Zmerom spet se mi pogled zastrè in gleda nazaj v nedolžno, čisto mladost, gleda naprej v neko daljno, svetlo prihodnost, ki hodi pred mano in se mi umika neprestano. Zmerom še mi je težkó, če pomislim, da bi moral udinjati ponosno lepota, ki je moja lastnina, v službo tolstih, po pivu smrdečih ljudi in hudó mi je do smrti, če se spomnim na svoje sentimentalneverze in na ure, ki so jih porodile. Ali to je škodljiva slabost - tudi zadnja svetla mesta bo treba zamazati, če hočem živeti kakor mnogoteri drugi ljudje, ki jim je dobro in ki so v milosti pri Bogu in pri ljudeh.