Tako opaljeni so se mi smilili ubogi cvetovi in zbral sem, kar je še ostalo, z genljivo ljubeznijo, s tresočo rokó, ter sem povezal z nekoliko že obledelim trakom sentimentalnosti, ki se mi je zmerom takó lepo podala. Morda živí v tej ali oni pokrajini naše domovine ljubezniva duša, ki se ji bo zazdelo - četudi iz samega sočutja in iz tihe naklonjenosti do mene - da diha iz tega skromnega šopka še zmerom duh vijolic, ki so nekdaj cvetele.
Kakšno je bilo tisto življenje, ki me je sredi njega zadelo prokletstvo iz Ljubljane!