kot (1.401-1.500)

srečal z njim, govoril	kot	izbran. Sliši se beseda	A
daritve nima in usta so	kot	kolovozi sna, v drobovju	A
travnata vsa. Me ženo	kot	trhlo bilko na pomlad	A
Zaziblje me globina,	kot	belina odmeva: pastirica	A
je v jezeru ogledovale,	kot	sanje obrnile liste zime	A
svoji se lesketa, visok je	kot	previs. Pred oltarjem	A
razjedla stene svetišča,	kot	je bazaltni plaz. Ob plesu	A
mraz. Slamnata polja so	kot	telo, ni dobro, da sameva	A
neba se skriva, zvezde so	kot	sito. Poslednjo kapljo	A
nihče jih ni čutil tako	kot	ona. Venec Bogovi na	A
lažejo, ampak so resnični,	kot	je bila resnična antika	A
Notranjost je kipela	kot	še nikoli.Dosegla je svojo	A
NJEGOVE KORAKE, ki pojo	kot	na klavirju. Evakuacija	A
razprostreti, izžareti	kot	zlati ogenj v noč. In	A
tvoj pravi obraz, čist	kot	sonce jesensko, ki odseva	A
človek v naravi! Mehak je	kot	veter, ki v vejah trepeče	A
preprost človek v naravi,	kot	ptica, ki plava pretiho	A
Tvoje oči, žandar, so	kot	bajonet, neumne in zlobne	A
morem jokati. Trd sem	kot	jeklo, ki mora srce prebosti	A
obraz, zasij med nas!	Kot	zimsko srebro, glej, teče	A
zelena je tvoja ljubav	kot	odsev vodá. H P.	A
senčnih dreves. Sem	kot	električna iskra, ki skače	A
dobra je tvoja ljubav	kot	zeleni odsevi vode. Duh	A
zlatih kožuhih, vsak molči	kot	pribit. Moje dekle je	A
kralj s prestola in bodi	kot	jaz, bodi vesel, poj z	A
Zvit kakor kača, preprost	kot	golob. Živeti.	A
ljubezen čiste žene je	kot	jesenski sončni soj; poljane	A
vas. Jaz vedno odhajam,	kot	mi je ukaz! Jaz pojem	A
Evakuacija duš Večer peče	kot	ogenj. Smrt Evrope!	A
plini. [Tvoji ustni sta	kot	jagodi.] Ljubljana spi	A
mojo dušo. Ljudje so	kot	padajoče, ugašajoče svetilke	A
spekel nas v ustnice.	Kot	drevje goreče smo se nagnili	A
O tvoje bele roke!	Kot	sanja šumeča greš mimo	A
so v trpljenju grešili,	kot	da so si umili v dlaneh	A
najdejo, hiše vstajajo,	kot	da velika so platna kvadratna	A
kvadratna, platna trikotna,	kot	da so tipke na čudnem	A
belo. Popki na glogu	kot	sneg. Za oknom sinje nebo	A
Nate mislim, ki si odšla	kot	bel labod preko rdečih	A
Naša mačka ima zelene oči	kot	malahita, svetle oči kot	A
kot malahita, svetle oči	kot	zimsko večerno nebo čisto	A
Tvoje belo čelo je	kot	mesečina. Ugnan sem. od	A
‒ Torpedovka jadrna	kot	krogla, pognana v noč	A
ti že veš: Z neba se	kot	slap luči razlije na nas	A
globoko v strugi ulic peče	kot	žveplo v sivini. Oči so	A
koščene roke rumene so	kot	zapuščene veje. In koder	A
presveti z novo lučjo.	Kot	Picassovi obrazi knjiga	A
stran 134 . / Jaz sem	kot	oblak, oblak, ki je nosil	A
in bije v srca, ki so	kot	modro železo v plavžih	A
stolpu je rdeča zastava	kot	plamen. Svetilnik daje	A
strmijo kalne oči. Spimo	kot	bolni, z belo obvezo na	A
oči brez solza, besede	kot	mrtvi slapovi... naša mladost	A
je belo od davnine, je	kot	kos kamna.‒	A
diši. Slamnati krovi	kot	zgrbljeni starci. A samotni	A
zopet spat. Večer je	kot	zlata krsta. Ležimo vanj	A
svetloba besede, ki je	kot	mavrično steklo. Ne oživljajte	A
požar. In se med duše	kot	dinamit tajno razžari	A
postane naš obraz. II	Kot	mrzla, sinja svila je	A
Zlató v sinjini je čisto,	kot	v solzah oprano. Vse zakopano	A
tako si hladnà, nedojetna	kot	vila, ki ubeži, da ne	A
tam in tiho je strmela,	kot	črni žamet dobre nje oči	A
moj molk je razumela,	kot	da v globini z mano govori	A
stoletij, tiho bo umrla,	kot	bi zaprla stara kraljica	A
je toplih sanj iskanje,	kot	mramor ga ohladilo je	A
življenje, sem bil mlad,	kot	zdaj sem gorak vsemu svetu	A
besedo bi rekel rad, da bi	kot	veter pomladni mehka v	A
črnih zidov dvigajo se	kot	spomin na nekdaj v poulično	A
ugaša in je brez moči,	kot	ranjeno golobico zanaša	A
mine nikoli, nikoli, in	kot	v zrcalo vodà vase strmeti	A
prsi me žgo. Rad bi	kot	nekdaj mehko valovanje	A
pred ljudmi bi se zaprl,	kot	romar na gorski poti bi	A
Kras, čez Kras sijalo,	kot	bi z mano žalovalo ‒ res	A
dobra, ta nam dá poguma,	kot	zvezda sredi tvorniškega	A
dušo mimo prisvetila,	kot	golobica razprostrla krila	A
šepečejo, slap šumi, skale,	kot	da so se potniki ustavili	A
kakor izhojena pot in vas	kot	kup otrok. Vse molči.	A
šumeti, v vejah gnezditi	kot	ptič gnezdi, o, da bi	A
mogel bi v vlažne daljine	kot	v vino nevidno zarje namakati	A
uri, dnevu in veku in	kot	da se v večnost stekaš	A
v dušah sonce odhaja,	kot	zakopani, smrti vdani	A
se pobelili, (bili so	kot	bela volna), stari Torkar	A
volna), stari Torkar pa	kot	jagnje čakal tolažnice	A
zori sredi belih puščav,	kot	kaplje krvi dozoreva mu	A
kraških planjav: Tam bo tvoj	kot.	Pesem ponižanih (Staro	A
maščevanj, ki dvigajo se	kot	morje vsak hip v tej ozki	A
In otroci, ki se rode,	kot	da imajo žveplo v očeh	A
in ne veš zakaj, ti si	kot	črno drevo v jeseni, ko	A
Pogovor z neznanim Zemlja	kot	črna kepa obupa nad plašno	A
se v njej izgubiš, da	kot	zvezda zatoneš v brezzvezdno	A
sedaj se mudiš? Zemlja	kot	črna kepa obupa in ti	A
rado bi, da se spočije,	kot	je Njegov ukaz. Tedaj	A
pečat. Ali prišlo je	kot	nova sila, kot šum golobov	A
prišlo je kot nova sila,	kot	šum golobov iznad polja	A
Hrib.	Kot	žalost mrzla.Kakor tihe	A
Bežen vtis. Tujina:	kot	jesen in kot neznanka	A
Tujina: kot jesen in	kot	neznanka vsa bežna, mrzla	A
tvornice, in se ne zruši;	kot	da se ziblje in venomer	A
ziblje in venomer smeje,	kot	da niha hitreje, hitreje	A
nas in Tvoj plašč šumi	kot	sredi morja večnih sanj	A
naj se izgubi, naj nam	kot	iz višnjevih dalj spregovori	A
višnjevih dalj spregovori	kot	v gosti modrini beli glas	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani