Nobene osorne ali žale besede ni Anica več slišala iz tetinih ust in dekle je kmalu pozabilo, kar je prejšnje dni prebilo pri njej. Levka ji je bila zdaj prava prijateljica in Anica jo je ljubila kakor svojo mater ‒ sovražila je tako nikoli ni. Ko je Levka okrevala, navdajala jo je spet ista misel, katera jo je tisti usodni večer gnala na Doričin grob, namreč da vahtmajster ljubi Anico in kmalu se je prepričala.