molče (601-700)

»Smrad!« je pljunil Zucco.	Molče	je pognal tedaj Tagliat in mrmral: »Tako!Smrad	A
ne odnehaj, gredó z očmi za teboj in očitajo	molče.	Tako, glej, sem doživel stokrat in še večkrat	A
sliši. Ne trene z očesom, strmi topo, izprašuje	molče.	»Bolna si...«, spregovori spet vikar pa	A
začel prirezovati. Čebelar ga je motril še vedno	molče.	»Kaj me res ne poznate več?« je vzkliknil tedaj	A
vodi našel, da ga je razjedla rja?« Kragulj je	molče	zmignil z rameni.Peter je mirno zalagal grižljaj	A
Tujec je prikimal.	Molče	so se jima umaknili ljudje.Domačin Lovrenc ga	A
Nisi sam, nimaš pravice!« Štefan je sedel	molče	zopet za mizo.Andrej je postavil na mizo hleb	A
bolj nevaren kot taka strupenina?« Martin je	molče	prikimal.Obšlo ga je z grozo pomešano spoštovanje	A
po vino in postavil pijačo na mizo. Duša je	molče	zlezel za peč in legel.Valentin pa je potisnil	A
potem sporočiti milostnemu gospodu.« Grof je	molče	prikimal. »Item je pustil gospod grof,« je bral	A
je premolknil, kaj neki bo dejal grof. Ta je	molče	spodbodel konja. »Item nas tožijo,« je nadaljeval	A
in prijel za kljuko pri vratih. Valentin je	molče	stopil mirno njega in segel po luči. »Pojdiva	A
naj mu prineseva denar.« Mladi je pokazal	molče	na novce.Vzela sta in šla.	A
Povedal je ime. Birič ga je	molče	premeril od nog do glave in sprevel k sodniku	A
»Kaj pa?« vpraša kmet. Sodnik mu	molče	obrne hrbet. Zelena ptica zahrešči.	A
»Hentajte!« se je začudil krčmar. Oni je	molče	odšel. Krčmar je šel za njim gledat in je videl	A
zanj v raboto in delo.« . / . / stran 166 . /	Molče	plete Fortunatova teta, tiho sklonjen nad škorenj	A
kadar vas bom vprašal.« Nekaj trenutkov je	molče	gledal Zoruta in mesarje, potem je dejal: »Poklical	A
onimi, pa da je bilo galjotov več. Žena je	molče	poslušala.Potem je rekla: »Kaj pa zdaj?«	A
v Tolmin. Tako sta šla ob šumeči Tolminki in	molče	zavidala pisane ribe za njihovo neskrbnost v	A
Ne morem,« je rekla deklica in sta šla zopet	molče.	Nad Škrbino, od koder gre s klanca strmo naravnost	A
tem bojnim klicem je šel. Otroci in žena so	molče	strmeli za njim.Le najmlajše dete se je na pol	A
Figo nam je mar,« so potrdili. Sodnik se je	molče	okrenil, zajahal konja in oddirjal. »Dóbro smo	A
odkrije,« je dejal mrko grof. Martin je stopil	molče	nazaj v vrsto: »Kdor se hoče odkriti, naj govori	A
Hlapec se je okrenil. Nekaj trenutkov sta se	molče	ogledovala. »Ali se bova, fantič?« je dejal	A
povlekel?« . / . / stran 300 . / Sodnik se je	molče	poklonil.Bil je s pametjo in besedo pri kraju	A
v Solkanu prisvajati Radetič. Radetič se je	molče	poklonil. Uradnik je sestavljal patent.	A
Kaj želita?« Radetič je	molče	zatikal meč v nožnico.Tudi Formentini je molčal	A
Ga že najdemo.« Gradnik je	molče	prikimal in se obrnil k županom.Poročal je Andrej	A
Kmetje so mu pridržali roko. Začeli so se	molče	prerivati in pehati kakor pri pravem pretepu	A
tedaj brat in nažigal tresko. Sestra se je	molče	vzdignila in šla.Na vratih se je zadela ob Janeza	A
Vipavskega šolal pri jezuitih v Gorici. Moža sta bila	molče	dohodila od Gorice mimo Solkana.Tu v samotah	A
meri vina in se okrepila. Nista govorila, le	molče	sta se gledala.Potem sta vzela slovo in šla	A
pa skujali,« je odgovoril Podgornik. Žena je	molče	vstala in šla s posodo v kuhinjo. »Kdo pa ti	A
vse strani Tolminskega. Niso govorili, šli so	molče	skozi speče vasi.Pač pa so tu in tam potrkali	A
dal večer, in zvečer: Kdo mi bo dal jutro?«	Molče	sta posluhnila Gregor in Lovrenc.Potem je stegnil	A
Stresel sem se po vsem telesu.	Molče	smo se spogledali, kaj nam je storiti.Breda	A
me učitelj z vseučilišča Svetega Simplicija.	Molče	stopam za njim. »Evo ti očeta Krišpina!«	A
»Tiho!« »Ali naj sedaj vse to prebijemo	molče?	« prične sestra Kordula iznova.»Sodba moja je	A
logu, ukradel bi se rad z nevarnega mesta.	Molče	se splazi od mene in na vso moč beži proti vratom	A
Zunaj je Meta čakala. Nekaj časa sva	molče	hodila, nato se je pa kar izlilo iz nje:	A
omenjeni fizikar, Topolščakov gospod študent. Ta je	molče	sedel pri mizi.Pojedel je najprej precej češpljeve	A
čestitale ter se poslovile. Po stopnicah navzdol so	molče	stopale in na tlaku pred Češkovo hišo so nekako	A
Lavrinova sta še nekaj postali. Nekoliko časa sta	molče	stali pred hišo, kjer sta še ravnokar uživali	A
cesarski dvojici. Ko sta bila sama, je cesarica	molče	odkorakala v svoje sobane in ravno tako molče	A
molče odkorakala v svoje sobane in ravno tako	molče	je cesar Franc stopal za njo.Parkrat se je z	A
pravic in škof ljubljanski, je grof Oton Barbo	molče	slonel ob steni, a vsako besedo omenjenega razgovora	A
ženski, da ju vodi nekak dvorni orožnik, ki je	molče	korakal pred njima. V kotu, kjer vodijo ozke	A
znosil nad njim, ako bi ga motil z ogovorom.	Molče	je torej stopal za carjem po širokih stopnicah	A
teolog sta pristopila k oknu ter nekaj časa	molče	gledala na temačno in umazano ulico pod sabo	A
nato pogled proti generalu ter ga nekaj časa	molče	opazoval, potem pa je malone zaničljivo odgovoril	A
ozka steza; po nji sta krenila naša znanca ter	molče	stopala ob robu že omenjenega jarka.Nekdaj je	A
»Le se, če se hočeš!« In šla sva	molče	dalje. »Le se!« dejal je še potem, »ali življenje	A
»Aha, niste!« In zopet	molče	korakata kvišku.Tu pa se pot nekoliko zavije	A
Vprašani pritrdi. Vstopita in po stopnicah gresta	molče	navzgor.Stopita v sobo.	A
poslušaš sede!« . / . / stran 148 . / Dekle	molče	sede.Z nekako grozo jo napolnijo mrtvozaspane	A
Hvaljen bodi Bog!« Onadva sta nekaj časa	molče	jezdarila po gozdni poti: grofica naprej, Bogomir	A
da ga je že dohitela pravična božja jeza!«	Molče	je zrla potem tja pred se.Eliza pa je dejala	A
Pojdiva v sobo!«	Molče	sta odšli z vrta.	A
vragu!« je bil spet ciganov odgovor. Ciganka je	molče	iztresla iz lončka, katerega je bila že pred	A
ona mi je napravila križ po obrazu ter se nato	molče	vrnila k zapečku. Bila je hišna gospodinja,	A
Tudi Lukeža sem krotil s svojimi pogledi.	Molče	sva hotela stopati mimo, kar pa je onadva še	A
župnik se ni spuščal v prepire s predikantom.	Molče	se je obrnil.Z njim sem odšel tudi jaz potrt	A
postane Agata starejša in močnejša. Nato sva	molče	jezdarila do doma.Jurij se je vrnil pozno v	A
z obupom. Med zibajočimi stenami so sedeli,	molče	in s smrtno grozo v duši. »Umreti bo treba,	A
vsekdar spremljali prejšnja leta, ko je odhajal.	Molče	so stopali po holmu, da bi dospeli na vrh Zale	A
Saj smo komaj legli, pa nas že budite!l	Molče	vtakne mati tresko v steno.Potem stopi k mizi	A
se z ženskami razgovarjal o nočnih dogodkih.	Molče	so odšli, s sekiro ob ramenu, in niti zajtrka	A
dotaknili, katerega je bila gospodinja prav tako	molče	prinesla na mizo. mDolgo tako ne bomo sekali	A
ljudje ‒ mnogi prejšnji znanci ‒ ali šli so	molče	mimo mene ‒ mojega zaraslega obraza niso spoznali	A
In šla sva. Po Vinharski grapi sva kresala,	molče	in počasi.Kaj sva tudi hotela govoriti, in zato	A
sem vstal. Žena mi je skuhala nekoliko soka;	molče	sem ga pojedel, in obema je bilo prav, da se	A
govoriti z vami, gospod grof.« Bratje so se	molče	spogledali. »Naj pride noter!« je Majnhalm pokimal	A
stopil silni Trlep. Bratje so kar vstali in	molče	zastrmeli vanj. Trlep je trdo zaprl vrata; odkril	A
odštel stodvajset srebrnih penezov, odštel čisto	molče,	sédel za mizo in iz vrča potegnil dolg požirek	A
sreča za nas.« Krištof Planina ni rekel nobene;	molče	je gledal v konjsko grivo pred seboj in svedral	A
debelega starega hrasta stopil hostnik sam in jim	molče,	samo z rokami velel, naj gredó domov.‒ Možje	A
sled in prežo,« je Stojana slutila. Ljubin je	molče	pritrdil ženini misli. »O, Hotimir se ga ni	A
le res, da je nekod vohunil.« Ljubin je spet	molče	prikimal in vzdihnil; naposled je rekel: »Kar	A
Hotimiru. V sladki omami je s pobešenimi očmi	molče	obsedela, ko bi bila najrajši vstala in v samoti	A
saj jo sam priznavaš, ko prosiš!« Henrik je	molče	pobesil oči in mislil, kako bi ukanil brata	A
»Če bi bil tlačan, kakor smo mi, bi se bil	molče	in ponižno stisnil v robidovje.« »Pa tudi na	A
groza jih je bilo pogledati. A Rodana se je	molče	ozrla po njih in so obždeli, kakor bi otrpneli	A
stran 105 . / Velikani so lakotno cmokali in	molče	srebali mleko, Jelena jim ga je prilivala iz	A
ti bo?« se je Ditrik ustrašil. Majnhalm je	molče	jahal v grajsko strm in grdo gledal. »Nikar	A
Višenjska tačas odšla iz Šentvida, so se menihi	molče	spogledovali. »Nikoli nič ne obetaj, če ne veš	A
mu je stara misel ušla kar tako. Trlep ga je	molče	poslušal in strmo gledal zdaj v sivo skalovje	A
Konrad pritegnil. Ditrik si je od bridkosti	molče	grizel ustnice, Ema je ihtela in klečala ob	A
ljubezni.« . / . / stran 165 . / Jelena je	molče	pobesila oči, ga čez čas počasi in otožno pogledala	A
kakor sem rekla, in Živka z menoj, pa je!«	Molče	je prikimal. Tudi drugo jutro, ko se je odpravila	A
»Saj veste: mladost je norost!« Henrik je	molče	pokimal in prhnil na grad ... In to je bil tisti	A
je Ljubin brž zatožil Hartvika. Majnhalm je	molče	gledal predse. »Ogri silijo v deželo, že jutri	A
»Pa bo že bolje.« A Ditrik ga je	molče	in nezaupno gledal. »Nekaj mi prikriva,« se	A
slovničnega pismenega jezika.« Prior se je	molče	zamislil, opat pa je, da bi svojo misel zatrdil	A
Tudi priorjevo mišljenje mu ni bilo všeč.	Molče,	pogreznjena vsak v svoje misli, sta se peljala	A
danes,« se je oglasil Vrbičev gospod, ki je	molče	sedel med vozniki in pil. »Otodile sem bil pri	A
neveste. Trlep ga je, zdaj bled zdaj rdeč,	molče	poslušal. »Moško si storil, kar si storil	A
vendar ne more upirati opatu.« In sta šla, oba	molče,	a z istimi mislimi. Spotoma so Trlepa	A
preveč Stične se me še drži ...« Kuralt ga je	molče	in plašno gledal. »Pa le pustite mi	A
mrakom je že bil pri Slabetu. Slabè ga je	molče	poslušal. »Kaj je Trlep bil dobre volje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani