anica (901-1.000)

reče grofica Veronika; »naj malo tekajo.«	Anica	ne reče ničesar in tudi Vinko ne izpremeni svojega	A
z Waldenom in drugimi gospodi k strelišču.	Anica	je šla za njimi in za njo so bile tudi druge	A
pravi smejoč se Sori in ponudi Veroniki roko.	Anica	ga pogleda zaničljivo od strani in stopi naprej	A
sem že jaz obljubil.« . / . / stran 106 . /	Anica	se je s hvaležnim pogledom obrnila h govorniku	A
se je nekoliko prestrašena. »Kaj pa ti je,	Anica,	da si šla od nas in sediš tako sama tukaj in	A
tako urno zadovoljna z odgovorom. »Ne, ne,	Anica,	tebi je nekaj in ni prav, da meni prikrivaš	A
na lahko k sebi v lopo. »Sedi semkaj k meni,	Anica.	« Baronica stori tako in se vprašujoč ozre k	A
grofica zopet besedo, »in ti nisi odkritosrčna.	Anica,	povej mi! Jaz te že nekaj časa opazujem in	A
Kratek molk nastane. »	Anica,	ti nisi več otrok,« reče zopet neutrudljiva	A
mi ogibala s praznimi izgovori. Srčece moje,	Anica,	ali ti moram jaz povedati, kaj ti je?« Deklica	A
njim je brlela luč. V tisti noči sta tudi	Anica	in Amelija bili še dolgo skupaj in deklica je	A
Ranjen je, pa rana ni tako nevarna.«	Anica	zakrije obraz z rokami in sedaj se ji je izvil	A
samo nesrečen slučaj vzrok njegove bolezni;	Anica	ji je vse razodela.Pa vsa dobrohotna čutila	A
razrušilo in stari teti je bilo to ‒ prav. Pa	Anica?	To je ljubila bolj nego vse druge; poznala je	A
Nekaj tednov pozneje pa sta sedela Vinko in	Anica	na klopi v vrtu pod onim kostanjem, katerega	A
nama prinesti kaj prekajenega, saj vem, da ima.	Anica!	Anica!« Pleče se jima prinese, mož razreže in	A
prinesti kaj prekajenega, saj vem, da ima. Anica!	Anica!	« Pleče se jima prinese, mož razreže in zdaj	A
in v šumečih krilih. Taka je bila Vodetova	Anica.	Omožila bi se bila sicer rada, ali ni bilo snubcev	A
Ta, boste videli, bo kmalu taka ko Vodetova	Anica.	’Svoj dobri glas je tedaj zgubila do zadnje sledi	A
se vlečejo zanj boljša dekleta, nego je bila	Anica.	Vas, v kateri se je rodil, se od tod ne vidi	A
napoti, da bi se ga rada znebila. Vodetova	Anica	je zgubila vsako upanje, da bi se mogla omožiti	A
zaljubi v tisto, katero mu nameni ona. Baba in	Anica	sta se pogodili ne vem za koliko goldinarjev	A
sta se pogodili ne vem za koliko goldinarjev.	Anica	je dala od sebe nekaj, kar je gnusno in me je	A
dekla Katra, součenica in stara znanka Aničina.	Anica	je kupila Katri svilnat robec in ji obljubila	A
gospodarna, blaga in lepa je njena prijateljica	Anica,	in je zbudila v njem živo željo, da bi jo spoznal	A
jo spoznal po obrazu. Od Katre je pozvedela	Anica	vse okolnosti Zvonirjeve hiše in tudi to, da	A
in pobožnosti. Tej teti se je morala tedaj	Anica	prikupiti na vsak način in se ji je res prikupila	A
hodi ob nedeljah k prvi maši v Mirno peč. Tudi	Anica	je začela hoditi k prvi maši v Mirno peč, pa	A
fari. Čez nekoliko tednov je dejala Rozala: ‚Ta	Anica	je zlata vredna, tako nevesto bi potreboval	A
Tercijalka je sodila po videzu; tega ni vedela, da se	Anica	pred obhajilom ni nikjer spovedala in da je	A
Dolgo zaželena prilika se je tedaj dobila,	Anica	se je mogla pomenkovati s Pavlom samim.Meni	A
deklic, ki niso bile nič manj trezne in dobre.	Anica	je zadela Pavla v srce z neko drugo lažjo.Iz	A
Pavlom v bršlinsko krčmo, sta se bila on in	Anica	že prav veliko pomenila in se trdno seznanila	A
trdno seznanila. Vsled naznanil dekle Katre je	Anica	dobro vedela, kako in kaj ji je govoriti s Pavlovo	A
razumnost in ljubeznivost. Takih poslov je bila	Anica	vajena, niso je stali nič truda.Samo na to je	A
so tekla odslej bolj gladko in hitro naprej.	Anica	je vzela na hišo sto goldinarjev na posodo,	A
od strupenih jezikov. Še bolj je prepričala	Anica	kuharico o svojem neomadeževanem poštenju s	A
priporočati in nič odbijati. Poprej da je bila	Anica,	kolikor ve, precej zgubljena, pozneje pa da	A
polič vina. Najbolje pa mi je znana Vodetova	Anica.	Pri Florijanu sem jo videl vsak teden najmanj	A
aktivista, Boga. Suh in bolehen je bil; terenki	Anica	in Daša sta bili pa zdravi in rdeči.»Kot žrebici	A
hripavim glasom je silil vanjo: »Kaj bi rada, reci,	Anica,	kaj bi želela?Ali si videla mojo njivo, posejano	A
zopet vidimo, snidemo se ... Bog ti daj mir,	Anica,	naj ti ne bo težka zemlja ... Anica ...«	A
daj mir, Anica, naj ti ne bo težka zemlja ...	Anica	...«	A
\ .. stran 154 . \/ Tedaj smo se Staničeva	Anica,	Šeremetova Zinka, Bezjakov Bogo in jaz končno	A
pač revici zaostali, pa sta ležali dekleti,	Anica	in Zinka.Prva vznak, druga na obrazu, vendar	A
bliže, smo že vedeli, da sta mrtvi. Staničeva	Anica,	ki je ležala vznak, je sicer še nekaj blodno	A
sivino beleža, v katerem sta se zgubili Zinka in	Anica,	zdaj sem se obračal na bok in se pokrival čez	A
oskrbnik Ivan Sirec, njegova soproga in njuna hči	Anica.	Gospodar namreč, ki je podedoval ta	A
Kotu je bila sedemnajstletna hči oskrbnikova,	Anica.	Resen, s črnimi kodri obrobljen obraz njen ne	A
plala k srcu, in pritrditi si je moral, da je	Anica	res neobično lepa. Táko je bilo prebivalstv	A
se je menda namenil v trg, kajti baš je šla	Anica	s terase, kjer je sedela z očetom in bratom	A
klopco pod véliko jablan v oglu,« odgovorila je	Anica,	meneč, da bode doktor odšel zdaj, ko mu je na	A
nikjer privaditi ni mogla. A tudi vobče je bila	Anica	najrajša sama. Dogaja se to često pri	A
vzroka niti smotra. In v oni dobi je bila	Anica.	Če pa je mislila, da bode doktor odšel	A
naslonjalo klopi. »Da, nekoliko,« odgovorila je	Anica.	»Mnogo ne smem, ker me jamejo takoj ščemeti	A
»Škoda bi bilo res tako čarobnih očesc!«	Anica	je za hip zardela. »Potem bi nosila	A
Torej ste res vsi moški enaki?« šalila se je	Anica.	»Niti mislila nisem vas, da, niti opazila nisem	A
»Ne, gospa! Gospodična	Anica	mi ni ničesar omenila o Soteski.Pripovedoval	A
Stopivšemu v jedilnico, je prišla nasproti	Anica,	pozdravila ga, nato pa hitela v kuhinjo, da	A
nadporočnika še ni bilo iz svoje sobe,« odgovorila je	Anica,	a videti ji je bilo, da ji je pogovor o plemenitem	A
Radovedna sem, kaj vam je pravil.«	Anica	se je posmehnila. »Dejal mi je, da se	A
paličico. »Poljubljam vam nežno roko, gospodična	Anica!	- Dobro jutro, gospod profesor!« pozdravljal	A
pristopil nato k mizi in se leno iztegnil na stol.	Anica	se je molče poklonila in odšla po zajtrk.	A
Bil je slabe volje in rad bi se pričkal.	Anica	je prinesla zajtrk in hotela oditi.	A
Vedel se je tako nervozno, da je to opazila	Anica.	»Gospod doktor, danes ste morali kaj	A
pred gostilnico voz, iz katerega so izstopili	Anica	in nje brat, pl. Hager in - Kodrân. Mnogo prigovarja	A
plesalki. »Sijajna sicer ni,« odgovorila je	Anica,	»in morda ravno zaradi tega tem zabavnejša.	A
»In zakaj ravno zaradi mene?« vprašala je	Anica	in poreden smehljaj se ji je zazibal okrog ust	A
sem prepričan, ki jo čutim v svojem srcu.«	Anica	je molčala.Tudi Kodrân ni govoril več.	A
Približa se ji. -	Anica	je vstala. »Gospod profesor, ne zamerite	A
Smem li upati od vas iskro ljubezni?« -	Anica	se je ozrla plaho v dvorano.A niti gardedame	A
in strahom premišljal, kdaj in kako bode pač	Anica	razrešila njegovo vprašanje in odločila njegovo	A
njegovo vprašanje in odločila njegovo bodočnost.	Anica,	ki je že davno ljubila Lovra z ono čisto tiho	A
sam tega ni spomnil, prišla ga je doslej vedno	Anica	klicat.Sklenil je, da bode ta dan pozabil na	A
od koprnenja. V tem so se že odprle duri in	Anica	je stala pred njim. Lovro je vstal in	A
proseče zrl v bolj in bolj zardevajoči obraz. »	Anica	bodete li odgovorili danes vprašanju mojemu	A
pretiranim hribolazenjem ali kolesarjenjem. Sosedova	Anica	vsak dan preteče desetine kilometrov, tudi v	B
učiteljica, kot sta bili Helena Pehanijeva in	Anica	Lušinova, povezani s kulturo, ali Marija Polakova	B
Lušinove. Najprej vznesenost in samo vznesenost:	Anica	draga, kako se je meni odprlo nebo tistega čudovitega	B
bliže s koraki šumečimi ... Ana -	Anica	- ljubica moja - to je najina duša, Anica	B
Anica - ljubica moja - to je najina duša,	Anica!	Duša najina plava na perotih neizmernih	B
poezija, to je Bog - to je najina duša,	Anica	... In luna je vstajala ...	B
1 Ljubljena moja	Anica!	Jaz sem dobro slutil, kakó mi bo pri srcu	B
poljubljata nebo in morje, - ter sanjal o Tebi,	Anica!	...Govoril sem Ti časih o ljubezni in Ti si vedela	B
bi si najrajši zakril obraz z rokami in - ah	Anica,	spomni se časih name, - samó za trenotek!A ne	B
sreči. Ah, meni je takó težkó in žalostno,	Anica!	...Vse kar imam najljubšega in najdražjega na svetu	B
prinašajo pozdrave z juga... Spomínjaj se name,	Anica,	in ohrani mi vsaj nekoliko ljubezni, da se vrnem	B
dovolj, - čemú bi dramil še prihodnje... In zdaj,	Anica	moja draga, dovoli, da se za nocoj poslovím	B
2 Draga	Anica!	Ti pišeš imenitno.	B
odprl, vedel sem, da je Tvoje. Ti si angelj,	Anica,	dušica moja zlata!Takó lepó mi ni pisal še nikdar	B
dražestnega smehljaja. Ti moja draga, srečna, vesela	Anica,	jaz čutim, da bi dal svoje življenje zate!In	B
glave krono iz drobnih črnih polžkov - Oprosti,	Anica,	- kadar pridem do opisavanja, ne morem več iz	B
najlepše snoví dobim na cesti - Ti ne veš,	Anica,	kakšno otožnost in kakšno hrepenenje si vzbudila	B
odkar sem Te videl zadnjikrat iz kupéja... Ah,	Anica,	kakó bi dobila Ti krasna pisma, ko bi Ti mogel	B
hočem se ubraníti teh mislij... Ostani mi zvesta,	Anica	moja; nihče drugi bi Te ne mogel ljubiti takó	B
poezije, tako ne morem živeti več brez Tebe,	Anica	moja... Poljublja Te vroče na ustnica, na	B
248 . / Okoli 13. julija 1898 Ljubljena	Anica!	Nocoj Ti pišem pozno; zunaj je prekrasna	B
besede, polne ljubezni in jasnega razkošja...	Anica,	- kakó se je odprlo meni nebó od tistega čudovitega	B
megle vstajajo predme ljubljeni obrazi... Ah,	Anica,	jaz Ti ne morem povedati, kakšni čuti mi širijo	B
razcvelih rož... kadar gorí ljubezen v srcu. Nikdar,	Anica	moja, nikdar nisem bil še tako srečen, kakor	B

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani