anica (801-900)

odšla v kuhinjo in si tam obrisala par solz.	Anica	pa je šla v svojo sobo in legla ter zaspala	A
sramote nad tem svojim dejanjem? Po tej poti,	Anica,	ne boš dočakala Peči, ne boš dočakala.	A
salutirat, Marjanica je spala. * * * Tudi	Anica	je spala slabo.Zbudila se je bila pozno popoldne	A
bo neki mislila o njej. Čim dalje je mislila	Anica	na to, tem neprijetnejše ji je bilo.Samo pred	A
Samo pred seboj jo je bilo sram. Ona,	Anica,	je li res padla tako globoko, da mora iskati	A
stanje njene duše nezdravo? Kako dolgo, in bo	Anica	vrgla od sebe vso sramežljivost?Kdor okusi pijačo	A
moč in krepost, pojdeta še obzira in sramota.	Anica!	Kaj bo s teboj?	A
Kaj naj poreče Lipe o tebi?	Anica	je iskala opore in je ni našla.In vprašala se	A
tepe Bog in me ponižuje. Dolgo še se je mučila	Anica	s takimi mislimi. Polagoma, po dolgem je začela	A
oblečena pred se. »Kaj je tebi?« jo je vprašala	Anica.	Marjanica je pokazala z roko na Katrino	A
Katrino sobo. Toda, ko je videla, da se je	Anica	obrnila tja, je viknila in skočila za njo:	A
Marjanica z vso silo od vrat. »Pusti me,« je dejala	Anica,	»hočem videti!«V naslednjem trenotku je vstopila	A
prihajalo ženi iz ust. V tem hipu je pozabila	Anica	vseh okoliščin, vsega jada.Videla je samo neizmerno	A
iz grla. »O Bog, kaj ji je,« je vzkliknila	Anica,	»jezik si je pregriznila.« »Mrtvoud	A
Ti... si... me... zastrupila...« je slišala nejasno	Anica,	v naslednjem hipu je začutila, da ji je leglo	A
je odvrnil zdravnik. * * * Tedaj je	Anica	divje zaplakala.Pred njo je stal orožnik in	A
je dejal trdo orožnik. »Tako,« je viknila	Anica,	»vi veste!«Orožnik je videl, da se opoteka,	A
Jaz vas moram odpeljati,« se je opravičeval.	Anica	se je vzravnala. »Odpeljite me, pa jaz	A
to samo sanje, ali pa je bila bridka resnica?	Anica	je dvignila glavo in se ozrla.Motna svetloba	A
je sedela. Nekje zunaj je zamolklo grmelo, in	Anica	je slišala od nekod glasno padanje rosnih kapelj	A
Osumljena je, da je zavdala svoji tašči. In	Anica	se je stresla pri misli na prizor, ki ga je	A
ripeljite, strah me je!« Starec je prikimal z glavo;	Anica	je čutila, da je ni umel. »Kaj bo z	A
je navadno stegnil roko, da sprejme denar.	Anica	je sedla na posteljo, mislila je, da paznik	A
je oddaljil. Sama vase pogreznjena je sedela	Anica	dolgo.Ko se je bilo zvečerilo, je legla.	A
pogledom in zlatimi naočniki. Nehote mu je	Anica	zaupala.Prijeten ji je bil.	A
taščini sobi?« »Ko je umirala,« je odvrnila	Anica.	»Da, da, toda mislim, ali prej niste	A
tisti večer, tisti dan prej?« »Ne!« je dejala	Anica	krepko. »Tako!	A
sodnik. In tako je šlo dalje, da li ni bila	Anica	jezna na Katro, da li ni Katra večkrat postopala	A
postopala z njo grdo, kakšne misli da je imela	Anica	o Katri.Kako, da je tožila na razveljavljenje	A
potem govorila, kaj da je delala. Tedaj se je	Anica	nemirno premaknila.Videla je sodniku nemirno	A
posetila Marjanica. Plakajoč se ji je vrgla	Anica	v naročje.Ko ste se ženi nekoliko umirili, sta	A
ravnokar prišla od sodnika. Nadalje je izvedela	Anica	od Marjanice, da sodišče povprašuje po Luki	A
ljudeh, ne ve o Luki ničesar. Tedaj se je	Anica	začudila, kajti prav nič ji ni bilo znano, da	A
nekake slutnje. »In še nekaj se je zgodilo,	Anica!	« je dejala Marjanica, »Ali veš, da imamo na	A
In veš koga?«	Anica	ni vedela in ni kazala niti posebne radovednosti	A
je na Peči!« je dejala Marjanica. Tedaj je	Anica	pogledala neverjetno na Marjanico.	A
gospodar.« »Kaj pravi Lipe?« je vprašala hlastno	Anica.	»Kaj pravi!	A
misli, da sem res taščo?« »Tega ne misli nihče,	Anica,	« je zastokala Marjanica. »Kdo ve, kdo ji je	A
venomer brisala solzne oči. Molče jo je opazovala	Anica.	Stvari, o katerih ji je Marjanica pravila, so	A
vedno potreben.« »Kdo ti je dal?« je vprašala	Anica.	Marjanica se je namuznila in odvrnila	A
rekla, naj pridrže njo mesto Anice, da je že	Anica	taka, da je ne pozabi, če bi bila tudi kriva	A
nekako spokojno stanje nad njo. Tisto noč je	Anica	zelo dobro spala.Stari paznik je kimal zadovoljno	A
ljudje, ko zunaj,« je mislila sama pri sebi	Anica,	in nič več ji ni bilo tako strašno pusto.Pa	A
se vsedel s svojim Očetom na njegov sedež...«	Anica	je dvignila oči in iskala znane ji slike, trokotnega	A
knjigi razodetja, z nekako grozo je pomislila	Anica,	da je živela toliko let, in ni vedela tega in	A
« »Po nedolžnem je bil zaprt?« je vprašala	Anica.	»Bil je,« je odvrnil mož in odšel.	A
boste imeli bridkost deset dni...« Drugega dne je	Anica	izvedela, da pride pred porotnike.Kmalu zatem	A
Komaj se je premagala, da je ni objela. Toda	Anica	ni vzdržala.Ne zmenivši se za uradnika v sobi	A
Marjanica zavedeti... Mesec pozneje ste stali	Anica	in Marjanica kot priči pri porotnem zaslišanju	A
priči pri porotnem zaslišanju Lukovem. Tedaj je	Anica	doživela, da so jo ljudje s solznimi očmi pozdravljali	A
dveh let; toda umrl je po preteku dveh mesecev.	Anica	je vse svoje življenje ohranila nesrečnemu možu	A
To ni nič na Peči!«	Anica	je pogledala smejé se fanta in dejala:	A
ter ni vedel, kaj naj reče. Tedaj pa ga je	Anica	prijela za roko in rekla: »Zakaj hočeš	A
neumna obljuba!« je dejal fant. Tedaj ga je	Anica	prijela še za drugo roko in rekla:	A
dobri človek, kako me je sram pred teboj!« In	Anica	je zajokala in v solzah je govorila: »Lipe,	A
me ne veže več, odvezal me je izpovednik.« »	Anica,	« je dejal fant, »potem naj Bog plača izpovedniku	A
vseh naših življenjskih dogodkih, sta ohranila	Anica	in Lipe do svoje smrti in jo vcepila tudi deci	A
Doma mi je ležala Tončka. Žena	Anica	mi je vekala, da me otrok ne pričaka živ, naj	A
prihaja vsa mlada, dehtivo sramežljiva Testenova	Anica,	ona ista, ki ji je tolminski birič Mohor beneških	A
bilo slišati glasno ihtenje. Gašperjeva vdova	Anica	se je bila zopet raztožila.Hči Tončka je mater	A
Putika mu je mučila ude, zato mu je postrežnica	Anica	s flanelo ovila malone vse telo.Pri vsakem koraku	A
»Kaj bi se plazil okrog oglov,« zatogoti se	Anica,	»govôri naravnost!Kaj meniš, da je bilo prijetno	A
»Kaj? Mlado hočeš?« zatuli postrežnica	Anica.	»Dokler sem bila mlada, bila sem dobra, sedaj	A
pri zaprtih vratih, kako je grmela postrežnica	Anica	na svojega gospoda Andreja, katerega je stokajočega	A
Nekaj podobna ji je bila svoj čas gospica	Anica	Češkova, ki je z nemško lepoto razburjala mladim	A
in s smrtno grozo v duši. »Umreti bo treba,	Anica!	« je zastokal starec.Dekle je jokalo.	A
In če sem bil sam doma ‒ prišla je časih vaša	Anica.	Poprej sva se že poznala!«	A
sam kralj ‒ Pavel Neroda in častita kraljica ‒	Anica	Mica, jo povabita k nedeljskem kosilu na ričet	A
očescu se je bleščala tiha solza. Bila je to mala	Anica,	Rojarjeva hči iz prvega zakona.Večkrat je že	A
da je stari služabnik Jernej, kateremu se je	Anica	smilila, dostikrat z glavo majal in nevoljen	A
povem to besedo ‒ on bi najrajši videl, da bi	Anica	umrla, da bi potem on imel vse in babnica ‒	A
rentačil na gospodo, od stare dekle izvedel, da je	Anica	poslednje dni vedno jokaje govorila o očetu	A
prišel kmalu na tujo rodovino, ker je tudi mala	Anica	od tiste čudne noči sem zelo bolehala.Pa prišel	A
doma, in to njegovo veselje je bila hčerka.	Anica	je zrasla do lepe device.Bila je očetu to, kar	A
dobil prav lahko, to je Rojar dobro vedel.	Anica	je bila najlepše dekle v okolici in, kakor se	A
kako sta se Rojar s svojim poznejšim zetom in	Anica	s svojim možem prvič po nenavadnem in čudovitem	A
svatovščino so se bile na Rojinju že pričele. Nevesta	Anica	je bila nenavadno tiha, pa videlo se ji je z	A
. / . / stran 77 . / Tudi to popoldne se	Anica	tjakaj napoti.Pa komaj pride v dolino, zagleda	A
greste tja k njej poprašat, kaj ji je?« vpraša	Anica,	kateri se je tuja beračica smilila, čeravno	A
druge reči. Ko je mrak nastopil, odpravila se je	Anica	zopet gor v grad; ker pa vidi, da beračica še	A
kjer kraljuje večni mir in večna resnica.	Anica	je s Petrom Korenom dolgo let živela v sreči	A
rdečica; »v gradu me bodo že pogrešali. Milica!	Anica!	Čakajta, kam sta hiteli?« Odšla je urno proti	A
prijateljico zraven sebe na stol: »To že vem,	Anica,	da me imaš rada, pa včasi se morda vendar dolgočasiš	A
in ju pritisne na svoje prsi. »Pojdi, pojdi,	Anica;	danes ti je še vse novo in zanimivo, v par dneh	A
To so vedeli i drugi. »In,	Anica,	tožilo se ti bode včasi vendarle po uricah,	A
Nikdar je ne pozabim, nikdar ne.« »Prav,	Anica,	in jaz se nikakor ne smejem.Saj vem sama, kaka	A
sedeža. »Ah, mama ‒ dobro jutro, mama,« vzklikne	Anica	in stopi v elegantno jutranjo obleko opravljeni	A
posedi, mama, skoraj ti bode bolje,« tolaži	Anica	in teta Amelija pristavi: »Bolje bi bilo, ko	A
druga trojica je obmolknila za kratek čas, celo	Anica,	ki je prej vedno pozorna bila bolj na vse drugo	A
zanimal novi prihod, zato je nihče ni opazoval.	Anica	je stala nekaj korakov oddaljena in zrla dol	A
izrazila svojo zadovoljnost. Teta Amelija in	Anica	pa sta molčali. VIII Minilo je nekoliko tednov	A
stran 61 . / IX »Kaj pa delaš že sedaj na vrtu,	Anica?	« povpraša drugega dne, ki je bil prinesel zopet	A
nekoliko. »Ali ti ne pojdeš z nami, tetka?« vpraša	Anica.	»Ne, jaz ne, jaz moram biti doma,« reče tiho	A
jaz ju vidim tam doli pred vasjo,« zakliče	Anica.	Teta pogleda na ono stran in reče: »Tedaj idi	A
Obsodili te bodemo, da moraš zadnja korakati.	Anica	naj ide naprej.« Veronika se je z veselim smehljajem	A
dane? Pomislite zadnjič na vrtu na Žerinjah!«	Anica	na tla gledaje odgovarja na pol resno, na pol	A
rože, ki ste jih nabrali, baronica?« reče ji.	Anica	se mu umakne z očmi ter reče: »Vrgla sem jih	A
nobenim migljajem izdala svoje skrivnosti. Samo	Anica	se je ogibala mladega slikarja, tako da je to	A
sorodnikom, katerega že mnogo let videla ni, in	Anica	je bila povsod. Vrh tega so dobili še dva oficirja	A
družbi pa ta prizor ni povzročil te veselosti in	Anica	je celo nekako nejevoljno dejala: »Čemu podite	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani