Kako veselo se je nasmihala Anica, ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes vahtmajstrov veseli obraz gledal izmed vej. V enem skoku je bil pri njima in pri tej priči snubi Anico od tete s kratkimi, pa lepimi besedami: »Ne vem, kaj bo Anica k temu rekla; ako ona nima nič zopet to, tedaj je tudi meni povšeči,« odgovori Levka in šaljivo pogleda Anico, ki je rdeča kakor roža povesila oči in zgibala beli predprt. Z veselim obrazom in s solznimi očmi poda vahtmajstru roko.