Opazoval je ciprese in hkrati občutil nesmotrnost tihe poti za svojim hrbtom. Mrka tesnoba se je porajala iz vlažne tišine in se raztezala nazaj, nad vse trenutke njunega popoldneva, nad igrivo Luciano, ki se šali sredi zelenih grobov. Kako je mogel biti tako nezrel, da se je pustil ujeti v plehko duhovičenje v tistem svetem kraju!