anica (601-700)

katerega vstaja brezkončno veliko, sivorjavo oko!	Anica	je zatrepetala: »Sodba«...	A
In zdaj, ali nočeš, ali ne moreš?« In	Anica	je čutila droben košček papirja na svojem srcu	A
pomagaj! Premagajte se malo, no, ljuba moja	Anica.	Malo vina sem zavrela; prav res!	A
Bog pomagaj, dobra beseda je zlata vredna.	Anica,	imejte pamet.Kaj ne veste, ljubi moj otrok,	A
lice in posrečilo se ji je: nasmehnila se je	Anica,	popila vino in povprašala po Anžetu in Jerici	A
Samo obupati ne!« je pomislila in se domislila	Anica	sedaj Marjanice, in zopet so jo za hip obdale	A
pokazala Anici. »Staram se,« je pripomnila bolna	Anica,	Marjanico pa so še huje polile solze, in je	A
brez njega ni umrl!« »Ne vem,« je odvrnila	Anica,	»meni ni spomenil nikoli nič.« Marjanici	A
domisliti na njo. Postajalo ji je vroče, in	Anica	je opazila njeno zmedo: »Kaj ti je Marjani	A
je!« »Vem, Marjanica!« je dejala čisto mirno	Anica.	»Aha!« se je oddahnila Marjanica.	A
v mirni, žalostni obraz. »Vem,« je ponovila	Anica,	»pa ne govorive več o tem, Marjanica, ni treba	A
prišla k zavesti in domislila tako, da, ali	Anica	ni nje umela, ali pa ona ne Anice.Da pa bi Anica	A
ni nje umela, ali pa ona ne Anice. Da pa bi	Anica	mogla vedeti o vsebini moževe oporoke in ohraniti	A
kakor se ji niti sanjalo ni, kako naj bi bila	Anica	za to izvedela. Zgodilo pa se je bilo	A
desetih zvečer je moralo biti, ko je začutila	Anica	v predsobi tihe korake, in ker še ni bila legla	A
potisnil nazaj v sobo, in prej, ko se je mogla	Anica	zavesti od presenečenja, je stala za zaprtimi	A
vse je govoril Tomaž s toliko resnostjo, da	Anica	sama sebi ni verjela, ko je odvrnila in vprašala	A
pravic mi ne more vzeti nihče!« je odvrnila	Anica.	Tedaj pa jo je on zopet prijel za roko	A
»saj še ne veste, kaj stoji v testamentu!«	Anica	je bila sedaj prepričana, da Tomaž ne laže.	A
vaši tašči.« »To ni res!« je viknila sedaj	Anica,	»moj mož tega ni storil.On ve, da sem mati!	A
bi vam to pravil, če bi bil vaš sovražnik?«	Anica	je gledala hlapcu v obraz.Prepričana je bila	A
tako hudoben kakor kaže. Bog vam daj srečo,	Anica,	od mene se pa ne bojte več sovraštva!«	A
gospodarstva. Nadalje je bila tudi točka, da izgubi	Anica	v slučaju otrokove smrti in v slučaju, da se	A
smrti in v slučaju, da se v drugo poroči tu je	Anica	rahlo zardela vso pravico do Peči, in bi se	A
Katra opazila, da se je obrnil proti Anici.	Anica	ni opazila ničesar.Temna sramota, kakor da je	A
gospodari ona, Katra, tedaj je planila in dejala	Anica,	da to ne more biti res, in da ona marsikaj ve	A
dejala nato Katra, »saj si pobegnila od njega!«	Anica	ni vedela kaj odgovoriti na to. Tako	A
zavestjo, da je odslej ona gospodinja na Peči,	Anica	žalostna in zamišljena.Sodišče pa se je mislilo	A
proučiti zadevo pred zapuščinsko obravnavo.	Anica	pa je s skrbjo mislila na bodočnost in zdaj	A
še krvave sledi. »Tam je umrl!« je dejala	Anica	šepetajoč in videla ga je prav živo, kako sloni	A
solnc v morje megle. S tresočo roko je poiskala	Anica	v predalu, kjer je hranila spomine na mater	A
in ne bo pogubljena moja duša!« In jokala je	Anica	od veselja, zadoščenja, dolgo. Potem je stopila	A
»Ali koga čakate?« je vprašala.	Anica	se je ozrla in objela deklico: »Šla	A
Kako je tu mraz!«	Anica	se je je otresla in govorila s solzami za se	A
Marjanico in jo poklicala še ravno pravočasno.	Anica	se je bila spustila po bregu doli, da obišče	A
da se je je Marjanica zelo ustrašila. Toda	Anica	jo je pomirila, da ji ni nič, da se hoče samo	A
jo je gonila v posteljo in ji skuhala čaja.	Anica	je sama čutila, da je slaba, in odšla kmalu	A
pa je ta koprena čisto izginila iz duha, in	Anica	se je vsebolj zavedala telesnih bolečin. Vse	A
prsih, ti sunki so postajali tako hudi, da je	Anica	komaj še molče prenašala. Zunaj je bilo	A
na oknu, sicer pa je bilo v hiši vse tiho, in	Anica	si je mislila, da mora biti že pozno.Najbrže	A
Marjanica. Pri vedno hujih sunkih v prsih je začela	Anica	misliti, da li ne bi bilo dobro, da pokliče	A
epregibno na njo. »Kdo je?« je odprla komaj slišno	Anica	usta.Na vratih pa so bile še vedno one oči.	A
so bile še vedno one oči. Tedaj je kriknila	Anica	na vso moč: »Marjanica!«	A
več, pa vrata zaprite!« »Luka,« je odvrnila	Anica,	»zaprite jih vi, pa Marjanico pokličite!«	A
se mu prav godi, če ga ne mara ne Katra, ne	Anica.	Nekaj hipov pozneje je spravila Marjanica	A
tatico? Ali morda ni od prvega hipa vedela, da	Anica	ne more biti kriva?Ali je pozneje to popravila	A
tako prišlo. Le pomisli, kako bo, če ozdravi	Anica.	Ali boš res potem popolnoma zadovoljna?	A
Toda ne misli tako.	Anica	še živi in lahko ozdravi.Kaj, vidiš, da si postala	A
Marjanica je tulila od bolesti: »	Anica,	ljubo dete!O Bog, usmiljeni, je že vse preč	A
je odvrnila Hanca. V resnici sicer ni bila	Anica	dobra, ali videti je res bilo, ko da ponehuje	A
Vse se ji je zdelo tako čudno. Videča, da	Anica	res pokojno leži in ne blazni več, je verjela	A
Marjanica. »Oh,« je dejala za trenotek pozneja	Anica,	»ničesar ni pripravljenega.Ta bolezen!	A
lepo od vas, da že zdaj mislite na vse to. He,	Anica,	le veselo in pogumno, kaj!Kdo bi si mislil,	A
predpasnikom brisati oči. Ko pa je opazila, da se je	Anica	vznemirila, je silno srdito viknila:	A
valovalo v njenem srcu. Zdaj pa zdaj se je zavedla	Anica	in zašepetala sama vase: »Kdaj bo?«	A
bolno telo premakniti, in znova je zatožila	Anica:	»Vse je črno, vse...«	A
»Vse je črno, vse...« In	Anica	ni mislila, ni čutila nič drugega, nego brezmejno	A
iz sosednje sobe vstopita zdravnik in Katra.	Anica	ne čuje ničesar. »Saj je umrla!« šepeta	A
Marjanica pristopi. »	Anica,	ali spite?Anica, vina sem zavrela.	A
»Anica, ali spite?	Anica,	vina sem zavrela. Anica, ali slišite.«	A
Anica, vina sem zavrela.	Anica,	ali slišite.« Anica je zopet odprla	A
Anica, ali slišite.«	Anica	je zopet odprla oči, ali zdi se ji, da ni treba	A
In zdaj jo gredo budit za nov strah. »	Anica,	božji otrok, recite, da boste pili!« kliče Marjanica	A
Marjanica in ji pritisne vina na ustnice. In	Anica	pije.Pije!	A
pritožiti se, da ne posvarijo čevljarja, gleda	Anica	na zdravnika in Zaplotarico in taščo.Niti zmenijo	A
minuti. »Srce, srce!« misli napol, napol šepeta	Anica	in zaman išče odgovora, ali je to njeno srce	A
stroju, in zdaj divja mala reč kar tako. In	Anica	čuti sedaj zopet ono bledomrzlo senco, ki ji	A
kroži porodnici na ustnicah; kdo ve, kaj sanja	Anica,	kaj čuti: morda nebesa, morda smrt, morda nič	A
hitro!« priganja zdravnik in oblači suknjo.	Anica	vidi vse to ko v megli, ko v sanjah.Ali čudovito	A
prinesel nekdo na njene ustnice posodo za mleko.	Anica	prepozna Marjanico. »Le pijte, le,«	A
Le pijte, le,« govori dekla, »to vas reši!«	Anica	pije in glej: čudno lahko ji prihaja.Nobenega	A
kima z glavo, rahlo ji poboža z roko čez čelo.	Anica	čuti veliko spoštovanje do tega človeka.	A
naslednjem trenotku se ji misli izgubijo, in	Anica	ne čuti nič več, ne ve, ali je še, ali je ni	A
Pač, tam ob koncu postelje stoji nekdo.	Anica	prepozna taščo. Kako čudna je tašča	A
Odkod te oči?	Anica	čuti, da je je skoro strah.In sedaj se je tašča	A
steklenički in uliva, uliva. »Petnajst,« šteje	Anica,	ali ona uliva dalje, in ko da se ji trese roka	A
še vedno pusti kapati iz usodne steklenice.	Anica	je doštela dvaintrideset, ali tam teče še vedno	A
dejal petnajst, ona je nalila preveč,« misli	Anica,	in strah jo navdaja. »To ne sme biti.	A
»Pij no, le pij!«	Anica	bi viknila, se pognala kvišku in izbila tašči	A
Na milost je izročena tašči. In	Anica	čuti, da je Katra razmaknila z robom skodelice	A
skodelice njene ustnice, in zdaj je nagnila, in	Anica	pije, pije, pije.In Anica čuti, da pije smrt	A
zdaj je nagnila, in Anica pije, pije, pije. In	Anica	čuti, da pije smrt, smrt. »Ti si me umorila	A
Kaj je to?	Anica	čuti čudovito moč.Ali je res pila smrt?	A
ji storila, da mi streže po življenju,« misli	Anica	in čuti, da se skoraj onesvešča vsled strahu	A
in ostro jo motri tašča. »Ven, ven!« šepeta	Anica,	ali tašča se ne gane. »Marjanica,« šepeta	A
ali tašča se ne gane. »Marjanica,« šepeta	Anica	in vrže siloma glavo v stran.Ah, glej, kaj je	A
Zaplotarica mladi materi drobno dete v posteljo.	Anica	pa je mislila, da se je stoprav prebudila iz	A
Tam nekje v kotu je nekdo bolestno tulil.	Anica	se je ozrla in je videla Marjanico, kopajočo	A
solzah. »Zakaj jočeš, Marjanica?« je vprašala	Anica;	»glej, fantka sem dobila.Poglej!«	A
jočeš, no!« je vprašala zdaj že vznemirjena	Anica.	Tedaj se je Marjanica dvignila, zbrala vse svoje	A
izbi. Katra je razdirala neko staro krilo,	Anica	je likala srajce.Zdaj pa zdaj je stopila v ono	A
tako posebna ta reč. Par korakov stopite vi,	Anica,	z mano.«In proti Katri se je obrnil:	A
stopila zopet k oknu, kamor je bila postavila	Anica	preje likalnik. Anica in Pušar pa sta	A
kamor je bila postavila Anica preje likalnik.	Anica	in Pušar pa sta se bila ustavila za hlevi in	A
je kaj znano o tem?« »Meni nič!« je odvrnila	Anica,	»pa bo že res, če je rekel Poklonar.V te reči	A
Zdaj lahko govorim z njo.« Nič kaj ni bila	Anica	vesela, da ji varuh zaupa stvari, ki o njih	A
je razburjena stopila od okna. Zunaj pa je	Anica	zaslišala otrokov jok, pustila Pušarja in skočila	A
dalo utolažiti. »Nekaj mu je!« je mislila	Anica,	odnesla otroka v sosedno sobo in ga razvila	A
Tu je vstopil Pušar.	Anica	je odšla k otroku, namočila mu rano z oljem	A
pazi drugič sama nanj.« »Saj bom!« je dejala	Anica.	Katra je odšla v svojo sobo in mrmrala:	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani