Odprla so se mu vrata v neizmerno lepoto, ki je neizmeren greh. Tam uživa in se raduje, tam trpi plemenito trpljenje, ki je njega vredno, kesanje, ki je slast obenem, hrepenenje, ki je obenem zadoščenje. Takó živí šele v sanjah svoje pravo življenje in oni oblateni, ubožni človek, ki se je potikal sam in pozabljen po brezkončnih, meglenih ulicah, se potika ondod še zmerom, prav takó, kakor je bil ostal v zakajeni beznici človek, ki je spremljal mene tako dolgo.