anica (101-200)

»Ali si vendar prišel po pirhe?« je rekla	Anica	Juriju in tako zvesto ga je pogledala, da mu	A
boš zvedel.« Tako se je govorilo pri mizi;	Anica	pa je vodila Jurija krog hiše in po vrtu in	A
poslovil. »Rozalko glava boli,« je dejala	Anica;	»jaz grem z vama, da jo malo pozdravim!« »O	A
»Zdaj je že gotovo dobra.« »	Anica,	kar pojdi!« pravi mati, in vsi trije se napotijo	A
rekel, nič ji ni bilo prav. Ko je pa prišla	Anica,	jo je začela glava še bolj boleti.Težko ji je	A
govorjenje, in tako hudo si je želela miru, da sta	Anica	in Štefan kmalu odrinila. Žalostna je bila Anica	A
in Štefan kmalu odrinila. Žalostna je bila	Anica,	ko je videla, kako malo je ustregla prijateljici	A
bilo zdaj jasno, česar prej ni zapazil. Da ga	Anica	rada vidi, to je ugajalo njegovemu samoljubju	A
»Ah, tako! Torej	Anica	ti jo je dala, Anica,« pravi dekle in se obrne	A
»Ah, tako! Torej Anica ti jo je dala,	Anica,	« pravi dekle in se obrne in odide.Dolgo je Juri	A
Naj reče, kar hoče.«	Anica	edina je razumela njegovo žalost, zakaj tudi	A
vzravnal pokonci, jo prijel za roko in dejal: »	Anica,	samo ti me imaš rada.Oče se jeze nad mano, da	A
stran 165 . / »Boš videl, Štefan,« je dejala	Anica,	»vse se bo še poravnalo; vse bo še prav, in	A
Rozalko še mnogo bolj ljubil kakor poprej. Samo	Anica	je tiha ostala v glasnem veselju, in če so jo	A
dolgočasil: oče in mati sta obravnavala svoje reči,	Anica	pa je skoraj zmeraj molčala.Juri in Rozalka	A
je bil obrnil proč, da ne bi kazal ganjenja.	Anica	pa, ki je dozdaj nema gledala prizor, se oklene	A
Šimenovi so bili v velikih skrbeh zaradi njega.	Anica	je prišla vprašat na Strmo peč, če je gori;	A
sta ga oče in Miha privedla domov. »Ha, ha,	Anica!	« jeclja on.»Kakšen? ha!	A
svetlo jedro. »Ubogi ljudje!« je vzdihnila	Anica;	Miha pa je upiral oči v veličastni prizor in	A
mati in Rozalka, naj se ne pretegne z delom.	Anica	se je menila z njim, kadar je prišla v vas,	A
Rozalka, »da bo tu v hribih čisto podivjal.	Anica,	ti ga moraš malo razvedriti.« »O, mene nič ne	A
»Kaj ne? In vendar godeš,« pristavi Miha. »	Anica	mi je sicer všeč.« »Ti pa meni nič,« ga zavrne	A
Primožu na zajtrku in šli po nevesto, ki sta jo	Anica	in Franca, Jurijeva sestra, venčali, in jo peljali	A
dveh vojakov so bili sami domači. Levka in	Anica	sta sedeli pri mizi, posli pa po klopeh okoli	A
»Kdaj jo boste pokopali, to siroto?« vpraša	Anica.	»Jutri zjutraj.«	A
ali kar jih je bilo v sobi, vsi so molčali.	Anica	je šla precej z deklo spat.Levka je bila pa	A
zjutraj zavedala, bila je njena prva beseda: »	Anica!	« in zdaj mora ves čas pri njej sedeti; če le	A
storila krivice. Nobene osorne ali žale besede ni	Anica	več slišala iz tetinih ust in dekle je kmalu	A
Levka ji je bila zdaj prava prijateljica in	Anica	jo je ljubila kakor svojo mater ‒ sovražila	A
je prepričala. Na Levkino zaupno vprašanje je	Anica	jokaje priznala, da ljubi mladega Slovaka od	A
plota, ker sta se prvikrat srečala, in tudi	Anica	se je vedela v takem času zmuzati iz hiše, in	A
potem govorila mnogo o svoji srečni prihodnosti.	Anica	mu je povedala, da teta ve za njiju zvezo, a	A
z Anico po vrtu. Govorili sta o vahtmajstru;	Anica	ji pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in	A
pokazati mesto. Kako veselo se je nasmihala	Anica,	ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj,	A
kratkimi, pa lepimi besedami: »Ne vem, kaj bo	Anica	k temu rekla; ako ona nima nič zopet to, tedaj	A
skoro vsa vas, mladi in stari, okoli njih. Tudi	Anica	z Levko je prišla do župana, da se še enkrat	A
in še nima čevljev. Prazniki so pred durmi, a	Anica	nima poštenega pražnjega krila.O sebi molčim	A
Ivanec v hišo in pošije vsem, kar bo treba.	Anica	dobi tudi krilo.Ne boj se, dokler sem jaz še	A
šla sta na delo. Dekli je naročil, naj jima	Anica	prinese kosilo v ogrado.Delala sta ves dan,	A
izbi zavrisne: »Oče, oče!« in steče iz hiše,	Anica	pa za njim očetu naproti.In kako dober in prijazen	A
mati sta krevsala k peči in se vsedla v kot.	Anica	je ostala pri mizi.Pospravila je kruh, jedilno	A
muhe. Iz kuhinje je prihajal ropot, kjer je	Anica	pomivala posodo. Uboga Anica!	A
ropot, kjer je Anica pomivala posodo. Uboga	Anica!	Nič lažje ji ni bilo pri srcu ko očetu in materi	A
nekateri za zabavo, drugi pa so mislili resno.	Anica	je čutila, da je predmet občudovanja.Prevzetna	A
ono, ki ga je slišal nekako pred enim letom.	Anica	je pustila posodo in vsa preplašena zbežala	A
nesreča. ‒Mati, mene je strah! ‒ je zašepetala	Anica	in se je tesno privila k materi. Mati jo je	A
‒ Marija, pomagaj!	Anica	je zaihtela.Tresla se je od strahu.	A
Iz oči so ji zopet privrele solze.	Anica	je žalostno gledala mater.Pridušeno je ihtela	A
ima dobro pomoč. . / . / stran 29 . / Ti in	Anica	sta že močna. ‒Je že res, ‒ se je nasmehnil	A
nadaljevala nasproti Štefanu, ‒ bi tebi lahko	Anica	naredila pušeljc. Štefan je zmajal z glavo.	A
Štefan je zmajal z glavo. ‒	Anica	nima tako lepih nageljčkov.Sploh pa bi-1630	A
hočejo iztrgati še tretje. Ozrl se je v Štefana.	Anica	je medtem prinesla zajtrk.Zajela sta in vstala	A
je vzel v kotu palico in sta zapustila sobo.	Anica	ju je spremljala do vežnih vrat.Oči si je brisala	A
bilo fantom, zaplakala pa so tudi dekleta.	Anica	in Minka, Maričeva Tina in Žabkarjeva Polona	A
Veselo se ji je nasmehnil. ‒O, dober dan,	Anica!	‒ se ji je približal.‒Kaj lepega pa boš kupila	A
iz ust kadi! ‒ ji je smehljaje odvrnil Jaka.	Anica	se je nalahko nasmehnila, pobrala stvari, ki	A
Ljudje so že odhiteli domov. ‒Kajne,	Anica,	da te smem spremljati? ‒ je vprašal mehko fant	A
te smem spremljati? ‒ je vprašal mehko fant.	Anica	je prikimala in za trenutek povesila glavo.	A
Res, sonce sije kakor poleti, ‒ je odvrnila	Anica.	Zopet sta umolknila, Jaka si je prižgal cigareto	A
ga je obsijalo, ‒ se je zagledala v križ tudi	Anica.	Znamenje je stalo ob križpotju.	A
Saj so tudi njemu silile v oči solze. ‒	Anica,	zakaj si tako žalostna? ‒ ji je položil drugo	A
Na to ni smel misliti. ‒	Anica,	ljuba moja Anica, ‒ jo je privil k sebi in ji	A
Na to ni smel misliti. ‒Anica, ljuba moja	Anica,	‒ jo je privil k sebi in ji šepetal z mehkim	A
In dan je tako lep.	Anica	je obrisala solze.Nekoliko gorja je izjokala	A
moj Bog, kako sem nesrečna! ‒Potolaži se,	Anica,	‒ ji je govoril tiho fant, ‒ kmalu bo zopet	A
tudi Štefan bo moral iti, ‒ je nadaljevala	Anica	tiho, ko da govori sebi, ‒ in ... in ... tudi ti	A
Še bolj se je stisnila k njemu. ‒	Anica!	‒ jo je stresel Jaka. ‒ Anica, pomiri se!Zakaj	A
stisnila k njemu. ‒Anica! ‒ jo je stresel Jaka. ‒	Anica,	pomiri se!Zakaj se tako mučiš?!	A
Kakor kratek trenutek je potekla ura. ‒	Anica,	iti bo treba, ‒ je zašepetal.Dekle ga je žalostno	A
Čutila sta, da ju trenutek slovesa zlomi. ‒	Anica,	jutri odidem, ‒ je vzdihnil Jaka.‒ Zapustiti	A
bom moral dom, starše in ‒ tebe, ljuba moja	Anica	... Dekle je glasno zajokalo.	A
vtelešen obup je stala in upirala oči proti nebu. ‒	Anica,	Anica, kaj delaš? ‒ se je strašil Jakob.‒	A
je stala in upirala oči proti nebu. ‒Anica,	Anica,	kaj delaš? ‒ se je strašil Jakob.‒	A
ako zboliš in ne bom mogel biti pri tebi! ...	Anica,	‒ jo je zopet prijel za roko, ‒ ti moraš biti	A
Jaka se je nervozno zganil. ‒	Anica,	ali slišiš? ‒ je vprašal nežno.‒ Zadnji čas	A
Pred znamenjem so rastle bele marjetice.	Anica	je utrgala eno. ‒Jaka, imej jo za spomin na	A
Spremlja naj te v tujino. ‒Hvala ti, ljuba moja	Anica,	‒ se je hvaležno nasmehnil fant.‒ Čuval jo bom	A
vsak proti domu ... . / . / stran 57 . / Ko se je	Anica	ozrla, je Jakob že izginil.Ustavila se je.	A
glasom. Medtem so se vdrugič odprla vrata,	Anica	je prihitela iz kuhinje.Slišala je glas zvona	A
padla ter za Štefana, ki je imel sedaj oditi.	Anica	je zopet odhitela v kuhinjo in obed je bil kmalu	A
Kozarjevi še niso imeli. . / . / stran 62 . /	Anica	je skuhala, kar so imeli vsi najraje in oče	A
Obraz voščeno bled, oči brez sijaja.	Anica	je stopila k njej.Mehko ji je ovila roko krog	A
bogastvu! ‒Mati, mati, nehajte, ‒ jo je stresla	Anica	vsa preplašena. ‒Z Bogom, oče, ‒ je Štefan objel	A
zabolelo. Ni bila niti senca prejšnje Anice. ‒	Anica,	z Bogom! Dekle je pustilo mater in stopilo k	A
stala pri križu ‒ se je umirila. ‒Dobro jutro,	Anica!	‒ se je nasmehnila komaj vidno. ‒ Kje pa si	A
Kadarkoli je prilika nanesla, se ji je pridružila.	Anica	ni vedela, kaj jo je k temu nagnilo, a bila	A
pride Štefan domov? Glas se ji je tresel in ako	Anica	ne bi bila tako zatopljena v svojo žalost, bi	A
Le čitaj dalje!	Anica	je čitala, Minki pa je glava zopet začela lezti	A
božjo voljo, Minka, kaj je s teboj? ‒ ji je	Anica	dvignila glavo in ji pogledala v oči. Minka	A
je zakrila z robcem in je glasno zaihtela.	Anica	je spustila Minkino glavo.Zamislila se je.	A
svojo bol, potem ti bo lažje pri srcu! ‒Oh,	Anica,	kako sem nesrečna! ‒ je obupno vzkliknila Minka	A
jok ji je pretresal ves život. Na ta prizor	Anica	ni bila pripravljena.Nenadni izbruh Minkine	A
Anico. ‒Minka, kaj te je zadelo, ‒ je šepetala	Anica.	‒ Odkrij mi srce!Jaz bom pomagala prenašati	A
se je zopet oklenila Anice in je vzkliknila: ‒	Anica,	ko bi ti vedela, kako ga ljubim.Nikogar še nisem	A
Minka, ljuba moja Minka, ‒ je tešila ubogo dekle	Anica,	‒ umiri se!Prosim te, premagaj bolečino.	A
to misliti, ‒ jo je božala po objokanem licu	Anica.	‒ Vsak pravi, da se bliža vojna h koncu.	A
prisluhnila. ‒In? ‒ je vprašala, ko je videla, da	Anica	ne misli nadaljevati. ‒In Jakoba, ‒ je dejala	A
misli nadaljevati. ‒In Jakoba, ‒ je dejala	Anica	otožno.‒ Minka, tudi jaz sem tako nesrečna.	A
ko je bila tudi sama tako nesrečna. ‒Uboga	Anica,	‒ je vzdihnila sočutno, ‒ koliko moraš trpeti	A
ker bi mi s tem povzročila veliko žalost«.	Anica	je razumela Minkin pogled.Objela jo je, gorko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani