molče (501-600)

stran 262 . / skoro očitajočim pogledom. Pil je	molče	kakor jaz; ob oknu je škropilo in potrkavalo	A
izgubljeni bitki beže nešteti črni bataljoni,	molče,	brez upanja.Vsak teden, ljudje božji, vsak teden	A
stran 127 . / Zaradi bolečin, ki sem jih	molče	prenašal, mi je bil Bog usmiljen; dal mi je	A
zletela skozi odprto okno. Spogledali so se	molče,	osupli in zlovoljni; v očeh je zasijalo, kar	A
me je razsrdilo do zadnjega. Okrenil sem se	molče	in sem šel v izbo; roka se mi je tako močno	A
so se in so se prestrašili, spogledali so se	molče.	In prvi je povesil oči, in povesil jih je drugi	A
svečo in je šla. Marko in Luka sta se vzdignila	molče.	Marko se je smehljal z napol odprtimi ustnicami	A
naslanjala je glavo ob levico ... Sedela sta dolgo časa	molče	in mirno, toda hipoma sta se dvignila oba hkrati	A
se je izza suknje, ko je bil nagnil glavo.	Molče	je vstal Andrejec in se je opotekel ob mizi	A
nenadoma ves poln zlobe in sovraštva. Luka je šel	molče	mimo njega, stopil je k Andrejcu, ki je slonel	A
prebledela, zalite oči so se čudno izbuljile;	molče	se je okrenil, ril se je skozi gnečo in je izginil	A
Pojdi!“	Molče	si je ogrnila ruto in je šla za njim. Dokler	A
Prihaja!“ Koraki so utihnili, spogledali smo se	molče;	oči so bile solzne, ustna so se tresla. Zelo	A
taroka in Bučarjevega brinjevca. Krištof je sedel	molče	med njimi in se oglasil samo takrat, kadar je	A
zdavnaj, če bi bilo na svetu mogoče. Šla je	molče.	Stresal me je srd, tisti ogabni srd, ki išče	A
Tupatam je zaštrlela v meglo visoka črna jagned,	molče	očitajoč spomin ob grobu. Spreletela me je	A
na ramo. Gorjanec je sedel k teti, Franc je	molče	večerjal za mizo. »Kaj res pojdeš, Franc?«	A
od pustega neba je škropilo. Šla sta hitro	molče	po temni predmestni ulici, obema so bile misli	A
Pojdiva!“ Vstala sta	molče	in sta se napotila po ozki vijugasti stezi po	A
”Kako bi ne hodil težko... jaz ...“	Molče	sta šla dalje, vse do mesta.Spremil jo je do	A
niste več mladi!“ Solze so ji stopile v oči,	molče	je sedela še trenotek, nato je vstala. ”Oprostit	A
glas jo je bil poklical. Ozrla se je in je šla	molče	in počasi po stopnicah navzgor. Golob	A
v lica, oči so ji bile zameglele. Obadva sta	molče	strmela na Severina in se nista genila. Severin	A
življenje je pri kraju.“ Stala je še minuto	molče	pred durmi, nato se je vrnila v sobo.Slivar	A
Dvajsetkrat je planil pod kolom, predno se je zgrudil	molče,	brezmejno sovraštvo v steklenih, rumenih očeh	A
pokopališču. Beli spomeniki stoje pod cipresami,	molče,	od mesečine obžarjeni.Časih se zasveti drobna	A
njih življenje vendar ne zdi pošteno. Lažejo	molče,	varajo druge ljudi, ki so poklicani, da žive	A
roki, dolgi, tenki roki in naju je pogledala	molče	in smehljaje.Morda je občutila najino tiho misel	A
se je, segel je v žep in je ponudil dacarju	molče	lepo črno tobakiro.Dacar je vteknil vanjo palec	A
korakom je stopil sodnik do vrat, pozdravil je	molče	in resnobno ter je šel; kancelist je šel za	A
razodevala tiha misel: ”Tak je svet!“ Tako sta	molče	in moško, polagoma in umerjeno, obadva polna	A
In kadar je pogledala v izbo, je hodila mati	molče,	s težkimi koraki, in se ni ozrla nanjo.Ko se	A
povrnil v srce tisti dan: obadva sta gledala	molče	na beli prt in sta se zamislila. Tako pridejo	A
je . / . / stran 302 . / študent pokleknil,	molče	in kakor v omotici zgrabil samokres, ki je ležal	A
Ali veš, kam se odpravljam?« Vprašal sem ga	molče.	»K nji...	A
se poklonil, je bil njegov obraz ves teman.	Molče	se je poslovil, Vere ni ne pogledal, ne pozdravil	A
zasuto, tako da kapljejo na zemljo ... zvezde	molče!	“-- In komaj si tako izpregovorila, so se	A
nenadoma plečat, golorok človek, zamahnil je	molče	in je udaril s pestjo v jetično lice.Pijanec	A
otroško, slabotno pestjo je vrnil vsak udarec,	molče,	ne da bi se ozrl. Pijanec ga je ugledal,	A
odpočil. Dal mu je roko in poslovila sta se	molče,	nato pa je bila izba spet tiha in prazna.	A
resnico?“ Stal je pred durmi, nato je odšel	molče.	”Ne razveselil bi je, če bi ji prinesel materin	A
hrani zgodovino burnih let. In pobreški grad	molče	razpada in ne pove, kako se je nekoč zaganjal	A
Pobrežje, skrita sila. In domovi	molče	po vsej zemlji tam, kjer je umirala naša pogranična	A
me bodo, se mi zdi,« reče bahavo fant. Dekle	molče	povesi glavo.»In za dolgo let, morda za zmeraj	A
«	Molče	si stiskata roke, drhteč ob vročih utripih svežih	A
nadenj s sekiro. Toda Husič pritiska k licu cev,	molče,	neopažen meri ... mušketa zagrmi ‒ in Turek s	A
jih bore malo briga usoda purgarja Rožmana.	Molče	preže iz stolpov, pripravljajo se v obrambo	A
skliče stotnijo k nastopu, hodi ob vrsti in	molče	motri momce.»To so trije zvesti levi, trije	A
zasuka z njo po ognjevitem španskem taktu, jo	molče	stiska za roko, a srce se mu razburja bolj in	A
vojsko na odhod. Juran Vid se dvigne na konja,	molče	se pridruži svojemu praporu in se spušča z njim	A
Kristjanski prapori se suše, Herbart gleda	molče	v plamen in v noč in misli na prihodnji dan	A
general v noč: temna, temna je ravan, tam gori	molče	Gorjanci, doli sniva granica v nemiru.Ves širni	A
spodbada vranca, mudi se mu, nemir ga žene k cilju.	Molče	gre ravno smer, Mordaks ga komaj dohaja. Pobrežje	A
gospodov zre zamišljen in vse spremstvo gre	molče	v septemberski dan.Tih sedi v sedlu gospod vojnih	A
Nanj nisem pomislil.«	Molče	jezdi ob huzarski četi in zadene na teles no	A
Vuk, ti pojdeš z mano.«	Molče	odide s sinom v spalnico. »Oče!« ga gleda otožno	A
vas čakal ... « Štirje jezdeci stoje nepremično,	molče	zro v daljavo ... »Čujte, čujte!« sili vanje Herbart	A
je zajecljala sestra Ljudmila. Gospa mati je	molče	prikimala. Zardeli od zadrege sta stopili prijatelj	A
bi bili morali zbuditi.« Mati prefekta se je	molče	poklonila.Ko pa se je mati prednica obrnila	A
njej pojo orgle in pesem: »Pred ženinom tvojim	molče	vsi svetovi in moli ga sonce in zvezd milijon	A
pogleda in ozrla se je na moža. Tašča ji je	molče	obrnila hrbet in sedla za mizo.Luka je lezel	A
dvajsetic in prgišče zelenkastih četrtakov.	Molče	je vtaknil glavo v vodo, oblekel jopič in storil	A
In Juri je šel. Ko je bil odšel, je Katra	molče	strmela na brata, ki je bil nepovabljen sedel	A
ji tovarišice niso bile sovražne, so vendar	molče	priznavale, da je Anica »gosposka«.Ona pa je	A
Kaj, bom jaz nosila vode mesto tebe, Neža?«	Molče	se je pobrala Neža s posodo. »Kaj pa	A
rekel nestrpno. Ona pa ni odvrnila ničesar;	molče	je začela znova šivati.Ali v grlu jo je dušilo	A
pristopil, da bi se mu bila zjokala na prsih.	Molče	je odšel.Tedaj pa je naslonila trudno glavo	A
Videča, da za njo ni nobenega opravka več, je	molče	odšla »počivat«.Počivala je sicer slabo, ker	A
« je postregel orožniku Anže. Orožnik se je	molče	obrnil in odšel.Tedaj se je izgubil tudi Anže	A
so postajali tako hudi, da je Anica komaj še	molče	prenašala. Zunaj je bilo čuti jokajoče	A
že onstran brvi, in gospod je šel za njim.	Molče	sta v mrak odeta moža spela v breg.Ko sta prišla	A
korak. In brat in sestra se merita nekaj hipov	molče.	Nato zmaje Luka z glavo in šepeta:	A
tudi pojasnil zmedeno zadevo na Peči, je Pušar	molče	vzel odgovornost na se in sklenil, da si v prihodnjih	A
Nekaj hipov sta hlapec in gospodinja molčala.	Molče	je bil nalil iz druge posode Tomaž Katri, sam	A
Bog pomagaj, saj je danes Velika noč.«	Molče	sta stopala moža nekaj korakov nizdol po kolovozu	A
vzel k sebi in sedel. Tako so sedeli nekaj časa	molče	in jedli.Luka je čutil, da se mu vračajo moči	A
Čudovita mirnost je govorila z njenega lica.	Molče	je odšla k otroku in vzela od njega slovo.Poljubila	A
povedo, potem pa hočejo imeti denar. Fant je	molče	segel v žep in ji pomolil par bankovcev.	A
vzame deklico v svojo zaščito, in res je Anica	molče	vzela Jerico in jo odvedla v svojo sobo, kjer	A
do glave, tako črn pa ne, kot ona.« Luka je	molče	poslušal. »Le meni veruj,« je govoril	A
potrebščin in si pri tem venomer brisala solzne oči.	Molče	jo je opazovala Anica.Stvari, o katerih ji je	A
gledale na Šmarno goro. Tako sta se vozila	molče	nekaj hipov.Potem pa je rekla Jerica:	A
Saj ste vprašali tako!« Glavar se je	molče	obrnil in šel razkoračeno proti oknu.Tam je	A
odvrnil mladenič uporno. Vikar mu je stopil	molče	naproti in se sklonil mimogrede po palico, ki	A
sama. »Dobro?« je vprašal vikar in vrač je	molče	prikimal. * Tedaj se je vrnil Matevžek s svoje	A
ker se je iznebil tekmeca. Vikar se je okrenil	molče	in odšel v »sobo sveta«.Tam je zaihtel v jezi	A
njegovo krivdo in opravičenost strogosti. Vikar je	molče	poslušal.Oni je dogovoril in rekel kratko:	A
Vikar ni mogel dalje. Pristopil je in sedel	molče	k starcu.Starec je prav tako molče segel v žerjavico	A
in sedel molče k starcu. Starec je prav tako	molče	segel v žerjavico, izvlekel smojko in mu jo	A
opraviti s cerkvenim blagom in premoženjem.	Molče	so šli po stopnicah in stali na cesti.Šli so	A
cerkovna podložnika in se obrnil rezko na pot.	Molče	so šli možje za njim.Tedaj jih je dotekel cerkovnik	A
Pravdarji, ključarja in župan so nekaj trenutkov	molče	strmeli.Pa se je tedaj suhotno zasmejal cerkovnik	A
tatovi in nazadnje volcje.« Župnik, ki je medtem	molče	jedel, je zdaj vzkliknil: »Volcje?Saj so že	A
Duhovnik je prikimal.	Molče	je vstal, dvignil vrč in dejal: »Možje, Bog	A
. / stran 26 . / Duhovnik je tedaj stopil	molče	k slepemu oknu, odprl vrata in vzel iz stene	A
je vzkliknil in prosil: »Prizanesi, Gospod!«	Molče	so se medtem odpravili župan in ključarja, da	A
zopet je ugasnila nejevolja v njem. Grof je	molče	sedel in pisal.In ko je pisal, je vprašal zvedavo	A
velel: »Odprite mi, da grem!« Sluga mu je šel	molče	odpirat in je stopil na hodnik gledat za njim	A
Mislil je zopet svoje misli.	Molče	sta prešla mimo Tagliatove krčme, ko ju je srečal	A
Kakor hlapec poslušno se je obrnil župnik in šel	molče.	Ko je odprl vrata, je sinilo svetlo v zatohli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani