Tisto dopoldne je ob desetih z velike ceste v Stično drdrala potna kočija, za njo je peketalo krdelce jezdecev.
V kočiji je po kotih molče ždelo troje, četvero gospodov, oglašal se je le strežaj, ki se je v posebni obleki šopiril ob vozniku in trobil na skoraj kolobarčasti rog; njegov otožni glas je odmeval po vsej stiški dolini.
»O, kdo ti je pa ta, ki se tako mogočno pelja v Stično?« so se Stičani čudili.