nova beseda iz Slovenije
mara njegovega srečanja z lovci. Poslušal je | molče | in ni niti najmanj pokazal, kako neprijeten | A |
dani besedi, in prosil prisotne, naj začasno | molče | o vsem, kar bodo videli. Po primerni | A |
skrivnostno‐veselim obrazom primuzal nazaj in | molče | povabil prijatelja, naj mu sledita.S pripognjenimi | A |
Ali te hudo boli?« Fant je | molče | odkimaval.Sedeč pred hišo na klopi je potem | A |
naslednji trenutek že žal za predrznost, je | molče | odrezoval pozne vrtnice in široko razcvetele | A |
»Do takrat nasvidenje!« Lovrek je | molče | sledil prijatelju in se potihem hudoval nanj | A |
se je zdaj pokazalo. Doma sta se oče in sin | molče | pozdravila. »Razžalil te je. | A |
zasmili fant v svojem nemem obupu. Z robcem mu | molče | obvezuje porezano roko. In z robatim | A |
kako mlakužo ali ne zaostane brez vednosti. | Molče | topotajo dalje.Okovane palice krešejo po tleh | A |
rekoč nevede zavila na belodvorsko cesto, jo | molče | premerila in dospela do ribnika, nad katerim | A |
njegov pogled, nepoznana sladkost ga opaja. | Molče | pritiska svojo deco na prsi - in čuti, kako | A |
ko je prišla iz noči v prosojni mrak? Tako | molče | usta, kadar se odpro oči po dolgem spanju in | A |
vedel, kaj bi odgovoril, in šla sva nekaj časa | molče | dalje. ”Ali niste vedeli tega doslej? | A |
časa o svoji hčeri; poslušal je nisem veliko in | molče | sem šel poleg njé. ”In zdaj, - kam se mislite | A |
nikoli ni potožil. Stradal je kruha prav tako | molče | in brez ihtenja, kakor je stradal ljubezni in | A |
križ. Ali dobro vem, da bi ga bil zatajil, | molče | bi bil stal ob njegovi križevi poti in bi ga | A |
zadnjo popotnico, ležal je Veján nekaj časa | molče | in z zaprtimi očmi na postelji.Duhovnik je velel | A |
tako ne gleda človek, ki je oskrunjen, ne zna | molče | v enem samem trenotku povedati toliko lepega | A |
pregovoril. Poznal sem to njegovo ginjenost in sem jo | molče | spoštoval.Obšla ga je časih kar nenadoma, brez | A |
je bilo, ki je živelo na stenah, vsenaokoli, | molče | podrhtevalo, trpelo morda, Bogvedi; živeli so | A |
ko sva stopila čez prag. Šla sva hitro in | molče | skozi vas do cesarske ceste; tam naju je došel | A |
... Idiva!“ Šla sta | molče | po poti navzdol proti mestu.Ozrla se je dol | A |
nikar ne čakaj ... Zbogom!“ Šla sva nekaj časa | molče | po živahni, razsvetljeni ulici. ”Kreniva | A |
pogledom in je zavzdihnil globoko; sedel je na zofi | molče | in s povešeno glavo do polnoči, nato se je ozrl | A |
in sem zavzdihnil globoko; sedel sem na zofi | molče, | nato sem se ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim | A |
se je dotaknil klobuka s kazalcem in je šel | molče | dalje. Jerina je gledal začuden za njim, | A |
briga edino le njega in drugega nikogar nič. | Molče | je odprl duri, molče se je poklonil na pragu | A |
in drugega nikogar nič. Molče je odprl duri, | molče | se je poklonil na pragu ter je ugasnil v temni | A |
pot: ne prepevaj in ne vzdihuj!“ Potnikov je | molče | zamahnil z roko ter pljunil na cesto. Prišla | A |
strmel je dolgo na krčmarja z belimi očmi ter je | molče | izginil. Tako so prihajali vsi po vrsti, | A |
Soseda sta šla k maši. Stopala sta trdo, počasi, | molče. | ”Kaj nam je treba teh novotarij? | A |
rdečimi obrazi in bujnorožnatimi rutami; šumele so | molče | mimo njega, si pritiskale robce na usta in se | A |
in nisem se prestrašil, nisem omahnil ter se | molče | vdal.Vesel sem bil razodetja, kakor je bojaželjen | A |
prijazen ta obraz, in čudil se je. Kosili so | molče; | ko je rezala mati potico, so se ji zasolzile | A |
sladkim smehljajem. Peter je vztrepetal in je | molče | poljubil ustnice, ki so vabile. * | A |
Nato ji je prišel naproti in pozdravila sta se | molče | s kratkim, mirnim pogledom.Nosil je pod pazduho | A |
in v roki popotno palico. Pozdravila sta se | molče, | samo s kratkim pogledom in sta se napotila. | A |
Napotil se je počasi proti krčmi ... Hanca je šla | molče | preko sobe, v izbi je odprla predal in je vzela | A |
tukaj - za krono pijanosti bo dovolj ... Ali bo | molče | treščil ob tla, ali bo zakričal, zastokal vsaj | A |
ladjo. Komaj so se zaprle duri za njim, je | molče | omahnilo ob tla, kar je še pravkar živelo, dihalo | A |
krik; tisti med durmi pa so tiščali pene ter se | molče | dušili, davili, z živalsko močjo potiskali drug | A |
”Kedaj pa si bil v Trstu?“ | Molče | se je okrenil; morda je bil užaljen. ”Ali | A |
peronu, izprevodnik je klical. Stala sta si | molče | nasproti, komaj sta si stisnila roko. * | A |
vidi jih človek in ne sliši jih; skriti so, | molče | v samoti in ugasnejo tiše nego plamen sveče | A |
smo ti storili, da hodiš od nas?“ Jakob se je | molče | poslavljal.Mati je napravila bogato večerjo | A |
da ti bo oko veselejše in srce potolaženo!“ | Molče | se je okrenil ter se je ozrl z enim samim dolgim | A |
slovo je narahlo nagnila glavo. Poklonil se je | molče | in globoko, šel je skozi prednjo izbo in po | A |
In kaj poreče ona? | Molče | si podasta roko.Takrat pa Anton onemore od ljubezni | A |
pršil je mrzel dež; on je stopal ob moji desni | molče | in zelo hitro; mudilo se mu je v toplo izbo | A |
je z dlanjo preko čela, nato pa je naglo in | molče | odprl. Topel vzduh mi je puhnil v lica, mirna | A |
ženo z velikimi, otopelimi očmi; nato se je | molče | okrenil k zidu. * Čez teden dni | A |
havelok, da ... havelok!“ Milan je vstal ter se je | molče | poklonil; ni se ozrl ob slovesu ne nanjo, ne | A |
svetnikov in svetnic strme z oltarjev, razkazujejo | molče, | resno in očitaje svoje mučeništvo.Vzduh je poln | A |
vedela, kakšen bo tvoj obraz; zato sem kričala!“ | Molče | sta šla proti hotelu in se nista več ozrla na | A |
Pozno je bilo, prišel je oče. Razpravljal se je | molče | in ni pogledal ne Jokca ne Tinke.Molče je upihnil | A |
je molče in ni pogledal ne Jokca ne Tinke. | Molče | je upihnil luč, toda legel ni.Hodil je po sobi | A |
. / . / stran 21 . / Kačur se je poklonil | molče | in je šel.V grlu ga je dušilo, oči so mu bile | A |
prozoren kamen; vrbe se niso genile, strmele so | molče | v svojo podobo, črno v zelenem ogledalu; in | A |
Časih se je okrenil župan k njemu in je pokimal | molče; | prav tako molče je odkimal dolgi tajnik.Če je | A |
župan k njemu in je pokimal molče; prav tako | molče | je odkimal dolgi tajnik.Če je šel Kačur po ulicah | A |
bom miren!“ Umolknil je; tudi ona je stala | molče | pred njim in njen pogled je bil osupel. Sklonil | A |
navadna slika; slika tiste vrste, ki takorekoč | molče; | človek gre mimo in ne ve, kaj bi rekel.V katalogu | A |
niti senca kraj njenih ustnic... ”Res je, duša ... | molče | je treba občudovati to zadnjo lepoto, to vidno | A |
pogledal kakor otrok mater, kadar jo vprašuje | molče | in proseč: ”Ali si še huda?“Samo priprl je bil | A |
na Štajerskem ... vino pa staro in žlahtno ...“ | Molče | sem si ogrnil suknjo. ”Pojdiva!“ | A |
truden od same tiste misli. Pogledal me je | molče, | sila bled in star je bil v obraz; okrenil se | A |
samo za tisti trenotek, ko bo bled, trepetajoč, | molče | proseč vzdignil roke ter jih iztegnil proti | A |
”Kaj ... kam?“ je hitel za menoj. | Molče | sem odpahnil duri v salon. ”Kaj ... kam?“ je | A |
sem se vrnil. Ko me je prijatelj ugledal, je | molče | omahnil na divan.Ves bled je bil. | A |
besedo, ali bil sem kakor otrok, ki gre za očetom | molče | po stopnicah in se boji zaslužene kazni. | A |
in je vstala; nehote sem storil to tudi jaz. | Molče | sva stopala in hitro proti njenem stanovanju | A |
sva ostala z Makom sama, hodila sva nekaj časa | molče | po široki, prašni cesti.Meni ni hotel iz spomina | A |
je spremil to pot samo do stopnic in še dotle | molče, | kar je kazalo pri njem izvanredno duševno stanje | A |
izbo, se je zdrznil in bilo mu je, da mu očita | molče, | da gleda nanj z očitajočim pogledom, in zalučil | A |
In ozrl se je hudobno na ženo, ki je sedela | molče | za mizo in krpala otrokom obleko. ”Tudi jaz | A |
si ni upala izpregovoriti. Tako sta stopala | molče | po klancu, nato po ozki stezi ob holmu proti | A |
prazno steklenico, se je vzdignil pisar in se je | molče | poslovil, drugi so odhajali za njim.Pri durih | A |
bila vesela, da je župan govoril, da ni šel kar | molče | mimo, kakor je storil že mnogokrat - ni se ozrl | A |
hudobnimi očmi in hudobnim glasom, ki ga je sprejela | molče | in je čakala, kdaj bo položildenarje na mizo | A |
švignil mimo, komaj sta ga še videla. Stopala sta | molče | dalje in šele čez dolgo je izpregovoril Lojze | A |
dišeče meso, so se mu zasvetile oči; jedel je | molče | in hitro, z levico je držal krožnik, kakor da | A |
plašna kakor grešnika. Sedela sta roko v roki, | molče | in nista si upala pogledati v oči ... To je zasijalo | A |
se ga je sam prestrašil. Tovariša sta hodila | molče | mimo njega. ”Kdaj pa sta se seznanila z Ano | A |
in je narezala belega kruha. Večerjali so | molče, | nihče ni pogledal drugemu v obraz, kakor da | A |
če se tiho smehljajo planine v žarkem soncu, | molče | daljne, visoke -- ne vidi oko planin; ne vidi | A |
se tistih, ki hranijo v sebi, kar imajo ... pa | molče | namigavajo o bogastvu, ki ga nimajo!“ Lavrin | A |
dvoje črnih oči. Niso govorile, komaj da so | molče | izpraševale. ”Kdo si? | A |
so strmele srepo izprašujoče. Obadva sta se | molče | poklonila.In ugledal je Lavrina, ki se je počasi | A |
kuhinjsko svetilko in je šel za njo. Slačila sta se | molče, | molče sta legla v posteljo in sta se odela do | A |
svetilko in je šel za njo. Slačila sta se molče, | molče | sta legla v posteljo in sta se odela do vratu | A |
Napravi se brž!“ | Molče | sta šla po stopnicah, molče sta stopila na ulico | A |
Napravi se brž!“ Molče sta šla po stopnicah, | molče | sta stopila na ulico, prijela se pod pazduho | A |
vrtu se je prikazal fant, gledal je nekaj časa | molče, | nato je zaklical nekaj z zategnjenim, smešno | A |
preko velikih tihih luž, pod sivim nebom. | Molče | se je pomikal,črno oblečeni pogrebci so klonili | A |
klobuka ni snel in je sedel na razmetano posteljo; | molče | je sedel tam, život globoko sključen, roke na | A |
je pobral stol, sedel za mizo ter izpraznil | molče | troje kozarcev po vrsti.Baron Peter se je domislil | A |
poklical krčmarja ter plačal. Odpravila sta se | molče, | a med vratmi je prijel Dioniz Nikolaja za roko | A |
začudeno in plaho. Poslovila sta se pred gradom | molče | in resno; Nikolaju se je zdelo, da je zaigral | A |
navzdol. Poslovil se je od zdravnika hitro in | molče, | a potem je skoro bežal proti mestu.Hodil je | A |
izbi pa je bila tesnoba in tišina. Kosili so | molče. | Po kosilu sta se mati in sestra napol nagnili | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |