Komaj sem še vedel, kod hodijo noge in komaj sem čutil, da hodijo - opletale so se pač in pregibale so se le iz navade - in moje oči so bile zatisnjene in so vendar gledale tako široko in jasno, v brezkončnost. Morda je bila v tisti brezkončni lepoti, ki so jo gledale moje zatisnjene oči, od izhoda do zahoda zarísana svetla pot, ki je kazala gori na oboku natanko tisto smer, kakor ozka in polomljena brv, ki so omahovale preko nje moje nogé; in le zategadelj sem morda prišel preko te brvi, sam Bog vedi kakó. Da sem odprl oči, bi pač ne prišel nikoli.