molče (801-900)

Jelen se je počutil, kakor bi bil ohromel.	Molče	je sedél na brunu ob steni in poslušal, kako	A
položil plosko dlan desnice na svoje prsi in se	molče	globoko priklonil, da pokaže, kako se čuti počaščenega	A
vrsti, kar je videla in slišala. Mladec je samo	molče	prikimaval, češ da razume. Le včasih je zaskrbljeno	A
Jelki ti je pa spet bridko.« Črnoglavka je samo	molče	prikimala. »Se mi je kar zdelo.«	A
Zvesta ni rekla nič.	Molče	je odšla po poševnini navzgor. Mislila si je	A
Srnjak in vitka mladenka Zlatolasa Lipa. Oba sta	molče	hitela jesti.Oprezni pečeno ščuko, Zlatolasa	A
»Prav!«	Molče	je zaveslal Oprezni proti rahlemu toku preliva	A
z roko pokazala Srnjaku prostor poleg sebe.	Molče	sta mladec in mladenka opazovala otroke, ki	A
bi bil že poglavar rodu, sta se Priba in Lipa	molče	uklonili njegovi odločitvi.Oprezni Srnjak si	A
opremil za na daljšo pot, Zlatolasa ga je ves čas	molče	gledala.Čakala je, da pojde tudi Oprezni z njo	A
boste zapomnili, kdaj ste napadli mirne ljudi.«	Molče	so črnolasi sužnji, izmed katerih jih je pa	A
Šel je v vrsti med Gabrom in Brestom in se	molče	čudil. Prek planjave je v skokih pridrvela čreda	A
marsikaterega tura, je stal v rogovili hrasta in	molče	gledal na sredo ograde.Ponosno dvignjena glava	A
ji krčevito sklenjeni roki. Odnehal je in se	molče	umaknil.Jezerne Rože se niti dotaknil ni.	A
sonca in ne blestečega jezera, je Ostrorogi	molče	stal poleg polomljenega rogovja orjaškega jelena	A
prikimali očetu Ostrorogemu Jelenu. Potem so	molče	veslali naprej proti izlivu Reke. Mudilo se	A
kakor beli medved. In če kosti belega bobra	molče,	spregovori sam po svoji glavi pa bo zate in	A
Košate in Pisane in Presukanega, ki so se	molče	in v jezi razhajali, niti pogledala ni več.	A
Zabrenkal in zapel je Orfeos.	Molče	sta ga poslušala Ovca in Jelen, dokler se niso	A
in odveslal. Ostrorogi in Bela Ovca sta pa	molče	gledala za Argo, dokler ni zginila v prelivu	A
na mostišče. V svoji polni moški moči bi bil	molče	udušil bolečino.Sedaj so ga pa siva leta zmogla	A
nepotrebnih izgub. Predvsem jim je zabičal, naj	molče	in naj pazijo, da nobeno veslo ne bo čofotnilo	A
Vztrajni Volk, ki je mislil očetu že oporekati, je	molče	izpolnil njegov ukaz.Uganil je, da se gospodar	A
Jezerne Rože. Čeprav se je, največkrat ponoči,	molče	menil z Vekovečno materjo in s kostmi belega	A
Še celo, kadar se jim ni zdelo kaj prav, so	molče	izpolnjevali Ostrorogega ukaze.Kakor bi hotel	A
ti moram v hvalo šteti. Grizel si si brke in	molče	gledal uničujoči pokol divjadi.Še sam si pomagal	A
katero je trdno z obema rokama oklenil in ji	molče	zrl v oči. Medtem se je bil dan naredil.	A
vpraša jo mati prepirljivo in osorno. Dekle se	molče	obrne, vzame veliko mlečno golido v roke, nalije	A
Stran!« Napadovalci so ga bili	molče	obstopili in, akoravno oboroženi s kratkimi	A
more s peto po nosu popraskati.« Peter Toča je	molče	vstal in odšel proti spodnji hiši, kjer je vrata	A
pisar po stopnicah gor. Spoznal ga je takoj ter	molče	z migljajem povabil ga v sobico.Vrata je zapahnil	A
dvema rokovnjačema prižgati bakle. Vsi so ga	molče	ubogali; zadnjemu povelju ugovarjati tudi ni	A
starec, a tega ne zine. Sedela sta nekoliko časa	molče	pri mizi; pisar je dal sosedu priliko, da še	A
Njegova navzočnost je bila tu motilna, torej se	molče	prikloni in se obrne iz veže ven.V istem hipu	A
prinese hlapec Liščeve kovčke v sobo. Lisec	molče	pusti za roko prijeti se. »Aj, kakor vidim,	A
ugovora in gre v zgornjo sobo z doktorjem.	Molče	koračita po stopnicah. Gospa Langmanova je sedela	A
njim. Molčé sta končala svojo pojedino in	molče	izpila vino do kaplje. Vilibald se je ulegel	A
dolgo in dolgo.« Anton zopet nič ne odgovori,	molče	jezdi pred bratom proti svojim dvorom, od koder	A
»Na Reber, sem ukazal.« Cenek je	molče	odšel. Podlipnik je pa v mislih sam s sabo govoril	A
Smej se še ti, pa bodo tiho.« Ančka je	molče	vzela plažovt in škarje, ki jih je Joža nalašč	A
čudila s postrani nagnjeno glavico, kako da vsi	molče	in da le škarje škrtajo, pa še te bolj počasi	A
\ .. stran 133 . \/ Mica jo je nekaj časa	molče	opazovala in premišljala, ali bi ali bi ne.	A
se je še videlo, da ni bilo treba svetiti.	Molče	je šla Ančka pred Markom. »Ančka!« jo je boječe	A
se mi dobro zdi, če sem s teboj!« Marko je	molče	vzel krošnjo in jo postavil pred vrata: »Prav	A
sta znova krošnji in zamišljena vsak v svoje	molče	nesla hrumeči tovor navzdol in čez Završnico	A
smrti, drugega, in za vse verne duše tretjega.	Molče	so se razšli koroški in kranjski pastirji.Muhe	A
Jok se ni oglasil, dasi ni spal in je do jutra	molče	poslušal pridušeno ječanje Markovo.Zjutraj pa	A
stopala. . /\ .. stran 261 . \/ Nepremično in	molče	sta počivali Ančka in Rozalka. Okrog zamišljenih	A
Rekel pa ni nič.	Molče	je zaokrenil konja, ga odpeljal in privezal	A
k človeku, ki sedi v sedlu.« Razjezdil je,	molče	odpel stremena in koc, razbrzdal žrebca in ga	A
da je odpeljal z dvora. Mama in Ančka sta se	molče	spogledali: »Nesrečo vohajo konji.«Ko je zginil	A
Ta novica može prestraši. Vsi	molče.	»Kako bomo barona kaznovali?« praša Kosoman	A
obroč, krono za starega barona. Cela krdel	molče	ogenj obstopi. Železo je razbeljeno, sonce se	A
Franica kosilo kuhala, žareč ogel za pipo vzel ter	molče	zopet odšel, tako da si je mati, ki je ravno	A
Deni jo za vrat.« Dekle mater	molče	sluša ter se opravi vse po njenem nasvetu.Potlej	A
druge potrebne reči. Franica je nekaj časa	molče	sedela, a potem naglo vstala in odšla.Oče Smrekar	A
Tako so besedovali ves večer. Koren je	molče	sedel poleg in pušil smotko.»Ali vi niste povabljeni	A
sta dvakrat po dvorani, a on ni našel besede.	Molče	jo je privel na njen prostor, molče priklonil	A
besede. Molče jo je privel na njen prostor,	molče	priklonil se in odšel. V sobi, kjer so starejši	A
omenila je še zbadljivo. Koncipient se je	molče	priklonil in voz je oddrdral dalje. »Haha, stvar	A
vedno, vsa navzeta te mime, večerne lepote,	molče	zrla predse, koncipist pa je položil veslo čez	A
pa se je zdajci obrnila k mlademu možu, ki je	molče	prihajal za njo, in mu z zapeljivim nasmehom	A
Boletovo pismo Hrasta. Poklical je Korena in mu	molče	pokazal liste, katere je bil malo prej prejel	A
priklonil okorno ‒ bil je malo v zadregi ‒ ter	molče	porinil svoj stol blizu mize.Nanjo je položil	A
roki, kar je Hrasta zopet neprijetno dirnilo.	Molče	in naglo je korakal proti trgu, tako da je oni	A
nejevoljen . / . / stran 51 . / nanj, da je šel	molče	mimo njega.Oni se za to še zmenil ni; iskal	A
»Ne dvomim!« Šla sta nekoliko časa	molče	dalje. »Pa ‒ zakaj vas zanima ono vprašanje	A
ob debelem, lesenem stebru ter neprestano in	molče	gledal ven; kam: ali v nebo ali proti gradu	A
nič bolj poučeni nego sodnik, prikimovali so	molče.	Hrasta pa je nekaj po vsem životu stresnilo	A
nič dekliškega. Vsa trojica je šla počasi in	molče	mimo kovačnice. »Tole je menda gospoda s pristave	A
s Katinko na robu planote in od tod sta oba	molče	zrla v velikanski kres, ki je gorel ravno pod	A
ponuditi ji roke. Nekako bojazljivo je šel	molče	poleg nje kakor tat. In ona?	A
objemu. Obrnil se je na pol v stran in ona si je	molče	popravljala svoj robec, kateri je bil zdrsnil	A
ki rasto in cveto po robu gredic, pričajo nam	molče,	da prihaja že jesen v deželo.V spodnjem koncu	A
večer je bil prišel in mlada dva človeka sta	molče	sedela pri brleči svetilnici v Heleninem stanovanju	A
veleč in pokaže stol poleg sebe. Vran je ubogal	molče	kakor otrok. Sedela sta tiho nekoliko trenutkov	A
in tudi prejšnja rdečica je bila izginila.	Molče	je ponudila z roko sodniku nizek naslanjač,	A
je ozrl gospod Janez v sodnika, ki je ves čas	molče	stal na strani. Baronica je umela ta pogled	A
res skoro ušel!« sopne Maruša. Potem korakata	molče	drug za drugim, Vrbanoj bolj skrbeč za žival	A
slivovka!« pohvali se Orel polglasno, stotnik pa le	molče	prikima. In tako so potovali v hladnem	A
bodo!« velela je hladno, Pavel pa je korakal	molče	za njo.Tikoma pred njima izza roba se je že	A
konča Pavel prejšnji svoj opomin. Plesala sta	molče,	ne da bi se ozrla drug v drugega, ampak sklenjene	A
ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela.	Molče	je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki	A
Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?« On pa jo	molče	stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene	A
umel. In ko je končal starec, šel je Ponkrèc	molče	ven iz hleva v hišo in je poklical ženo. Postlala	A
Matevž jo je proti večeru spremil čez hrib.	Molče	sta korakala drug poleg drugega in tudi Matevža	A
ujel kravo in jo tiral domov. Onadva pa sta šla	molče	za njim.Nihče ni izpregovoril besedice več.	A
deklica povesila svoje oči in da je žena njegova	molče	gledala v stran. Vprašal ni po vzrokih temu	A
je premišljal. »Kaj pa Kodrè?« Planjavec je	molče	odmajal z glavo. »Ta je baba,« zinila je hči	A
pomolil nekaj grošev. »Da!« pravi kratko oni in	molče	pozdravi k slovesu ostalo družbo v vozu ter	A
stopil na njeno stran. Šla sta nekoliko korakov	molče	drug poleg drugega; ona nekako v zadregi, hoče	A
Naposled vendar ona, čuteča, da ne gre tako dolgo	molče	stopati eden tik drugega, povpraša: »Je li še	A
reče ona; skoro bi bila pristavila: »Škoda!«	Molče	sta stopala dalje; na ovinku se je pokazalo	A
kri zalila obraz. Pozdravila je na lahko in	molče	ter hotela mimo slikarja. Sedaj šele se je ta	A
pri teh besedah poleg svoje neveste, katera je	molče	zrla v pletenje. »Tukaj tudi ni pravega lova	A
bil skoro tudi on! . / . / stran 40 . / V	Molče	ozre se ona name, molče ozrem se jaz nanjo;	A
/ stran 40 . / V Molče ozre se ona name,	molče	ozrem se jaz nanjo; oko z očesom tu se vjame	A
k obedu, vprašal ni nihče domačih po njem in	molče	so se razšli vsi po svojih opravkih. France	A
svojo roko v njegovo njej ponujeno. Odšla sta	molče,	kakor sta bila prišla. Stanovala sta v hotelu	A
vse imajo preveč suho zemljo.« Vrtnar stopi	molče	po svojo škropilnico in ide tih na delo brez	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani