»Pravzaprav je dobro, da jo slišiš,« je čez čas skoraj ostro še rekel. Zazdelo se mu je namreč, da je molčeča Luciana na zidku spet Luciana, ki je včeraj popoldne molčala ob zidku nad tisto vilo. A odpodil je hudobno meglo, ki se je hotela splaziti na mesto svobodne mesečine.