kot (1.301-1.400)

/\ .. stran 23 . \/	Kot	usoda Njegove oči so	A
usoda Njegove oči so	kot	usoda, z ničimer jih ne	A
ijateljstvom ne. Za njimi grem	kot	ovca za ovnom, ne vprašam	A
telesu samota je težka	kot	glad. Ovila bom roke krog	A
zrastla od nič na neskončno,	kot	zraste vrednost peščene	A
sladki utrujenosti drhtele	kot	bilka pod zrnom rose.	A
sonce zašlo krvavo.	Kot	tolikokrat sem mu položila	A
na dušo težko, moreče,	kot	sneg na jesenske rože	A
postane, trezna in hladna,	kot	od jesenskih nalivov izprana	A
vstopil visok in tenak	kot	žarek. Soba je zasijala	A
Moje oči niso več tiste,	kot	so bile, moje srce tudi	A
Le deklica je ostala,	kot	je bila in zdaj sta se	A
žalost. Kdor je sam, je	kot	pregnan dnevi in noči	A
živi. Ljubim danes bolj	kot	včeraj, ljubim zdaj te	A
cveti moj tulipan. Je	kot	pozdrav od koder pridem	A
Tulipan pa gleda v sonce.	Kot	pozdrav je, kadar odhajam	A
sprejela lahka in mirna,	kot	sprejme drevo v našem	A
Vsaka pomlad je bila	kot	toplo, drgetajoče meso	A
Odprli so naša srca	kot	školjke, pobrali, kar	A
Dobrih želja je toliko	kot	muk le da so muke skale	A
Nesmisel Drhtim	kot	voda za jezom, bilke pred	A
smrti, ne pa izhiramo	kot	izrojena žival v mrzlem	A
hrepenenje teka po ulicah	kot	pes, ki je izgubil gospodarja	A
ne bo. Rjuhe so bele	kot	moji prsti, kot zimski	A
so bele kot moji prsti,	kot	zimski večer. Ne vprašuj	A
storiti prestavljam jih	kot	nepotrebne priveske opreme	A
vlažne prste, ki drhtijo	kot	otroci, če se teme bojijo	A
vesel in če mogel bi -	kot	mi - na zadnjih tacah	A
zadnjih tacah stati, bi -	kot	mi, če sreče smo pijani	A
se bo življenje izteklo	kot	vino iz soda. Prazni kozarci	A
visoko nad zemljo, više	kot	luna, ki je bila nad vrhovi	A
gospodarjem v bližnjo gostilno	kot	zvesti dolgčas. Zlati	A
božajoče in vztrajno	kot	pomladni dež nagrbančeno	A
Krmarila je med mizami	kot	prepleskana bojna ladja	A
Dolg, pretrgan in bled	kot	dim ob jasnih dnevih se	A
davno ne ve, zakaj pije.	Kot	črno vino noč čez njo	A
noč čez njo se razlije,	kot	čaša belega vina ji zjutraj	A
pomlad. Njene oči so	kot	plamen človeku roke ožgale	A
Tudi on ne misli nič, le	kot	včeraj in kot lani in	A
nič, le kot včeraj in	kot	lani in pred pol stoletja	A
vrnila. Brez slovesa	kot	lastovke, listje in čas	A
dnevnika, v katerem se	kot	na dlani zvrstijo pred	A
Neže Maurerjeve več mraka	kot	svetlobe, vendar se avtorica	A
katerim roditelj si ti!	Kot	zvesti sinovi in hčere	A
krasnih dni, ko bil sem še	kot	si zdaj ti, spominja me	A
črna tla junaška kri!	Kot	za žanjico žita snopi	A
naročje Jefteju hiti,	kot	na perutih angel nežni	A
Oj, tu ležiš na odri,	kot	angelček mirú, očesci	A
ti; ta snegobela lica,	kot	prej, so lepa ti. In krog	A
razriva; pa pojdi z menoj	kot	tovariš mi zvest in skupaj	A
raj mu ustvarim spet!«	Kot	jasni utrinki trop duhov	A
A pač! Izgini sen	kot	sen, pa dej ‒ uresniči	A
žive cvetice spremljajo	kot	ženina mlade družice.	A
stran 63 . / skrivnostno	kot	on je, kdo pač proumè	A
‒ Jaz tukaj na pragu	kot	romar stojim, rad v tvoje	A
neskončno je polno takó,	kot	zrl bi v odprta nebesa	A
dúhti nad menoj; jaz	kot	list uvel sedaj mrjem	A
je nebo, zemlja cvete	kot	nekdaj žívo in lepó.	A
gorski zrak, in glasna si,	kot	spev krepak planinske	A
solza se mi zdiš, a še	kot	solza ‒ krasna! Krasnà	A
vzore mi uresničiš zlate	kot	narodnjak in poštenjak	A
učenost s krepostjo združi,	kot	sonce strinja luč in moč	A
razprostrta! Ti lepa si	kot	sen krasán, podoba rajskega	A
prostran in pa krasán tako!	Kot	reke v mórje vanj nocoj	A
stopil sem pred žrtvenik,	kot	bi duhovnik bil, pepel	A
in, oh, nje bridkosti.	Kot	sončece čist moj srčni	A
revi, mi sleherna žila	kot	listje na drevi, ko bliža	A
nebá jasneje sonce seva,	kot	je sijalo letni dan.	A
jasni zimski dan, prepoln	kot	ona si svetlobe, kot ona	A
prepoln kot ona si svetlobe,	kot	ona ‒ mrtev in hladán	A
poshrani v toplo ga zavetje	kot	umen in skrbán vrtnar	A
plemenitim njo kitil bom,	kot	zdaj jo kitim. Njo prvi	A
ravan; stoji in preti	kot	oster meč o boku junaka	A
mu ogenj strašán užiga,	kot	nočni požar, ki z oken	A
oken šviga. In votlo	kot	grom iz dalje grmi srdito	A
brezmejno ljubil, in rajši oko	kot	biser izgubil! Saj on	A
hrumom, ropotom in jokom,	kot	rezali ud bi na ud, se	A
nesrečna zajoka, zastoka,	kot	streho objemal bi divji	A
objemal bi divji požar in	kot	da tramovje že poka.	A
v očeh zagrmi na glas	kot	prerok iz davnega časa	A
/ . / stran 123 . /	Kot	ti zdaj iz doma sirote	A
in stresa od straha se	kot	trepetlika, neznančeva	A
grožnja mu v úhu šumi	kot	kletev strašnà Vsesodnika	A
Vsesodnika. Ta kletev	kot	strela omami mu um, plašán	A
Beži od domu obupen ves,	kot	izpred Boga ubijalec prvi	A
prvi, preganja ga kes	kot	stekel pes in ránja srce	A
pot ga bo tuja zanesla,	kot	čoln, ki ga zgrabil je	A
stran 125 . / Zarjuje	kot	lev od lovca zadet, nanj	A
uzori se nikar ne bori,	kot	sončni žarki so uzori	A
Uzorov mi nikar ne môri,	kot	sončni žarki so uzori	A
prvi najdem ti migljaj.	Kot	sončnih žarkov zlati trak	A
ti drugega treba imet′	kot	občutkov in misli zdravih	A
poískal rad bi miren	kot,	kjer bi bil sam in svoj	A
pa smeješ se priljudno,	kot	si se nekdanji čas. Poljubuješ	A
je, zame te nije, zate	kot	nekdaj še srce mi bije	A
mlada, imela se tak rada,	kot	zarudena roža in veter	A
njeno lice, nje oči, ki	kot	zvezdice tebi milo so	A
iskala, da dobiš si miren	kot,	ko berača me spoznala	A
raj′ osušil bi morje,	kot	glave možém.« V krčmi	A
lastnih pokopalo sinov več	kot	sto in sto v domovja sveto	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani