Levka je ozdravela popolnoma in neke nedelje ‒ bil je lep, topel popoldan v pozni jeseni ‒ izprehaja se z Anico po vrtu. Govorili sta o vahtmajstru; Anica ji pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in hoče pokazati mesto. Kako veselo se je nasmihala Anica, ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes vahtmajstrov veseli obraz gledal izmed vej.