molče (901-1.000)

že mnogokrat opazovati priliko imela, ona je	molče	zopet obrnila pozornost na svoje pletilo.In	A
najrajši vidijo kaj nenavadnega.« Teta Amelija je	molče	zrla v svoje pletilo.Nekov nemir se je izraževal	A
meni,« reče Veronika. In šla sta ‒ počasi,	molče,	eden tik drugega. Teta Amelija je bila v istini	A
takih slučajih. Govorila sta, poljubovala se in	molče	si gledala v oči; ‒ medtem pa je pote kala minuta	A
poetično ‒ ali ne?« Vinko hodi potem zopet	molče	po sobi gori in doli, Gernau pa se zlekne nazaj	A
skakal preko noge. Vinko ga je mirno poslušal in	molče	meril svoj pot po sobi. »Žal mi je zate, prijatelj	A
Rekši, pogleda nasmehovaje se slikarja, ki je	molče	stal na strani. Srečkali so in Vinko je vlekel	A
Rogulin?« vpraša zbadljivo Vinka. Ta vzame	molče	nabito strelbo, pomeri naglo in ustreli ter	A
vsem životu in prsi so se mu težko vzdigovale;	molče	podal je grofici plêd, katerega je na roki nosil	A
reče posel razborškemu oskrbniku. Andrej se je	molče	napotil domov, naročivši koscem še nekoliko	A
vstal počasi, ker gospod ni besedice rekel, nego	molče	zrl predse. »Hvala vam, Andrej,« reče naposled	A
»Dobro!« pritrdi Rogulin. Potem gresta	molče	vkup naprej po peščeni stezi, ki se je vila	A
notranjem boju. Gernau ji ponudi roko in potem sta	molče	odšla po ozki stezici, ki se je vila skozi borovje	A
Zastonj! Brez slovesa,	molče	se je obrnila v stran moj ponos pa bode utrdil	A
njo; čutil je, da je ne sme motiti; zato je	molče	zrl predse. Čez nekoliko časa se je pomirila	A
je čez nekoliko časa z globokim vzdihljajem.	Molče	ji je Vinko podal preko mize roko; ona mu jo	A
reče nasmehljaje se grofica. Vinko je stal	molče	poleg nje; mehko mu je donel njen simpatični	A
umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec	molče	ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala	A
obiskovalo ono moderno »vesoljnega sveta gorje«, ki »	molče	trobenta na uho«, kako minljivo je vse, oj vse	A
kaj bodo oče dejali.« Pastir poskoči in žene	molče	svoje ovce domov. »Pa si že spet cel dan v žerjavico	A
borna večerja in tudi to sta použila z Jerico	molče,	kakor je bilo zadnje tedne navada.Tomaž je hotel	A
ti kaj dolžan!« Korakala sta nekoliko časa	molče	drug poleg drugega, le Klandrovo bistro oko	A
»Pa skuhaj!« Tomaž je	molče	segel pod tnalo pri vežnih durih, izvlekel velik	A
oblastno kričal za hlapcem, ženski pa sta stali	molče	ob strani.Šele Urša, ki je, opravljena z novim	A
smehljala in odgovarjala v naglici, Metka je le	molče	stisnila roko teti Urši; lahka rdečica ji je	A
svetilkinem. Oni je srdito stisnil ustni in	molče	natočil vina v majoliko, katero je Klander skoro	A
zato, da bo dalj mir ‒ daj, daj!« Miklavž je	molče	izvlekel nekoliko tolarjev iz žepa in jih vrgel	A
in skrb. Oni se je zlobno namuznil, a vendar	molče	ubogal. Vtem je vso pozornost zunaj sedečih	A
lepo ostružena,« pristavi drugi ribič. Ribiča	molče	veslata dalje, Samorada pa neso nevidne roke	A
ukazovati svojim varuhinjam; te pa so morale	molče	trpeti nje trmo in nagajivo trpinčenje. Prišel	A
Angleži so imeli pred seboj žgano vino in so	molče	motrili vso družbo.Nemci so se napajali iz velikih	A
kakršna je Cvetana, izvestno bi se sramoval,	molče	zatajevati svojo ljubezen, dočim poudarjam srčnost	A
suhoparnega jezikoslovstva in mátore starosti.	Molče	se zamaknejo vsi trije v divni razgled. VIII	A
mojega soka, mora umolkniti. Ker pa gotovo	molče	edino mrliči, moral je umreti.Pil je moje kapljice	A
gospodom pa sta izpod rok izginila dva morilca.«	Molče	kurita dalje predsednik in Kajetan, Samorad	A
nagne glavo in se globoko zamisli. Plahtalič pa	molče	opazuje, da nastopa mrak in hlad in da se pohajkujoča	A
ustavljajo prav pred hišo. Nikon Ubeg in tovariši	molče	ter se boječe spogledujejo.Samorad si je vtem	A
v Peričniku!« Na to je Dolinec Robič zardel,	molče	snel svoj slamnik raz kljuko, molče segel po	A
zardel, molče snel svoj slamnik raz kljuko,	molče	segel po popotni palici in si jezo ohladil stoprav	A
ni bilo res tako, Mina?« Mina je zardevala in	molče	gledala vstran.Mož mi pa ni zameril, da sem	A
Stopim bliže, a žena mi pokaže duri, sicer	molče,	vendar tako odločno, da sem jo moral razumeti	A
nasvet sva pohvalila, gospodična glasno, jaz	molče,	in tovariš se je vdal volji večine.Vodnik mi	A
ljudje in običaji pred pol stoletjem. Vodnik je	molče	legel v mah. Obrnil se je pa zdaj tako, da sem	A
je po slabi večerji na klopco v kot in tam je	molče	in maščevalno izbiral součenca, kateremu bo	A
mladega gospoda Mlekojeda?« Mlatiči stoje in	molče.	Stari Rok se oblastno ozre v ozadje skednja in	A
kamenim plotom ograjena vrtova. Vsi smo se	molče	vdali moževi volji, vedoč, da ne prenaša prigovora	A
slabša od žgancev; a mi drugi smo vsak zase in	molče	sodili, da se je maslo prismodilo.Nihče ni zinil	A
sanjah.« Berač je hvaležno sprejel moj denar in	molče	sva korakala dalje po ledeni, polzki cesti.	A
dotakniti, da se ne usede še globlje v moje srce.	Molče	sem nosil svojo neodleglo težavo.To je bilo	A
pozajtrkovali kislo zelje in ajdove žgance in	molče	šli na delo.Prav tako po južini.	A
usedel za mizo: »No, pa se sedaj nametajmo.«	Molče	so jedli, le žlice so rožljale in zvonile po	A
sta že začela hoditi svoja pota, kazati trmo,	molče	sicer, toda on ju je razumel, da zato, ker ne	A
in že žal, da mu je razodel. Vozila sta se	molče.	Pri Starmanu sta se založila in ugasila žejo	A
pa strah pred posledicami njegove izpovedi.	Molče	sta se poslovila in razšla v noč vsak po svoji	A
in tudi oče se je sklonil z enim kolenom.	Molče	so zapustili mater, da se sama pomeni z duhovnikom	A
Baba!« je siknil predse. Milka mu je postregla	molče,	bila je vsa solzna, da je ni upal pogledati	A
Tine in segel Kozomolcu v roko. Nato sta se	molče	poslovila. Kozomolec je prejel zadnjo popotnico	A
dvajsetimi leti.« Nato vstane sivolasi mož in gre	molče	v drugo sobo, kjer je imel v omari zaklenjene	A
potegne očeta za roko ter ga pelje oprezno in	molče	v globoko klet.Ondi mu pokaže železna vrata	A
kolena se ji šibé! Gledata se mati in sin,	molče;	človeški govor nima besede, da bi povedala,	A
ljubita, ki se vidita zopet po dolgi ločitvi.	Molče	si podasta roké; rada bi govorila srečna ženica	A
sinu udereta se debeli solzi po moških licih.	Molče	gresta v hišo. »Kako nenadoma si prišel, prav	A
odideta sprehajat se po vrtu. Dolgo hodita	molče;	slednjič spregovori Breda: »Kako srečni smo	A
« Ničesar ne odgovori na to gospod župnik;	molče	poda roko svojemu prijatelju; razumela sta se	A
zgrajeno, in na nosilnici leži mož na videz mrtev!	Molče	stopata nosača v hišo, kjer odložita na posteljo	A
cvele in dišale in ptiči so peli in žvrgoleli.	Molče	je stal mož sredi vse te lepote, suh parobek	A
se je razlegala kosova pesem po tihi dolini.	Molče	je stopala družba, Zora in Breda spredaj, gospod	A
a mir ni prebival v njenem srcu. Ko je tako	molče	slonela, s komolcem podpirajoč si nagnjeno,	A
stojim! Hitro, dekle, kaj stojiš in me gledaš	molče	s tistimi očmi; ravno take so njene oči, ki	A
za silo bo že; danes tako, jutri drugače.«	Molče	gre dekle z njim v kolibo; tam sede na klop	A
ga lajšala, ljubezen množi gorje človeštvu!«	Molče	je poslušala Zora moža, ki je govoril iz globočine	A
je dobro, in ni zanemarjal redke priložnosti;	molče	se je gostil s plemenitim sadjem, ki ni bilo	A
ti ni prišla iz srca, Breda!« Dekle mu poda	molče	roko. »Ne, Breda, tebe ne bom pozabil, prej	A
odpustiti živemu.« Ko je bil prebral pismo, poda ga	molče	Radovanu; nato seže po drugem, ki je ležalo	A
roko Radovanu list, da naj ga bere; potem odide	molče	iz sobe. Nekoliko časa potem so sedeli vsi trije	A
je bil sedaj! Bogve kako dolgo bi bili tako	molče	sedeli, vsak v svojih mislih, ako bi jih ne	A
govoril te besede. Gospod Mirodolski je sedel	molče,	s povešenimi očmi; vidno je bilo, da besede	A
Skoraj silama mu jo iztrga.	Molče	se objemata sestri; samo solze so jima govorile	A
sestri iz rok in bliža se Radovanu, ki je stal	molče	na strani.Molče mu poda roko; kaj bi naj bila	A
bliža se Radovanu, ki je stal molče na strani.	Molče	mu poda roko; kaj bi naj bila pač govorila?	A
prime jo za roko ter jo pelje k Radovanu.	Molče	položi njeno roko v Radovanovo roko, potem jima	A
branitelj ubogega otroka nič ne odgovori na to.	Molče	potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev	A
omotici, vendar je vedela, kaj se je godilo.	Molče	poda svojemu dobrotniku bledo ročico in hvaležno	A
razlagal svojemu služabniku to nenavadno prikazen.	Molče	mu položi spečo deklico na roke, naj jo drži	A
dolgo se je premagovala in vse voljno prenašala;	molče	je trpela, saj ni imela nikogar, da bi mu potožila	A
najbolje,« zdihne usmiljena starka. Skalar	molče	vstane in odide.Ves drugi dan je bil še bolj	A
Marko, in delo te kliče.« Marko nekoliko časa	molče	stoji, težka mu je bila ločitev. »Ali	A
gori, tako prijeten je ta kraj!« Deklica mu	molče	prikima.Zdaj je bilo Marku zadnji čas, da odide	A
se milo stori v srcu, solze ji silijo v oči.	Molče	se obrne ter odide.Ves dan potem mu ni prišla	A
bilo, zakaj je tako poudarjal besedico: ti.	Molče	je stala, ne vedoč, kaj bi mislila, kaj govorila	A
zavitek. Kakor sodna priča je stala Rosana	molče	poleg njega in oči upirala vanj. Prvi	A
izpred oči, ‚lažnica, nesramnica‘ -! Šla sem	molče,	ko mi je bilo treba samo v nedrje seči, pokazati	A
Bodisi to kakor koli. Somrak se	molče	napoti proti hlevu. Pri tej priči prisopiha	A
takega sta morali misliti tudi deklici, ker	molče	in zamišljeni sta šli po svoji poti, kakor bi	A
pomigne Metki, da naj sede poleg nje. Ko Metka	molče	sede, prime jo mati za roko ter jame tako govoriti	A
svojega ljubega. Dolgo dolgo ostaneta tako	molče	‒ saj katera beseda bi pa mogla izreči to, kar	A
žalostno, tako veselo, izvirajočo iz polnega srca!	Molče,	zamaknjena ga poslušata in pesem njegova jima	A
tako sama, tako zapuščena, ko je tudi ona tako	molče	posedala tu pa tam, zdaj, ko se je zdela sama	A
moškega do ženske ter pripoveduj jim, kaj ti je!	Molče	te bodo poslušali, z glavo majali, a potem se	A
oknu, kakor bi mu bilo presoparno ter gleda	molče	skozi okno.Kaj se je tedaj rodilo v meni, ne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani