anica (501-600)

da najdenega ne more vrniti. Tedaj je prišla	Anica	v sobo.Njemu pa je šinila nova misel skozi glavo	A
Njemu pa je šinila nova misel skozi glavo. »	Anica,	« je rekel, »nekaj bi prosil!« »Kaj pa	A
nekaj bi prosil!« »Kaj pa bi radi?« je vprašala	Anica.	Starec je nekaj hipov molčal, kakor	A
kako bi začel. »Le povejte,« je prigovarjala	Anica.	»Tako je,« je začel tedaj Luka, »revež	A
pozabi.« »Nikoli jih ne pozabi!« je pripomnila	Anica.	»Res je,« je prikimal z glavo Luka,	A
in po malem dajali.« »Zakaj ne,« je dejala	Anica,	»kar dajte.« »Pa lepo vas prosim, ne	A
prosil Luka. »Zakaj bi pravila?« je odvrnila	Anica	in spravila desetak.Luki pa se je zazdelo, da	A
bilo dobro, če bi pripomnil še katero, toda ker	Anica	niti najmanj ni bila radovedna, odkod mu je	A
Proti poldnevu je bilo posijalo solnce.	Anica	se je bila pomudila v svoji sobi.Nekaka radost	A
vrata so bila priprta, v sobi je bilo v neredu.	Anica	je otvorila okna, napravila postelj, dasi sicer	A
pečjo je drhtel Luka. Vseh oči je začutila	Anica	na sebi.V naslednjem hipu pa se je Katra že	A
gospodinja.« »Da, jaz sem, kaj pa je?« je vprašala	Anica,	in težka slutnja ji je legla na srce.	A
Tomaž in Neža sta šla za njo.	Anica	pa je ostala ko prikovana na mesto.Za pečjo	A
brezizrazno bulil pred se. »Kaj pa je?« je vprašala	Anica	in stopila k njemu.Dvignil je glavo, in Anica	A
Anica in stopila k njemu. Dvignil je glavo, in	Anica	je ovohala, da diši iz njega vino in tobak.	A
»materi je izginilo trideset goldinarjev.«	Anica	se je komaj še ujela za mizo, da ni omahnila	A
zaškripala vrata, in je prišla Neža z lučjo.	Anica	je planila iz sobe in tekla v gorenje prostore	A
srečala na vratih Nežo, kličočo posle k večerji.	Anica	je vstopila, se ozrla na peč.Toda Luke ni bilo	A
In nekaj hipov pozneje je prišla Katra, in	Anica	je uvidela, da nocoj Luke najbrže niti videla	A
Tomaž se je naenkrat zasmejal.	Anica	se je ozrla vanj in opazila, da gleda naravnost	A
zlobnih, drobnih oči, uprtih naravnost vanjo.	Anica	je zatrepetala; tolike sovražnosti, škodoželjnosti	A
videla v nobenih očeh. Kakor omočena je strmela	Anica	tašči v obraz, razvnet od prezirljive zlobe	A
roko po mizi, Tomaž pa se je zasmejal znova.	Anica	je pogledala krog mize po obrazih. Neža je strmela	A
nezaupno motril Katro. Jerico pa je slišala	Anica	šepetati:Jezus, Marija.	A
da čaka. »Kaj imajo z menoj?« je pomislila	Anica,	ozrla se z zadnjo močjo na Katro in Tomaža.	A
planila kvišku. »Kaj naj skrijem?« si je mislila	Anica,	in rdečica sramežljivosti ji je zalila obraz	A
Tedaj se je Katra zasmejala.	Anica	je izgubila zavednost misli.Brezmejna jeza jo	A
ti, tatica!« »Tu imate!« je viknila zdajci	Anica	vsa iz sebe in udarila taščo po licu.Zdelo se	A
odrevenela, v na slednjem pa je kriknila divje, in	Anica	je pričakovala, da se ženska vrže na njo.Tedaj	A
in da je ta roka trda. »Pusti,« je kriknila	Anica	in se obrnila.Toda roka je ni izpustila.	A
sedel malo preje Juri. »Podiš me?« je zaječala	Anica.	S silovito močjo se je otresla moževe roke in	A
13.	Anica	izprevidi, da se je prenaglila, in izve nekaj	A
Pošastno se je belila iz teme cesta.	Anica	je dospela doli do mostiča in za hip postala	A
tiho, nihče ni hitel za njo. Naglo je krenila	Anica	nato preko mostiča. Tu pa je zopet postala in	A
peljala pot po ozki, nepriljudni dolini, ni čutila	Anica	nikakega strahu.Nekako dobro sta ji dela samota	A
Nocoj je edino potrebno, da pride v trg.	Anica	je začela hiteti. Noč nad njo je začela giniti	A
izšel je mesec. Nekaj hipov pozneje je zavila	Anica	mimo ovinka in opazila v dalji luči.Nekaka brezskrbn	A
Ali bom mogla ostati tu čez noč?« je vprašala	Anica.	»Kako pa, da boste,« je odvrnila ženica	A
žena ji je pokazala vrata, kjer naj vstopi.	Anica	je pritisnila za kljuko in vstopila in opazila	A
in kvartalo. »Dober večer,« je pozdravila	Anica,	možje so odzdravili, toda oči niso obrnili od	A
obrnili od kvart. Šele ko so doigrali, in je bila	Anica	sedla, in sicer blizu peči, se je dvignil eden	A
Ali bi mogla prenočiti pri vas?« je vprašala	Anica.	»Bomo že napravili, da bo prav.	A
Malo kuhanega vina!« »Da,« je dejala kratko	Anica.	»Za večerjo bi se tudi kaj dobilo,«	A
zdaj, slabe, dasi ni snega.« »Da,« je odvrnila	Anica.	Tedaj se je vrnil Kranjc.	A
botavljanju vdala pod pogojem, da je to zadnja igra.	Anica	pa je ulomila kruha, napravila križ čez lice	A
doma.« V istem hipu so se odprla vrata, in	Anica	je hipno pogledala in spoznala Lipeta.Toda on	A
vendarle dal vsiliti kvarte in začel mešati.	Anica	je prinesla vroče vino na ustnice in pila z	A
Lahka skrb je donela iz njegovih besed.	Anica	je bila Lipetu zelo hvaležna, da je bil prikril	A
hipov za tem so se bili igravci nekaj sprli, in	Anica	je našla priliko, da je pojasnila Lipetu, kaj	A
pravice so vaše, in če še niso, morajo biti kdaj.	Anica,	bodite močni in vrnite se!« Zdelo se	A
in detetu po življenju? Brezmiselno bi bilo,	Anica,	vrniti se.Anica, ostani tu!	A
Brezmiselno bi bilo, Anica, vrniti se.	Anica,	ostani tu!Glej, dvoje rok imam, ali te roke	A
odšli s Peči.« »Kaj naj porečem?« je vprašala	Anica.	»Kaj naj rečete,« se je nasmehnil Lipe	A
moramo pomagati!« »Kako mislite to?« je vprašala	Anica,	ki ni razumela, zakaj da je poudaril besedo	A
razumela, zakaj da je poudaril besedo »domači«. »	Anica,	« je dejal on mehko, ko da hoče povedati nekaj	A
ime nekoga.« »Lipe,« je zdajci skoro kriknila	Anica,	»ti si sosedov, ti si, ti si -« »S Peči	A
sosedov, ti si, ti si -« »S Peči, kakor vi,	Anica!	« je mirno pripomnil Lipe. Osupli so	A
Jaz ne morem verjeti!	Anica	ni nepoštena!« »A zakaj je udarila,	A
Lepa ali mrzla.	Anica	ni čutila ni mraza ni lepote njene.Preveč je	A
O Juri!	Anica	je spešno korakala.Lipe jo je bil hotel potegniti	A
si tam in hočeš zbežati? O kako si maloverna,	Anica!	Ali ne veš, da je treba bolesti in je treba grenkega	A
Vrni se na Peč!	Anica,	bodi močna, vrni se in izpolnjuj svoje dolžnosti	A
da ostaneš na Peči do svoje smrti in še čez...	Anica	je bila prišla na Peč, ne da bi bila zapazila	A
Se drzneš?« »Zakaj ne,« je odvrnila	Anica.	»Saj sem bila le do trga, do sodnije radi one	A
osupnila Katra. »To sem storila,« je hlinila	Anica	trdost. »Lepa je ta,« se je odzvala	A
Sramota je huja od smrti!« je skoro zaihtela	Anica.	Katra je izginila iz kuhinje, Anica	A
zaihtela Anica. Katra je izginila iz kuhinje,	Anica	pa je začutila v svoji roki drugo roko, ki je	A
je izgubila nekam iz kuhinje. Ko je prišla	Anica	k Juriju, jo je že pričakoval. Dasi mu je ležalo	A
Tudi Jurijevo lice je bilo mračno.	Anica	je opazila, da je noče niti pogledati. Najraje	A
Jurijevo lice pa se je še bolj stemnilo.	Anica	sprva ni ve dela, kaj naj stori.Jok ji je silil	A
je gledala mimo nje, ko da ni Anice v sobi.	Anica	je zbrala poslednje moči. »Mati,« je	A
In za hip so obstale njene oči na Anici. In	Anica	se je zbegala.Razumela je taščo.	A
ti!« je viknila tedaj Katra in se dvignila.	Anica	je zatrepetala čudne bojazni in zastrmela s	A
svetnica.« Po vsem telesu drhteča je poslušala	Anica	taščo; čutila je, da je brez vse moči, in iskala	A
obraz, ki mu je od strasti drhtel. Tedaj je	Anica	razumela vse:Saj je vse preč, če že tako mislijo	A
Ali moreš tajiti?« »Ne tajim!« je odjeknila	Anica,	»zakaj bi tajila!«Videla je tedaj Anica, da	A
odjeknila Anica, »zakaj bi tajila!« Videla je tedaj	Anica,	da mož nemirno grabi z roko za odejo.	A
Povej no!«	Anica	je z blaznim smehom motrila taščo.Da je čutila	A
niti z eno besedo ji ni prišel na pomoč, in	Anica	je mislila: »Obsodil me je, za nezvesto me ima	A
Tako misliš?« je vprašala s hipno mirnim glasom	Anica.	V naslednjem hipu pa ji je stresel telo presunljiv	A
Kam? kam? kam? »	Anica,	Anica, gospodinja!« je zaklical tedaj nekdo	A
Kam? kam? kam? »Anica,	Anica,	gospodinja!« je zaklical tedaj nekdo za njo	A
Lepo vas prosim!«	Anica	se je nekoliko zavedla. »Ali je Neža	A
Lahka žalost je drhtela pastirju v besedah, in	Anica	je opazila stoprav sedaj, da je bled.	A
Jerica je zbolela!« »Pojdiva k nji!« je dejala	Anica,	in vrnila sta se.Anica pa se še dolgo ni mogla	A
Pojdiva k nji!« je dejala Anica, in vrnila sta se.	Anica	pa se še dolgo ni mogla zavedeti, kaj se je	A
Bog v nebesih...« Tisto noč potem je sanjala	Anica	od samih belih rož.Zbudila se je in je zopet	A
prišla tašča ter ji rezko velela, naj gre spat.	Anica	je šla, toda še dolgo je poslušala na vratih	A
poslušala na vratih. Toda notri je bilo tiho, in	Anica	se je vrgla na posteljo in je začela jokati	A
je čez dvorišče pogledat, da li ne prihaja že	Anica,	ki je bila šla po zdravnika, ker se je bilo	A
ihtečo. Ponudila ji je čašo gorkega mleka, toda	Anica	je pustila mleko in odšla tešča. Marjanici se	A
Odprla je vrata v vežo. Toda	Anica	je bila že na stopnicah.Pod vplivom neznosne	A
vplivom neznosne plahosti in slutnje je odprla	Anica	vrata v sobo, kjer je ležal bolni Juri.V sobi	A
so bila okna zagrnjena. V prvem hipu je bila	Anica	popolnoma oslepela.Stopila je k moževi postelji	A
Nihče se ni oglasil.	Anica	je začela ko blazna iskati po sobi, toda Jurija	A
glavo, oblito od žarkov rdečih. Tedaj pa je	Anica	spoznala, da je oblit tudi po beli srajci od	A
njih. S polzečim telesom se je zgrudila tudi	Anica.	»Juri, Juri, ali me ne slišiš?«	A
Dvoje težkih, krvavih srag je bilo na njem.	Anica	je listič obrnila.Spoznala je pisavo svojega	A
Pretresljiv jok je napolnil sobo.	Anica	je opazila Marjanico s Katro na vratih in slišala	A
»Mrtev!« »Mrtev,« je ponovila	Anica	ko otroci in čutila, da plove nekam v neznano	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani