molče (701-800)

»Kaj pravite?« Trlep je	molče	pokimal.Všeč pa mu je bilo, da se sin meči.	A
stare listine v samostanu očetov frančiškovcev.	Molče	sta sedela vsak v svojem kotu poštnega voza	A
Prijatelja, ki se jima je pogled uprl tja gor, sta se	molče	spogledala.Skoraj tja do Glogovice nista mogla	A
ljudi, ki dosti in pošteno delajo?« Linhart je	molče	privzdignil ramo, češ, tako je, in se zagledal	A
vsaj nekoliko razumeti.« Mladenič je zardel in	molče	pobesil oči. »Kdo pa ste pravzaprav	A
pod Kozjek. Francè in Nace sta zamišljena in	molče	hitela svojo pot.Hm, zdaj sta tudi sama slišala	A
privzdignil ramo in si s suhimi, dolgimi prsti	molče	počesal brado. Trlepu se je stisnilo	A
smeli do njega, kadar nam je treba?« Oni je	molče	privzdignil ramo in pogledal proč; ni se več	A
Glavar je slišal pesem goldinarčkov in se	molče	smehljal Slabetovi modriji. »Mislim	A
tri dni, da pojdemo nad Sotečana!« Trlep je	molče	gledal v tla, čez čas je rekel: »I,	A
postave, ki tlačana tepó in deró!« Opat je	molče	gledal hudega Trlepa. »Dobrih postav	A
Francè in Neža kar precej vzela.« Opat se je	molče	nasmehnil. »In Pljuskarici ste obetali	A
drugih domačij. Polona in gosta so se sprva	molče	gledali. »Jurko je graščanu dobro podkuril	A
oče postavil za svojega namestnika, tako se je	molče	vdal. Trlepi so v gradu najprej trčili	A
res ni mogel vedeti, kje prav zdaj Trlepi so.	Molče	sta prišla do Trlepovine, nekoliko postala in	A
nobene ni bilo.« Stopil je k moškim, ki so	molče	ogledovali hiše, ali se je katera kaj razvežila	A
da ste spali v senici.« Vrbičev gospod je	molče	šel z njim; v sivo brado so mu na skrivaj drsele	A
peketalo krdelce jezdecev. V kočiji je po kotih	molče	ždelo troje, četvero gospodov, oglašal se je	A
ukaz ji moram prebrati sam.« Potrti opat je	molče	pokimal in dal v veliko obednico sklicat vse	A
nebes in živi za nebesa ...« Komisar Buzet se je	molče	obrnil in počasi odšel s svojimi. Menihi	A
nepoštenosti je menihe hudo spekla, vendar so se vsi	molče	vdali, da jih je zaprisegel na razpelo med prižganima	A
pomagati.« Dva strežaja tiho prineseta nosila in	molče	odneseta mrliča. »Revež.«	A
Kristus!« Nekateri nekaj zamrmrajo, drugi se	molče	zagledajo v strop ali v kot. »Ali bi hotel morda	A
iznenadeni strmeli vanj, oznojene glave so se	molče	privzdigovale in so se obračale za njim, a njihove	A
Brnadu, da ni imel nikoli domačije! Starec je	molče	bežal, še zaklel ni.V srcu mu je kipela togota	A
potuhne. . / . / stran 55 . / Nočne ujede	molče	morijo.Zvita lisica oprezno drvi z ukradeno	A
Lahko noč!« Repnik je	molče	gledal za Kabličem, ki ga je zmanjkalo v mesečini	A
pa se je odtrgal v zmagoslavnem vzkliku in je	molče	padel med klasje. Brnad se je zamislil.	A
Brnad in ponesrečenec zavedla, je polir obema	molče	stisnil roko.Vsi so svečano molčali, ponesrečenec	A
skupaj, ga je kar spremenila. Delal je pridno in	molče,	zmerom zatopljen v razkošne misli.Kakor bi bil	A
prsi, iz oči ji je plala blazna groza. On pa je	molče	segel za njo in jo je položil kraj sebe.Z eno	A
solzami zalite oči. Nekaj časa jo je ostro in	molče	gledal, prebadal jo s svojimi iskrečimi se očmi	A
vstajale iz svojih preranih grobov in so jo	molče	obiskovale ... Na visokem nebu so živele in tiho	A
naveličali ponižujočih oprezovanj; drugi so	molče	in naglo spet tonili v megleno dolino. Iz togote	A
je toliko mesecev zbiral pogum, da se ji je	molče	in tako čudno in staromodno približal!Ali ni	A
Francè. Ali dijak jo je samo zvesto oblegal in	molče	oboževal. In kadar jo je premagala razigrana	A
blaženost tako trajala na vekov veke. Emil ji je	molče	božal drobne kodre, ki so v obupu padali po	A
ujeti nalašč in rade. Marija in njena mati sta	molče	in mirno obsedeli na prisojni klopici.Mimo njiju	A
našel, če bi se udrla na dno pekla.« Trlep	molče	pogleda v tla, Krajinčan se udari po čelu:	A
res dohajal?« se je plemič čudil. Kopič se je	molče	smehljal; še upehal se ni, konj pa se je upenil	A
»Zdaj sem že tu, pa je!«	Molče	se je obrnil in šel.»Tako torej?« je skomljal	A
je razganjala silnega velikana. Siromak je	molče	poniglavil, pod pazduho tiščal soro, kakor bi	A
spravi, zmené pijano!« Gospod Ambrož se je	molče	obrnil, njenega konja potegnil za seboj v goščo	A
je pobesil soro in stopil s ceste, krdelce je	molče	odpeketalo. Grofična, še vsa v čudu, se je čez	A
res na Turjaku,« mu je ušlo. Zardela je in ga	molče	pogledala.Zdaj je zardel tudi on in umaknila	A
Bog te potolaži!« Trlep ga je	molče	poslušal.»Kopič vas strašno pogreša,« je naposled	A
140 . / Trlep mu je pomirjen segel v roko in	molče	pokimal. Valpet je mirno šel z biriči proč in	A
Tudi opata je ganilo. Vstal je in	molče	šel.S konja je Trlepu dal roko, da je poljubil	A
bo samo še sanjalo neumno o Ljubljančankah.«	Molče	so se spogledali in zakleli, ta v jezi, drugi	A
Od strahu in pričakovanja vsi zadihani so	molče	nastavljali uho in se ob vsakem šumotu vetra	A
bila prava, se mu ni dala. Težko je dihal in jo	molče	gledal; šele čez čas je hripavo dejal: »Vse	A
pretiš tako grdo?« je lovila sapo. A Kopič se je	molče	obrnil in šel.»Malo preveč sem jo postrašil	A
očitala skozi solze in smehljaj. Le Liza si je	molče	brisala oči, Kopič je stal ob njej in je bil	A
tla. »Za Turki pojdimo, za Turki!« Trlep jo je	molče	pogledal, pa tako ostro, da vso pot ni zinila	A
zobé, če te boli še kaj.« Gospod Ambrož ga je	molče	pogledal in pil. »Zdrav, vesel bodi, gospod	A
do nje se obrni, odleglo ti bo!« Janez je	molče	pokimal. »Kaj pa pater opat v Stični?« se je	A
Štepiču se zameriš za zmerom.« Janez se je	molče	zagledal v Kuščarjek za malogabrovskim poljem	A
se samo cesarju in nadvojvodu Karlu. Trlep je	molče	poslušal.Z mislimi ju je težko dohajal.	A
burovžev še nisem videl nikjer.« Tlačani so	molče	gledali v tla, sram jih je bilo in bali so se	A
vdrtino, se je ustavil ob ženski in moškem, ki sta	molče	sedela na kupu stelje. »No, tukaj sem,« jima	A
ne zavoha, kaj kuhamo. Ne bodite preglasni;	molče,	skrivaj si brusite nož, koso, sekiro, pripravljajte	A
bilo tiho, zoper samostan že nihče ni več bil.	Molče	so gledali v ogenj, ki mu kurjači niso več stregli	A
vso. Raj sreče se jima je odpiral na stežaj,	molče	sta se gledala in poslušala utrip srca. »Kaj	A
plota, kar ti je opazil nekaj možakov, kako	molče	obstopajo hišo.»Tatovi niso ‒ kdo so?«	A
zlagal, »sicer bi jaz moral vedeti.« Opat je	molče	zakoračil po sobanici, Trlep je z očmi hodil	A
mogel, odkod ga pozna. Tudi deseti brat, ki je	molče	obstal pred njim, je strmolel vanj.»Ta torej	A
pograbila strašno mučilo. Tlačan je krvavel in	molče	trpel, z nobenim stokom ji ni izdal svojih nečloveških	A
so vpili in se hrabrili. Uskoki pa so se le	molče	drevili ob obzidje trdnega gradu. Na pomagaj	A
rekel: »Molita, Materi božji jo priporočita!«	Molče	sta gledala za patrom, ki je v hišo prinesel	A
« je dejal in šel. Grof ga je dolgo gledal	molče,	a deseti brat in pobesil oči, kar čakal je in	A
odgnali, odkoder je prišel prekmalu.« Marinka je	molče	poslušala. »Sam sebi nagaja, ne morem mu pomagati	A
tam že iztepo.« Marinka je pobesila oči in se	molče	obrnila. »Meniš, da ga več ne bo?« je hripavo	A
ga morali iz srenje in soseske!« Moža sta se	molče	spogledala; Trlepu je lice žarelo, oči so božale	A
te bom vesel!« Janez se je pripognil in mu	molče	poljubil prstan na roki. »Da, Trlepi, trdni	A
veš, svet je nor!« je Štepič godrnjal. Skoraj	molče	in v skrbeh so požlevili medico in se odpravili	A
»Ona naj ga prinese!« Mesar se je	molče	obrnil in sedel k Janezu.»Zabave iščeta ‒ da	A
Vojščaka bi mislila, da se ju bojimo.« Mesar je	molče	meril vojščaka in si mežikal z Janezom, drugim	A
revskal. Janez se je počasi obrnil in z očmi	molče	obstal na nemirnežu. »Poglej ga no, še tukaj	A
vsem manjkala trdna roka pravega vojarina, so	molče	pobesili glavo, zdaj, slišite, so se oni bali	A
v hrib. Na skali sredi bistrega potoka so pa	molče	stali štirje mladi in zdravi moški okrog edine	A
skoraj ni bilo slišati. Ostrorogi Jelen je	molče	vodil vrsto mladih lovcev. Izmed mladcev je	A
mu je od slabosti temnilo pred očmi. Jelša je	molče	s kresilnikovim nožičem iztrebljala ribe.Z obrazom	A
prisluškovala.« Jelša se je malo namrdnila in	molče	odšla. Ostali so sami: Som, Karp in Jelen.	A
kolišča je postalo vse tiho. Tudi Karp je	molče	sedel pri ležišču Brkatega Soma. Ves čas je	A
»Slabo.«	Molče	je šla Bela Ovca za Ostrorogim, ki se je naglo	A
dovolj trdno.« Sinova in Jelša so prikimali in	molče	pritrdili izkušeni vračilji. Čez nekaj trenutkov	A
kljub očetovi smrti uhajal v zadovoljen nasmeh.	Molče	so Volk in Medved in Brest in Lisjak odšli v	A
Glavarji in veljaki so prikimali z glavami in	molče	pritrdili in dali Ostrorogemu prav.Jelenovi	A
povratku od velikega sončnega privida uprasnil.	Molče	sta šla oče in sin drug mimo drugega. Sonce	A
svojih vodnih gradišč. . / . / stran 83 . /	Molče	in oprezno sta hodila oče in sin po slabo izhojeni	A
iz gošče Ostrorogi Jelen. Mrko je gledal in	molče	sedel k ognju.V leseni skledi je predenj postavila	A
zatrepetala in zašibila so se ji kolena in je	molče	odšla. Medtem se je bilo znočilo.	A
Ne bo več nosila vode. Kalina je	molče	ubogala.Obrnila se je in s povešeno glavo odšla	A
sam sebi glasno rekel: »Poje.« Ves začuden je	molče	ogledoval lok in tetivo.Iz zamišljenosti ga	A
zelenju in soncu in cvetju in plodu. Rod je	molče	poslušal.Ostrorogi sam pa je s priprtimi očmi	A
razlegalo mlado veselje. Ostrorogi Jelen je pa	molče	sedel za svojim ognjiščem in razmišljal o sebi	A
je stopil za njen hrbet Zagoreli Rakar, ki je	molče	opazoval njeno spretnost. Od samega začudenja	A
umaknila nazaj v kočo za ognjišče. Ostrorogi je	molče	stopil za Zorno.Prijel jo je za lase in naredil	A
navzgor se je moral opirati na sulico. V koči je	molče	sédel poleg ognjišča. Jezerna in Zorna sta koj	A
po sončni vrč in se napil iz njega. Nato je	molče	sedel na klop ob steni. Ostrorogi Jelen se je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani