je Mario poljubil hipnotizerja. In hkrati je pomislil, da hodi peš kilometer za kilometrom, da je daleč od doma, da je ujet v predor v živi skali visoko nad jezerom. In zavedel se je, da je v resnici človek brez domovine, da je njegov dom povsod, kjer so obale, ker je voda simbol življenja.