molče (401-500)

mara njegovega srečanja z lovci. Poslušal je	molče	in ni niti najmanj pokazal, kako neprijeten	A
dani besedi, in prosil prisotne, naj začasno	molče	o vsem, kar bodo videli. Po primerni	A
skrivnostno‐veselim obrazom primuzal nazaj in	molče	povabil prijatelja, naj mu sledita.S pripognjenimi	A
Ali te hudo boli?« Fant je	molče	odkimaval.Sedeč pred hišo na klopi je potem	A
naslednji trenutek že žal za predrznost, je	molče	odrezoval pozne vrtnice in široko razcvetele	A
»Do takrat nasvidenje!« Lovrek je	molče	sledil prijatelju in se potihem hudoval nanj	A
se je zdaj pokazalo. Doma sta se oče in sin	molče	pozdravila. »Razžalil te je.	A
zasmili fant v svojem nemem obupu. Z robcem mu	molče	obvezuje porezano roko. In z robatim	A
kako mlakužo ali ne zaostane brez vednosti.	Molče	topotajo dalje.Okovane palice krešejo po tleh	A
rekoč nevede zavila na belodvorsko cesto, jo	molče	premerila in dospela do ribnika, nad katerim	A
njegov pogled, nepoznana sladkost ga opaja.	Molče	pritiska svojo deco na prsi - in čuti, kako	A
ko je prišla iz noči v prosojni mrak? Tako	molče	usta, kadar se odpro oči po dolgem spanju in	A
vedel, kaj bi odgovoril, in šla sva nekaj časa	molče	dalje. ”Ali niste vedeli tega doslej?	A
časa o svoji hčeri; poslušal je nisem veliko in	molče	sem šel poleg njé. ”In zdaj, - kam se mislite	A
nikoli ni potožil. Stradal je kruha prav tako	molče	in brez ihtenja, kakor je stradal ljubezni in	A
križ. Ali dobro vem, da bi ga bil zatajil,	molče	bi bil stal ob njegovi križevi poti in bi ga	A
zadnjo popotnico, ležal je Veján nekaj časa	molče	in z zaprtimi očmi na postelji.Duhovnik je velel	A
tako ne gleda človek, ki je oskrunjen, ne zna	molče	v enem samem trenotku povedati toliko lepega	A
pregovoril. Poznal sem to njegovo ginjenost in sem jo	molče	spoštoval.Obšla ga je časih kar nenadoma, brez	A
je bilo, ki je živelo na stenah, vsenaokoli,	molče	podrhtevalo, trpelo morda, Bogvedi; živeli so	A
ko sva stopila čez prag. Šla sva hitro in	molče	skozi vas do cesarske ceste; tam naju je došel	A
... Idiva!“ Šla sta	molče	po poti navzdol proti mestu.Ozrla se je dol	A
nikar ne čakaj ... Zbogom!“ Šla sva nekaj časa	molče	po živahni, razsvetljeni ulici. ”Kreniva	A
pogledom in je zavzdihnil globoko; sedel je na zofi	molče	in s povešeno glavo do polnoči, nato se je ozrl	A
in sem zavzdihnil globoko; sedel sem na zofi	molče,	nato sem se ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim	A
se je dotaknil klobuka s kazalcem in je šel	molče	dalje. Jerina je gledal začuden za njim,	A
briga edino le njega in drugega nikogar nič.	Molče	je odprl duri, molče se je poklonil na pragu	A
in drugega nikogar nič. Molče je odprl duri,	molče	se je poklonil na pragu ter je ugasnil v temni	A
pot: ne prepevaj in ne vzdihuj!“ Potnikov je	molče	zamahnil z roko ter pljunil na cesto. Prišla	A
strmel je dolgo na krčmarja z belimi očmi ter je	molče	izginil. Tako so prihajali vsi po vrsti,	A
Soseda sta šla k maši. Stopala sta trdo, počasi,	molče.	”Kaj nam je treba teh novotarij?	A
rdečimi obrazi in bujnorožnatimi rutami; šumele so	molče	mimo njega, si pritiskale robce na usta in se	A
in nisem se prestrašil, nisem omahnil ter se	molče	vdal.Vesel sem bil razodetja, kakor je bojaželjen	A
prijazen ta obraz, in čudil se je. Kosili so	molče;	ko je rezala mati potico, so se ji zasolzile	A
sladkim smehljajem. Peter je vztrepetal in je	molče	poljubil ustnice, ki so vabile. *	A
Nato ji je prišel naproti in pozdravila sta se	molče	s kratkim, mirnim pogledom.Nosil je pod pazduho	A
in v roki popotno palico. Pozdravila sta se	molče,	samo s kratkim pogledom in sta se napotila.	A
Napotil se je počasi proti krčmi ... Hanca je šla	molče	preko sobe, v izbi je odprla predal in je vzela	A
tukaj - za krono pijanosti bo dovolj ... Ali bo	molče	treščil ob tla, ali bo zakričal, zastokal vsaj	A
ladjo. Komaj so se zaprle duri za njim, je	molče	omahnilo ob tla, kar je še pravkar živelo, dihalo	A
krik; tisti med durmi pa so tiščali pene ter se	molče	dušili, davili, z živalsko močjo potiskali drug	A
”Kedaj pa si bil v Trstu?“	Molče	se je okrenil; morda je bil užaljen. ”Ali	A
peronu, izprevodnik je klical. Stala sta si	molče	nasproti, komaj sta si stisnila roko. *	A
vidi jih človek in ne sliši jih; skriti so,	molče	v samoti in ugasnejo tiše nego plamen sveče	A
smo ti storili, da hodiš od nas?“ Jakob se je	molče	poslavljal.Mati je napravila bogato večerjo	A
da ti bo oko veselejše in srce potolaženo!“	Molče	se je okrenil ter se je ozrl z enim samim dolgim	A
slovo je narahlo nagnila glavo. Poklonil se je	molče	in globoko, šel je skozi prednjo izbo in po	A
In kaj poreče ona?	Molče	si podasta roko.Takrat pa Anton onemore od ljubezni	A
pršil je mrzel dež; on je stopal ob moji desni	molče	in zelo hitro; mudilo se mu je v toplo izbo	A
je z dlanjo preko čela, nato pa je naglo in	molče	odprl. Topel vzduh mi je puhnil v lica, mirna	A
ženo z velikimi, otopelimi očmi; nato se je	molče	okrenil k zidu. * Čez teden dni	A
havelok, da ... havelok!“ Milan je vstal ter se je	molče	poklonil; ni se ozrl ob slovesu ne nanjo, ne	A
svetnikov in svetnic strme z oltarjev, razkazujejo	molče,	resno in očitaje svoje mučeništvo.Vzduh je poln	A
vedela, kakšen bo tvoj obraz; zato sem kričala!“	Molče	sta šla proti hotelu in se nista več ozrla na	A
Pozno je bilo, prišel je oče. Razpravljal se je	molče	in ni pogledal ne Jokca ne Tinke.Molče je upihnil	A
je molče in ni pogledal ne Jokca ne Tinke.	Molče	je upihnil luč, toda legel ni.Hodil je po sobi	A
. / . / stran 21 . / Kačur se je poklonil	molče	in je šel.V grlu ga je dušilo, oči so mu bile	A
prozoren kamen; vrbe se niso genile, strmele so	molče	v svojo podobo, črno v zelenem ogledalu; in	A
Časih se je okrenil župan k njemu in je pokimal	molče;	prav tako molče je odkimal dolgi tajnik.Če je	A
župan k njemu in je pokimal molče; prav tako	molče	je odkimal dolgi tajnik.Če je šel Kačur po ulicah	A
bom miren!“ Umolknil je; tudi ona je stala	molče	pred njim in njen pogled je bil osupel. Sklonil	A
navadna slika; slika tiste vrste, ki takorekoč	molče;	človek gre mimo in ne ve, kaj bi rekel.V katalogu	A
niti senca kraj njenih ustnic... ”Res je, duša ...	molče	je treba občudovati to zadnjo lepoto, to vidno	A
pogledal kakor otrok mater, kadar jo vprašuje	molče	in proseč: ”Ali si še huda?“Samo priprl je bil	A
na Štajerskem ... vino pa staro in žlahtno ...“	Molče	sem si ogrnil suknjo. ”Pojdiva!“	A
truden od same tiste misli. Pogledal me je	molče,	sila bled in star je bil v obraz; okrenil se	A
samo za tisti trenotek, ko bo bled, trepetajoč,	molče	proseč vzdignil roke ter jih iztegnil proti	A
”Kaj ... kam?“ je hitel za menoj.	Molče	sem odpahnil duri v salon. ”Kaj ... kam?“ je	A
sem se vrnil. Ko me je prijatelj ugledal, je	molče	omahnil na divan.Ves bled je bil.	A
besedo, ali bil sem kakor otrok, ki gre za očetom	molče	po stopnicah in se boji zaslužene kazni.	A
in je vstala; nehote sem storil to tudi jaz.	Molče	sva stopala in hitro proti njenem stanovanju	A
sva ostala z Makom sama, hodila sva nekaj časa	molče	po široki, prašni cesti.Meni ni hotel iz spomina	A
je spremil to pot samo do stopnic in še dotle	molče,	kar je kazalo pri njem izvanredno duševno stanje	A
izbo, se je zdrznil in bilo mu je, da mu očita	molče,	da gleda nanj z očitajočim pogledom, in zalučil	A
In ozrl se je hudobno na ženo, ki je sedela	molče	za mizo in krpala otrokom obleko. ”Tudi jaz	A
si ni upala izpregovoriti. Tako sta stopala	molče	po klancu, nato po ozki stezi ob holmu proti	A
prazno steklenico, se je vzdignil pisar in se je	molče	poslovil, drugi so odhajali za njim.Pri durih	A
bila vesela, da je župan govoril, da ni šel kar	molče	mimo, kakor je storil že mnogokrat - ni se ozrl	A
hudobnimi očmi in hudobnim glasom, ki ga je sprejela	molče	in je čakala, kdaj bo položildenarje na mizo	A
švignil mimo, komaj sta ga še videla. Stopala sta	molče	dalje in šele čez dolgo je izpregovoril Lojze	A
dišeče meso, so se mu zasvetile oči; jedel je	molče	in hitro, z levico je držal krožnik, kakor da	A
plašna kakor grešnika. Sedela sta roko v roki,	molče	in nista si upala pogledati v oči ... To je zasijalo	A
se ga je sam prestrašil. Tovariša sta hodila	molče	mimo njega. ”Kdaj pa sta se seznanila z Ano	A
in je narezala belega kruha. Večerjali so	molče,	nihče ni pogledal drugemu v obraz, kakor da	A
če se tiho smehljajo planine v žarkem soncu,	molče	daljne, visoke -- ne vidi oko planin; ne vidi	A
se tistih, ki hranijo v sebi, kar imajo ... pa	molče	namigavajo o bogastvu, ki ga nimajo!“ Lavrin	A
dvoje črnih oči. Niso govorile, komaj da so	molče	izpraševale. ”Kdo si?	A
so strmele srepo izprašujoče. Obadva sta se	molče	poklonila.In ugledal je Lavrina, ki se je počasi	A
kuhinjsko svetilko in je šel za njo. Slačila sta se	molče,	molče sta legla v posteljo in sta se odela do	A
svetilko in je šel za njo. Slačila sta se molče,	molče	sta legla v posteljo in sta se odela do vratu	A
Napravi se brž!“	Molče	sta šla po stopnicah, molče sta stopila na ulico	A
Napravi se brž!“ Molče sta šla po stopnicah,	molče	sta stopila na ulico, prijela se pod pazduho	A
vrtu se je prikazal fant, gledal je nekaj časa	molče,	nato je zaklical nekaj z zategnjenim, smešno	A
preko velikih tihih luž, pod sivim nebom.	Molče	se je pomikal,črno oblečeni pogrebci so klonili	A
klobuka ni snel in je sedel na razmetano posteljo;	molče	je sedel tam, život globoko sključen, roke na	A
je pobral stol, sedel za mizo ter izpraznil	molče	troje kozarcev po vrsti.Baron Peter se je domislil	A
poklical krčmarja ter plačal. Odpravila sta se	molče,	a med vratmi je prijel Dioniz Nikolaja za roko	A
začudeno in plaho. Poslovila sta se pred gradom	molče	in resno; Nikolaju se je zdelo, da je zaigral	A
navzdol. Poslovil se je od zdravnika hitro in	molče,	a potem je skoro bežal proti mestu.Hodil je	A
izbi pa je bila tesnoba in tišina. Kosili so	molče.	Po kosilu sta se mati in sestra napol nagnili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani