anica (401-500)

me, ne zapusti me.« In glava ji je klonila in	Anica	se je zamislila, in vse davne pa do najbližjih	A
drugi velik, lep in močan s podvihanimi rokavi.	Anica	je odstopila skoro plašna od okna in zajecala	A
davici. Ni bilo preteklo dvoje mesecev, in	Anica	je čutila, da je trudna.Trudna Peči in dela	A
megle na srce. Brezčutna bi bila hotela biti	Anica,	ali ni mogla, in tolažbe, nekake vzpodbujajoče	A
Tedaj je Jerica utihnila; opazila je, da je	Anica	ne posluša.Anica je mislila vse nekaj drugega	A
utihnila; opazila je, da je Anica ne posluša.	Anica	je mislila vse nekaj drugega in šele po dolgem	A
»Živim rada, da trpim!« je dejala deklica.	Anica	se je presenečena ozrla na njo.Kako more to	A
»Kaj drugega misli, Jerica,« jo je karala	Anica,	»potem se ti bo pa sanjalo o smrti!«	A
Dekletove oči so žarele tako čudno v somrak, in	Anica	je potegnila deklico k sebi in jo poljubila	A
nekaj lepega? In nekega dne si je odgovorila	Anica:	»Jerica se ne boji smrti, zakaj v nji je ljubezen	A
je gledalo zagonetno in žalostno v somrak, in	Anica,	ki je včasih dvignila k njemu oko, je čutila	A
semenj ni šel, temveč k zdravniku, ker ga je bila	Anica	lepo preprosila. Drugi dan je zagledala	A
Anica lepo preprosila. Drugi dan je zagledala	Anica,	ko je prišla doli v sobo, ogromen kup blaga	A
Pozno po noči se je bila vrnila Katra s sejma.	Anica	se ni dotaknila blaga, ali proti desetim je	A
šivilje, denar je drag in časa imaš dovolj!« In	Anica	je kimala z glavo in gledala na velikansko skladišče	A
Že potrpim.« »Ne,« je dejala sedaj	Anica,	»ni treba!«Čutila je, da bi v hudi potrebi le	A
je bil vstal precej rano in odšel z doma, in	Anica	ni vedela, kaj je z njim.Tudi ji sinoči ni rekel	A
Zgodaj se je bilo zvečerilo. Po večerji je	Anica	zopet vzela šivanje v roke. Neljubo ji je bilo	A
morile, so se vrnile znova, in znova je mislila	Anica	na Jurija, svojega moža. In začutila je sedaj	A
je to prav?« S silo je krotila svojo žalost	Anica,	hotela se je prisiliti, da ne bo huda na Jurija	A
On se ji je približal. »	Anica,	huda si, ker sem tak,« je govoril.Ona ni vedela	A
»Ti si zelo pridna,« je dejal. Toda	Anica	se je skoro zgenila strahu, tako brezčutno in	A
pri igri, in skoro jezno je rekel: »Res je,	Anica,	silno pust človek sem.Včasih čutim to in prav	A
nad dolino. Čisto prijetno gorko je bilo, in	Anica	je imela že ves popoldne odprto okno.Da je bilo	A
glas ptic ali zvoke pastirske piščali, bi bila	Anica	mislila, da je najlepši pomladanski dan.Ali	A
dni ji je snivala duša. Zamislila se je bila	Anica	tako daleč, da ni vedela, ali so bile sanje	A
čuti s ceste gori glas ropotajočega voza.	Anica	je sedela na vrtu pred hišo.V senci je ležal	A
je ležal visok mož in gledal doli na cesto.	Anica	se mu je približala. Začudeno je pogledal, in	A
dejal in pravil, da se vrne, in da bo tedaj	Anica	tako velika, in on ji bo prinesel toliko lepega	A
trikrat, petkrat... »Ne za vedno!« se je zavedla	Anica.	In zdaj je vedela, da to niso bile sanje in da	A
da se oni mož ni nikoli vrnil, in da je ona,	Anica	sedaj velika in sedi na Peči in je brezmejno	A
kaj, saj boš menda gotova.« »Da,« je odvrnila	Anica	in raztegnila obleko. Tašča se je približala	A
Saj te poznam.« »Ni res!« je viknila	Anica,	iztrgala v hipu obleko tašči in hitela v kuhinjo	A
sešije narobe.« »Molčite!« je kriknila sedaj	Anica,	»vi zamenjujete lice z na robe, ne jaz.Zakaj	A
Nekako vstran je stal Lipe. Tedaj je stopila	Anica	med vrata.Obličje ji je gorelo razburjenja.	A
Pa ji reci, da je že tako, kadar naša noče.«	Anica	se je morala prijeti za vrata, zakaj od jeze	A
nasmehniti Tomaž proti Anici. Že je hotela pobegniti	Anica,	ali komaj je čutila dovolj moči.In tedaj se	A
Na vratih je s široko odprtimi očmi čakala	Anica.	»Kdo?« je zategnil Lipe, »ti, Tomaž	A
Prav tedaj pa sta se prikazala izza vogla	Anica	in Juri.Mož je bil smrtnobled in se je naslanjal	A
konji. »Danes si mnogo bledejši,« je rekla	Anica	možu, ko sta šla zjutraj raz Peč, »ali si bolan	A
bo, kaj neki ne!« »Ali misliš,« je vprašala	Anica.	»Ljubi Bog, saj nisem stara devet let	A
poslušati Anico vselej z desnim ušesom. Nato je	Anica	odšla k možu. Našla ga je dremajočega	A
Mož je gledal na njo in rekel: »	Anica,	če je taka smrt, potem mi je vseeno.«	A
poljubljati in ves srečen je šepetal: »Ali res,	Anica,	ali res?« »Res,« je kimala z glavo jokajo	A
Zunaj je bilo začelo snežiti. * * *	Anica	je bila poslala Lipeta po zdravnika, in pri	A
»Tako mislim jaz!« »Tudi jaz!« je mislila	Anica,	ali rekla ni nič. »Tako,« je dejal fant	A
obrnila k nji, meneč, da jo gospodinja potrebuje.	Anica	je šla z Marjanico v kuhinjo.Tam je sedla, nevedoča	A
najbolje, kaj mu je treba, ali ni res, Juri?« In	Anica	je čutila, da to vedenje od strani matere dé	A
Za smrt je bolan, pa se še zmeni ne zanj.«	Anica	je s silo zatirala take misli, ali vračale so	A
za menoj z vozom!« je odvrnil. Tedaj se je	Anica	domislila svoje dolžnosti. »Lipe,« je	A
daleč ni mislila, kako mu je, in da bi ji bila	Anica	že lahko kdaj rekla kako. »Tako pa sem	A
Ona mu hoče streči.	Anica	te čase lahko mesto nje gospodinji.Ona sama	A
njegovemu srcu mati, tem bolj se je oddaljevala	Anica.	Celo onega strahu, ki se je prvi dan, do zdravnikoveg	A
tozadevno je govoril z Anico, toda tako, da je	Anica	mislila, da ji očita neprijaznost do matere	A
Ne, mati,« je branil Anico Juri, »nikoli ni	Anica	tožila čez vas.Bog vari!«	A
se ženil, sem ti odsvetovala samo radi tega.	Anica	ni za te.Ona je tvoja poguba.«	A
vzklik. Misel, da je bil igrača, s katero je	Anica	igrala, da je vse laž na nji, da je bilo pri	A
in Anice ne more,« je branil sin ženo, »in	Anica	ima prav, če ga zaničuje. Vsiljiv prevzetnež	A
njiju oči so bile zaprte. Juri je bil zadremal,	Anica	pa je strmela v tla, kjer je bilo v medlem,	A
opaziti posušeno rožo, pohojeno in blatno. In	Anica	je iskala in našla.Na poročni dan je nosila	A
je ležala tu na tleh, pohojena in blatna. In	Anica	je planila kvišku in jo pobrala in pritisnila	A
Juri in odprl oči. »Si spal?« je zašepetala	Anica.	»Sanjal sem,« je sopel težko, »oh, kaj	A
In zaprl je oči. »Spi!« je zašepetala	Anica	in vstala in odšla. Komaj pa je bila	A
dvignila iz kuhinje, tudi Luka. Pri Juriju je bila	Anica.	Toda mož je bil molčeč, slabe volje.	A
Toda mož je bil molčeč, slabe volje.	Anica	je mislila, da mu je huje in izpraševala ga	A
Odklonil je vse. In tako je	Anica	skoro z veseljem pozdravila prihod matere, ki	A
gre, češ, da zna sama poskrbeti za Jurija.	Anica	je čutila, da jo tašča nekako podi, in ko se	A
»Ali je že dan?«	Anica	je sedela sama vase zamišljena in venomer je	A
povedati nekaj drugega. In če je pomislila	Anica,	da tisto drugo obstoja, da bi ne bila mogla	A
komaj sluti, ali da je padla vendar, tedaj je	Anica	začutila, da ji polje rdečica v lice in da se	A
se je z nevoljo začudila, da je tu, in ko je	Anica	začela govoriti šepetaje, ji je pomignila tašča	A
ji nemirne zrle nekam, nemirne in zlokobne...	Anica	pa je z jecljajočo skrušeno dušo molila v cerkvi	A
si, krasnejša si nad vse noči. In	Anica	sama je nehote pela.Bridkost in radost, žalost	A
Naše krivde! O Bog, je jecala	Anica,	koliko greha je na meni.Kako je mogoče, da sicer	A
in se ji približala. »Kdo je?« je vprašala	Anica.	»Jaz!« je odvrnil Lipe, »sem počakal	A
malo spanja na zemlji.« »Malo,« je potrdila	Anica.	»Jutri bodo bedeli pa tatje!« je dejal	A
V naših krajih ni takih ljudi,« je odvrnila	Anica.	Lipe je bil pretekel za par korakov	A
so se pojavile sence Peči. V hipu je opazila	Anica,	da je iz teme planilo nekaj temnega in jezno	A
meni pes, vas pa bi mogel ostrašiti do smrti.«	Anica	se je zamislila.Grozovita nakana njene tašče	A
razposajeno in nekako zlobno še vse potem. In ko je	Anica	vzdramila nanjo čakajočo Marjanico, in je ta	A
vase, razposajeno in nekako zlobno. Ko pa mu je	Anica	obvezovala rano, je prešel ta smehljaj v smehljaj	A
začela vikati, ko je zagledala kri. Komaj ji je	Anica	dopovedala, da naj bo tiho in naj ne budi spečih	A
Še nikoli takih sanj, da bi srajce krvavele.	Anica	je bila Lipetu obvezala roko in se ozrla. Marjanice	A
volje mu je ozarjal lice. Ne, je pomislila	Anica,	v njem ni slabe misli.Dvignil se je bil in pristopil	A
in pristopil k nji ter jo prijel za roko: »	Anica,	tako pa lepa hvala in srečne praznike!«	A
da vest miru?« In odšel je naglo iz sobe, in	Anica	je še čula iz dvorišča polagoma izgubivše se	A
Zazdehalo se mu je, ko da je zaspan.	Anica	pa je videla, da ne mara govoriti, in poslovila	A
dolgo pod eno streho.« »Prav,« je odvrnila	Anica.	»Ne, tebi to ni prav,« je odvrnil mož	A
želi -« »Stori, kakor ti je drago,« je dejala	Anica	in si potegnila z roko preko oči. »Kaj	A
preprijazen.« »To so grde laži,« je zastokala	Anica,	»in sram te je lahko takih očitkov.«Solze so	A
prav, naj pa ostane.« »Ne,« je dejala sedaj	Anica,	»Lipe naj gre.	A
Nato je stopil v izbo.	Anica	pa je s solznimi očmi krenila gori v svojo sobo	A
In jezen nad samim seboj je izpil čašo vina.	Anica	pa je tugovala sama gori v sobi, in zdelo se	A
kakor se ji je zazdelo, na njo ko sicer, in	Anica	je skoro plašno zastokala: »Zakaj?«	A
Polotil se ga je znova kašelj.	Anica	je vstala in se vrnila s čašo čaja.Toda Katra	A
njegovih očeh je zagorelo toliko jeze, da se je	Anica	z grozo začudila.Toda tudi v nji se je dvignil	A
sobo, in sta šla ogledovat živino. Jerica in	Anica	sta ostali v sobi. Nedolgo zatem je bilo zunaj	A
Luka Anici, »saj ste več gospodinja, ko ona.«	Anica	se je nasmehnila po sili in dejala: »Naj napravi	A
Prav brez potrebe prodaja,« je pripomnil Luka.	Anica	ni dejala nič. »Za Tomaža ji je,« je	A
pripomnila na konec, da ne razume, kako more	Anica	pustiti moža v takem iz hiše, in še mnogo podobnega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani