anica (701-800)

da ne boš vsaj rekla zastonj, da ga nalašč.«	Anica	pa je začela od tistega dne zopet nekako prihajati	A
Dete je spalo nocoj nemirno in proti volji je	Anica	plakala in poljubljala je otroka.Toda ta njena	A
In dete je zaspalo.	Anica	je legla, in mimo oči ji je dahnil prvi motni	A
svetnica!« Nekaj korakov za Jerico je klečala	Anica.	Ni se mogla skoro premagati, da ne bi šla k procesiji	A
nocoj, lepo je zaspal, in gotova si je bila	Anica,	da se ne zbudi tako kmalu.In tako je bila skočila	A
končno glas spominov in stoprav, ko je stopila	Anica	iz cerkve, si je mislila: »Kdo ve, kje	A
zdravje!« »On je vsa moja sreča,« je odvrnila	Anica.	Lipe se je ozrl po njej, in v temi se	A
je rekel in pognal. Zamišljena je prihitela	Anica	na Peč.Nenavadno razburjena je bila.	A
Toda, kaj je tebi, dete, da stočeš?	Anica	je kriknila. Velika domača mačka je	A
»Še znorela bom od jeze!«	Anica	je planila iz sanj.Grozne so bile njene sanje	A
»Kje imaš dete?« »Nimam ga,« je odgovorila	Anica	in se nagnila nad zibelko, da bi zakrila dete	A
je rekla kača in se podvila Anici pod noge.	Anica	je popadla palico in zamahnila po kači.Ali kača	A
»Moj bo, moj bo!« »Ne bo,« je ihtela	Anica.	Tedaj pa je opazila, da drži v roki kačo in ne	A
drži v roki kačo in ne palice. Od groze se je	Anica	zbudila. Dojenček je spal mirno ob njej	A
Ali tudi temu je treba prijateljev.	Anica	je začutila neko mučno nestrpnost.Vstala je	A
Mesec je bil zašel, bila je dokaj temna noč.	Anica	je videla v vasi tu pa tam siniti luč.	A
O, moj Bog, kako sem jaz šibka!« je mislila	Anica.	»Toda bodi konec, tega ne smem misliti, ker	A
zdelo, gleda Lipetova slika. Tedaj se je vrgla	Anica	na posteljo in zaihtela v blazino.	A
»Umrje!« »	Anica	mora od hiše!« »Pojde!«	A
vesti, da so v hiši črne koze. Ko je doznala	Anica	o Jeričini bolezni, je prebledela.Skrb za Jurčka	A
Meni se zdi, da je le bolje tako!« je odvrnila	Anica,	»glej, Marjanica, za Jurčka sem v skrbeh!«	A
rokah smo vsi!« Toda zelo trpko je rekla to, in	Anica	jo je razumela.Začutila je, da je bila grešila	A
Peči v breg črez hrib v Dole, ga je ustavila	Anica.	Prihitela je bila za njim in mu stisnila desetak	A
prikimal. Šele po poti se je domislil, da je	Anica	mislila zdravnika. »Prvo k Hanci, potem	A
zaslužil, že zaradi one sirote, Jeričine matere. Pa	Anica	je nedolžna.Ona ima svoje pravice, ona jih ima	A
čudno jezo, in skoro na jok mu je šlo. »Jerica,	Anica!	« je klicalo v njem. »Dvoje sirot!	A
zbolel ne bi bil. Neprestani strah, ki ga je	Anica	zadnje dni prestajala, jo je bil toliko prevzel	A
ali ne prestane. »Ne prestane,« je mislila	Anica	in se izkušala popolnoma vmisliti v pomen teh	A
nekod v bližini: ne prestane, ne prestane. In	Anica	je stopala po glasu ure in ponavljala:	A
»Čakati.« Tako je bila obsojena	Anica,	da čaka in čaka skozi tri, štiri, pet tednov	A
bila ne prej ne slej tako močna in tako šibka	Anica.	Nikoli ni bilo orožje njeno tako ostro, tako	A
in sukano s toliko duševno silo. In vendar	Anica	je vztrepetala pod vtisom besedi, ki jih je	A
katerega pogreznjen je slonel v kotu Luka.	Anica	se je zgrudila k postelji in pokrila svoje obličje	A
greh materin.« »To je blazno!« je pomislila	Anica,	še ko je govorila zadnje besede.In dvignila	A
boj v enem materinem srcu. Pač pa je začutila	Anica,	da ji je nekdo s silo prijel roko in ji jo začel	A
začel poljubljati. »Kaj delate?« je planila	Anica	kvišku in gledala prestrašena ihtečemu Luki	A
ta, »pustite, zato ker ste ji tako dobri.«	Anica	je zaihtela.Po dolgem so ji privrele solze v	A
zaspala za pol ure. Navadno se je tedaj zbudila	Anica	še bolj trudna, in žalost se je je polastila	A
je trajalo to stanje, tem brezupnejši je bila	Anica.	Skoro z nestrpnostjo je čakala.	A
»Saj pojde v nebesa!« Tedaj je	Anica	sprva vztrepetala.Toda samo za hip.	A
utihnilo in odplulo v sinjo dalj, v večnost, je	Anica	odprla okni, pogledala doli čez dvorišče in	A
čudovito hladnokrvnostjo dejala sama sebi: »	Anica,	sedaj si sama.Anica, ali pojdeš za možem in	A
»Anica, sedaj si sama.	Anica,	ali pojdeš za možem in sinom, ali pa misliš	A
ali pa misliš ostati?« »Na Peči bom umrla,	Anica	ne gre s Peči,« si je odgovorila. »Da, Peč,	A
Peči,« si je odgovorila. »Da, Peč,« je dejala	Anica	nato.In prvič v življenju se ji je zgodilo,	A
pojde k odvetniku in toži. Kdo ve, ali je bila	Anica	sedaj še ona ljubeča Anica, ali pa se je v njej	A
Kdo ve, ali je bila Anica sedaj še ona ljubeča	Anica,	ali pa se je v njej srce utrgalo in se oprijemalo	A
dedov hvaležnim potomcem. »Da,« je ponovila	Anica,	»hočem ostati zvesta, zvesta Peči!«Nekaj dni	A
zasmejala. Da bo z dokazi dognala, je odvrnila	Anica.	Naj le! je odvrnila Katra.	A
na Anico, češ, da li ni znorela. Sicer je	Anica	vse bodoče dni stregla Jerici.In Jerica je okrevala	A
* * * Proti mraku je bila odšla	Anica.	Pohitela je na pokopališče in okrasila možev	A
čutila, da so jo objele čez pas silne roke.	Anica	je kriknila, ali oni, ki jo je držal, ji je	A
na ustnice. V blaznem strahu se je izkušala	Anica	izviti. V temi ni mogla razbrati napadalčev	A
slišala sedaj Tomažev glas, »ali me poznaš?	Anica!	Nič strahu.	A
Nič strahu.	Anica,	samo to reci, da boš moja žena!« »Nikoli	A
»Pomagajte, pomagajte!«	Anica	je napela vse sile, da se otme groznega, podivjanega	A
bilo le glasno sopenje. Nenadoma pa je začutila	Anica,	da so napadalčeve roke odnehale. Tomaž	A
zgrudil skoro v istem hipu. »Kdo je?« je vprašala	Anica.	Toda nihče ji ni odgovoril.	A
Pred njo nekdo beži.	Anica	je priletela na Peč; baš je zavila okoli hleva	A
vprašal fant. Da je izgubila ruto doli, je rekla	Anica.	Fant je odšel in se vrnil z ruto.	A
»Nikogar,« je dejal. Tedaj se je	Anica	umirila.Toda še dolgo v noč jo je tresla groza	A
Lipe na svojem mestu. »Hm!« je dejala Katra,	Anica	pa nič.Anica sploh ni mnogo govorila.	A
»Hm!« je dejala Katra, Anica pa nič.	Anica	sploh ni mnogo govorila.Nekako čudno nenaravno	A
mogla priti v viharne položaje, ker ji je hodila	Anica	previdno izpred oči.Mnogokrat se je tedaj znosila	A
in Lukom, zlasti nad Jerico, katero je bila	Anica	silno vzljubila. Podila jo je v stran	A
Podila jo je v stran, zaprla jo v noči iz hiše.	Anica	je vedno zopet vzela deklico v zaščito, iztrgala	A
Katra tako, da ji je zapirala vse shrambe, da	Anica	ni vedela kaj početi, in je moralo priti do	A
je moralo priti do sporekanj. Hujšemu je šla	Anica	iz poti. Nekaka groza jo je napolnjevala do	A
nekdaj Anici, jo je Katra tako opsovala, da se je	Anica	napol omočena zaprla v svojo sobo in trpela	A
Sodišče bo govorilo. Te čase je živela	Anica	v svesti, da bo sodišče ugodilo njeni zahtevi	A
nekam razblinila se je bila v njej prejšnja	Anica.	To ni bila več ona ljubeča in ogorčena šibka	A
jo obdolžili tatvine, bila je mirna ali trda.	Anica	je tiste čase prvič začutila, da sovraži.	A
njem »v svrho nekaterih prevažnih informacij«.	Anica	je razumela toliko, da mora v trg in je odšla	A
prašnih, z zaboji založenih stopnicah je stopila	Anica	v pisarno.Dvoje mož je sedelo v sobi pri dveh	A
kakor pri starem. »Dobro jutro,« je pozdravila	Anica.	Nihče ni odzdravil.	A
Ste dobili torej pismo?« »Da!« je odvrnila	Anica,	mlajši se je zaničljivo smehljal opazki starega	A
preberem pa jaz.« »Sem prebrala!« je odvrnila	Anica.	»To je lepo,« je odvrnil mož, »to je	A
pripomnil mlajši in hlinil nekak srečen nasmeh.	Anica	je prikimala in sedla. »S Peči,« je	A
bela hiša v bregu, kaj?« »Da!« je odvrnila	Anica.	Tedaj je bilo čuti zunaj korake.	A
Pisarja sta ga pozdravila. Tudi	Anica	se je dvignila.Prikimal ji je z glavo, pomignil	A
vstopilo v pisarno. Iz odvetnikove sobe je slišala	Anica	sledeče raztrgane besede: »... Žalibog	A
se izteče pravda ugodno, njena nasprotnica.	Anica	je obljubila, da prinese še tekom poldneva denar	A
zelo težka, nerodna. Zdaj zopet, ko je bila	Anica	že obupala, je dejal, da stvar vendar ne bo	A
ne bo brez uspeha, nekaj ugodnosti bi mogla	Anica	vendarle izsiliti iz Katre. Sicer je jasno,	A
izsiliti iz Katre. Sicer je jasno, da ima	Anica	prav, da je pa stvari težko do živega, da je	A
češ, da je treba tvegati in čakati. Ko je	Anica	odhajala, jo je še rahlo spomnil predplačila	A
predplačila. Zmedena in trudna je stopila	Anica	iz pisarne na plan.Z nekako lahkoto je preje	A
Kje naj si izposodi? Še nikoli si ni	Anica	izposodila ničesar.Zamišljena je prišla h Kranjcu	A
tako sta presedela pol ure, in potem je rekla	Anica,	da mora k odvetniku. Naj se še zglasi	A
naj vzame deklico v svojo zaščito, in res je	Anica	molče vzela Jerico in jo odvedla v svojo sobo	A
spečo. Dete si ni upalo iz Aničine sobe, in	Anica	jo je morala pospremiti spat.Nenadoma je začutilo	A
ne bo Jerice nikjer. In kaj porečejo Luka,	Anica	in Marjanica? Z vso ljubeznijo je mislila	A
Katra v vas in si dala napreči. Pa samo za se,	Anica	je morala iti peš. »Jerice ni!« je zastok	A
v zapuščinski pravdi, katero je bila začela	Anica	sicer nekam pozno, toda, kakor je bila doznala	A
previdno tudi poiskala svojega odvetnika.	Anica	je bila popolnoma prepričana o svoji zmagi.	A
glavno dedinjo. Pač pa deduje po Katrini smrti	Anica	Peč, brez ozira na to, da li se Anica omoži	A
smrti Anica Peč, brez ozira na to, da li se	Anica	omoži ali ne.Tudi se ji je dovolila vknjižba	A
vknjižba na račun postavne tretjinske svote.	Anica	nadaljnega ni slišala več. »Izgubila	A
Peč mora biti enkrat moja. O, kdaj	Anica?	«Ob tej misli se je stresla in izkušala misliti	A
sklep: čakati, čakati, čakati... In ko je prišla	Anica	na Peč, je čutila toliko utrujenost in žejo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani