anica (201-300)

Anice in jo je vroče poljubovala. ‒Ljuba moja	Anica,	sedaj bom mnogo lažje prenašala svojo nesrečo	A
časa sta obe molčali. . / . / stran 100 . / ‒	Anica,	‒ se je naposled oglasila Minka, ‒ ali te smem	A
Ti je pisal?	Anica	je vzdihnila. ‒Pred enim tednom sem dobila od	A
šele takrat, ko je molek zaropotal na tleh,	Anica	si je s čitanjem krajšala čas. Mimo okna je	A
vratih plaho trkanje. ‒Naprej! ‒ je zaklicala	Anica.	Vrata so se odprla.	A
odsevala zmedenost. ‒Minka! ‒ je vkliknila	Anica.	Hitela je proti vratom in zgrabila Minko za roko	A
‒Dober dan! ‒ je pozdravila Minka, ko jo je	Anica	pripeljala do matere.Ozrla se je v njen otožni	A
usti čudil, kako je bilo mogoče, da je postala	Anica	naenkrat tako zgovorna.Čudila se je tudi starka	A
Polagoma se je popolnoma udomačila.	Anica	jo je že prej ljubila, sedaj pa sta jo vzljubila	A
tudi oče in mati. Postala njima je draga ko	Anica.	Najraje bi jo vedno imela pri sebi.	A
145 . / Potem pa so pristopili oče, mati in	Anica.	Vsi so se podali na dvorišče.	A
so ga našli ob materinem grobu zmrznjenega.	Anica	je ostala sama, dokler se ni vrnil iz vojske	A
kako pa si ti zablodil k nam, ‒ je vzkliknila	Anica,	ko ga je zagledala. ‒Tako mimogrede sem se oglasil	A
drugo smer. ‒Na pokopališču, ‒ je vzdihnila	Anica.	‒Kaj, umrli so? ‒ se je začudil Jože.	A
‒Potem ... ‒Kaj potem? ‒ sta silila vanj	Anica	in Jakob. ‒E, neki molitvenik bi jim moral izročiti	A
pozdrave. ‒Molitvenik in pozdrave? ‒ je vprašala	Anica.	‒ Od koga pa?	A
‒ sta oba vprašala. ‒V Karpatih je ostal ...	Anica	je vzdihnila. Jože je povedal, kaj se je s Štefanom	A
prihranjena žalost, ‒ je razmišljal spotoma. ‒	Anica	bo hitro pozabila, ker ima Jakoba ... Na Minko	A
ustrašila, ‒ je pogledalo fanta. ‒Pridna si,	Anica,	pridna ...Morda balo pripravljaš?	A
potem pa v Karpatih. ‒V Karpatih? ‒ je dahnila	Anica	komaj slišno. ‒Da.	A
zdrznila, ko so se odprla vrata tik pred njo. Teta	Anica,	velika, mogočna, z ruto postrani na kratkih	A
je tako dobra! Skupaj jo bova pile, ne, teta	Anica?	«S konca železne postelje, ki je stala ob steni	A
pomočjo in z naporom slačil plašč. »Čakaj malo,	Anica,	« je na lepem zarohnel, »roko mi boš odtrgala	A
poskočil in se ko sršen zakadil v teto. »Ampak,	Anica,	ti nisem že tisočkrat rekel, da me pusti pri	A
znova obrnil k teti in zasitnaril: »Kaj čakaš,	Anica!	Sem ti ja rekel, da me hitro počeši nazaj, da	A
stopil h kredenci. »Kje imaš višnjev liker,	Anica?	« je razdraženo vprašal. »Kar naprej vse pospravljaš	A
izpitov!« se je razhudil stric. »Ali si čudna,	Anica!	Kaj pa je taki punci treba univerze!« ‘	A
Poklical je teto na pomoč. »Ji pa še ti povej, no,	Anica!	Če se mora delati, kot da ne ve, kaj mislim!	A
zložila, in spet je bilo vse tiho, tako tiho. »	Anica!	« je poskočil stric. »Muha!«	A
Pomolčal je in po svoji navadi vzkipel: »Ja,	Anica,	kje imaš zdaj tisto kavo?Kaj jo ponujaš, če	A
»Veronika, kaj praviš? Jaz sem, teta	Anica!	« »O, dober dan, teta!	A
nenavadni trio: na eni strani Veronikina teta	Anica,	živa gora tenkočutne pozornosti, vendar s popolnoma	A
dodal s poševnim pogledom na teto: »Čeprav	Anica	kar naprej jamra, da jo bolijo noge.« »Pa tako	A
glasnega, z njo povezanega življenja. Teta	Anica	ji je ljubeče in spodbudno prikimala.Striček	A
»Kdo, vsi?« »Teta	Anica,	stric Lojze in Rozi.« »Ti jih vse poznaš?«	A
« »Dober dan,« je prijazno odgovorila teta	Anica,	stric Lojze pa je samo nezaupljivo in poklapano	A
zariplo poltjo. »Sama ne vem,« je začela teta	Anica,	»zakaj se vedno tukaj ustavimo, preden gremo	A
reči, noter. »Po pravici povem,« je teta	Anica	končala svojo misel, ko so se res premaknili	A
malo boji iti tja noter, kakor je rekla teta	Anica.	Odločno je stopila na čelo in mimogrede pozdravila	A
opazila, ko so se približali njeni mizi. Teta	Anica	je pogledala Martino, kakor da bi od nje rada	A
pogledati. »Res je,« se je hvaležno odzvala teta	Anica,	»to se ti vidi že na prvi pogled.«Martina je	A
domov, boš videla, Veronika,« je rekla teta	Anica.	»Meni se zdiš že čisto taka, kot si bila prej	A
čisto taka, kot si bila prej, preden ...« Teta	Anica	se je ugriznila v jezik in ni končala svoje	A
je poskočil. Sploh ni pričakoval, da bo šla	Anica,	ta neroda, še njega mešat v te strašne zadeve	A
Kaj je pa zdaj naredil on? Prejle je	Anica	njega vtikala zraven, ko je ni čisto nič prosil	A
poznaš in si se trdno odločen izmuzniti! Teta	Anica	je morala vedeti, kaj se mu je odvrtelo v glavi	A
vedno sem jih rada hrustala, ko jih je teta	Anica	prinesla iz konzuma.Delila jih bom s kolegicami	A
Martina se je ozrla k teti Anici. In teta	Anica,	ki ji ni še nikoli nihče rekel, da je bistra	A
že pozorni nanjo. Tedaj se je že vrnila teta	Anica,	ki je pripeljala sestro. »No, Veronika, pa pojdiva	A
odpeljala. »Saj ni nič hudega,« je rekla teta	Anica	Veroniki v hrbet, »samo malo še!In ne smeš biti	A
»Ampak tale je nesramna! Si to videla,	Anica?	«Potem se je obrnil k Martini:	A
»Molči, no, Lojze,« si je upala reči teta	Anica.	»Zdaj je čisto vseeno, kaj kdo ima, pa da se	A
ravno govorim!« je planil stric. »Ali si čudna,	Anica,	zmeraj mi skačeš v besedo! ...Ravno to pravim	A
Tako se človek najbolj raztrese. Ne,	Anica?	« je obrnjen k teti spravljivo končal stric.	A
. / . / stran 364 . / Stanovala je mamica	Anica	v nizki, precej temni sobi, na tesno natlačeni	A
polne, mehke lasé. ”Nocoj je zadnji večer,	Anica;	morda se ne vidiva nikdar več...“ Ozrla se	A
Boljše bi bilo, da bi te ne poznal nikdar,	Anica.	Pri meni je nesreča.	A
tebe in samega sebe. Pred mano je strašna pot,	Anica.	Ne mogel bi ti dati niti ene vesele ure.	A
Pogladil se je po čelu. ”Oprosti mi,	Anica	... govoriva torej o čem drugem...“ To je bil	A
Draga Ana! ... Iskreno ljubljena Ana! ... Mila moja	Anica!	... Tisoč poljubov ti pošilja tvoj zvesti ...	A
se je branila s smehljajočim obrazom ... ”Ti,	Anica	... moja duša ... moje življenje ...“ Pozneje so	A
pasu ter jo pritisnil k sebi. ”Samo en poljub,	Anica,	življenje moje ...“ Iztrgala se mu je siloma	A
daleč ob strani ter si zatiskal ušesa. Naša	Anica	je hodila pred nami od drugega do drugega in	A
* Samostanski škrjanček, vesela gospodična	Anica	je povešala že nekaj dni glavo in bledela.Oče	A
sredo. In zdaj je bila sreda in gospodična	Anica	je bila vsa nemirna.Njena žalost so bili njeni	A
se vračali vsak mesec, dvanajstkrat v letu.	Anica	se jih je vedno bolj bala.Prišel bo oče, čudnoresni	A
O, o!	Anica	je hrepenela po očetu, po možu z veliko očetovsko	A
obiskal, je trepetala. Kaj če pride in poreče:	Anica,	in zdaj je dovolj tega, zdaj boš šla z menoj	A
sestra Neža: »Gospod papa so na porti, gospodična	Anica!	« Deklica gre, je vštric ob sestri vratarici	A
sestri vratarici in obstoji. »Gospodična -«	Anica	se zgane. »Mercedes,« pove vratarica.	A
milostljivo... Nekaj dni za tem je izvedela	Anica,	da je bil oče v mestu, in je ugibala, čemu je	A
otroško sladki pameti je molila tedaj gospodična	Anica	k Jezusu, svojemu Izvoljenemu: »Daj, moj Sladki	A
duši njene rešitve,« je prigovarjal grofici.	Anica	pa je vsa razjokana razumela, da misli prav	A
bedeli pri Elekti mati Rafaela in gospodična	Anica.	Gospodična Anica je molila naprej, mati Rafaela	A
mati Rafaela in gospodična Anica. Gospodična	Anica	je molila naprej, mati Rafaela je odgovarjala	A
je rekla?« »Da ste prava smrt,« je odvrnila	Anica.	»Kako to?« se je začudila stara nuna nekako	A
mati Rafaela in se okrenila od bolnice k Anici.	Anica	je osupnila.Skoraj spoznala ni matere Rafaele	A
je že mimo...?« »Tri je odbila!« je dahnila	Anica	plaho. »Tri!« je šepetnila bolnica.	A
uri in obrnila svoj čudni časomer. Gospodična	Anica	je vzdihnila; »Hladno je, mati Rafaela!« »Bojiš	A
mi Jezus dal to srečo!« je ganjeno odvrnila	Anica.	»Dal ti bo to in še sto drugih sreč!« je rekla	A
zategnila: »... in ob naši smrtni uri. Amen.«	Anica	je molila naprej, a mati Rafaela ni več odgovarjala	A
Zadremala je bila.	Anica	je molila in odmolevala sama.Sredi njenih prošenj	A
Sveta Marija, Mati božja...«	Anica	je prenehala moliti. »Mati Rafaela!«	A
Poslušaj, ali diha.« Gospodična	Anica	je pristopila in se nagnila nad bolnico. In	A
gorečo voščenko postelji in vzkliknila: »Moliva!«	Anica	je zdrknila na kolena, mati Rafaela je segla	A
hodniku... Četrt ure pozneje je stala gospodična	Anica	pred gospo materjo in gospa mati je karala kmetiško	A
gostilniško, razumete, gostilniško.« Gospodična	Anica	je solzna in plaho obljubila, da se bo poboljšala	A
Spričo take govorice je vzbrnel srebrn smeh.	Anica	si je zakrila vsa rdeča svoja otroška usta.	A
bila v tem šumnem svetu... . /\ .. stran 85 . \/	Anica	pa ne bo šla in bo Elekta Samostanke so šle	A
efektorija v kapelico mimo črne vratarice. Gospodična	Anica	je zadrhtela.Sestra vratarica jo je zagledala	A
povedala svoj gladko evropski nagovor: »Gospodična	Anica!	Gospod papa so na porti!«	A
Gospod papa so na porti!« Gospodična	Anica	je povesila vdano žalostno lice in odšla v obisk	A
Gospe tete niso vabili... *	Anica	je dvignila svoj obraz, pa se ji je zdelo, da	A
umrla.« Oče je znova vzdihnil in vprašal: »	Anica,	torej res nočeš nič več domov?« »Papa!« je prosila	A
je prosila, »nočem!« . /\ .. stran 89 . \/ »	Anica!	« je vzdihnil.»A jaz te moram žaliti, če je tako	A
»A jaz te moram žaliti, če je tako, moram,	Anica!	« »Ne sili me od Jezusa proč,« je zajokala in	A
ziniti besede. Nekako hripavo je zastokal: »	Anica,	jezi se in reci, kar hočeš.Brez gospodinje biti	A
ki jo je ustavila: »Kaj vam je, gospodična	Anica?	« »Srečna sem,« je vzkliknila deklica.	A
estrica Elekta!« . /\ .. stran 90 . \/ Gospodična	Anica	pa ni vedela, kaj naj ji odpusti, in je pogledala	A
Angele, samostanske patrone, je vzela gospodična	Anica	samostanski šlar.Sestra Engelberta ji je ob	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani