Prihodnjo nedeljo je bil oklic. Poročnega dne zgodaj pa so se zbrali svatje pri Primožu na zajtrku in šli po nevesto, ki sta jo Anica in Franca, Jurijeva sestra, venčali, in jo peljali v Dolino. Ožbe je ponosno korakal s Šimenovko, njegova lepša polovica pa, kakor imenujemo iz prirojene vljudnosti ženo Meto, s Premcem, ki se je grdo držal, kakor bi šel za pogrebom; zakaj on ni pričakoval kaj takšnega in je bil zelo prigovarjal Juriju, naj se nikar ne ženi. Za njimi so se zvrstili drugi.