Govorili sta o vahtmajstru; Anica ji pripoveduje, kje ga je videla prvikrat in hoče pokazati mesto. Kako veselo se je nasmihala Anica, ko prideta na mesto, kjer je, kakor nekdaj, tako tudi danes vahtmajstrov veseli obraz gledal izmed vej. V enem skoku je bil pri njima in pri tej priči snubi Anico od tete s kratkimi, pa lepimi besedami: »Ne vem, kaj bo Anica k temu rekla; ako ona nima nič zopet to, tedaj je tudi meni povšeči,« odgovori Levka in šaljivo pogleda Anico, ki je rdeča kakor roža povesila oči in zgibala beli predprt.