kot (901-1.000)

BESED v vrstnem redu	kot	se pojavljajo v besedilu	A
trepečejo le drobni valčki,	kot	da srebrni dež rosi.	A
prah, lazur in sonce, že	kot	zledenel obraz ... Zdravo	A
harmonijo neslišnih glasov duh	kot	nov plul bo sanjajoč,	A
trepeče zrak ... Tu sem, tu,	kot	eter lahak, brez glasu	A
večernica bledo je zasvetila,	kot	devica je zlatolasa mehki	A
tiho visoko je polje,	kot	da v njem mir bil vsejan	A
blešči ... tiha, spokojna	kot	otrok v nočni zibelki	A
zvonovi zvone ... Glase se	kot	sanje o rajskih željah	A
tajnostno tiho tu stojiš	kot	tajnostno pri pogrebu	A
poljubi, da takšen si,	kot	je srce, ki ga nihče,	A
kaplje padajo izpod neba,	kot	kropila siva megla zemljo	A
smrtno pesem vran. Motna	kot	mogočni vali silna reka	A
Ta dušeča megla se vali	kot	oblak, kot skrivnostno	A
megla se vali kot oblak,	kot	skrivnostno kadilo v sneženi	A
otožen tam gozd stoji,	kot	vojnik razorožen temno	A
radost je šla ... tak pusto	kot	v prirodi večerna megla	A
prirodi večerna megla.	Kot	tam v krčmi obpotni, ki	A
samotna, samotnejša so srca	kot	polja.‒	A
‒ vedno tiše je, tiše	kot	polja in lehe. Bor Da	A
njimi bori in smereke	kot	lovci mi zeleni čakajo	A
fantič mlad sem, bolj	kot	noži pogled njih v srce	A
stran 44 . / Prosinec	Kot	velika tajna bodi ta ljubav	A
žari gora pred nočjo.	Kot	bi sončni prah na daljave	A
zdravja loka je vsa ...	Kot	na večer bolj spet vrhovi	A
žarite, planine ‒ kak	kot	rosa bi zlil se čez dol	A
rosa bi zlil se čez dol,	kot	oblak čez vršine? Kar	A
žari? Le brez vonja naj	kot	v temi ljubav prva zbeži	A
Dekljičina žalost Ah,	kot	plahi metulj zbežal moj	A
! Potlej odšel je	kot	lep spomin ... zdaj čakam	A
osorej, slišal pesem to,	kot	še nikdar poprej srce	A
ljubiti v duši tebe! Ti si	kot	kip, kot marmor izklesan	A
tebe! Ti si kot kip,	kot	marmor izklesan, kot Amor	A
kot marmor izklesan,	kot	Amor, ki z napetim lokom	A
nizko sem to noč nocoj.	Kot	blažen duh tam ob neba	A
okleniti se duh moj hrepeni	kot	čudapolne, pol pozabljene	A
nedotakljivi vekomaj, tak dalek	kot	na nebesnem oboki polnočnih	A
trenutna tvoja veselost,	kot	hladnost tvoja vsa tak	A
vsa tak tajna, tak mrzla	kot	tvoja mladost. Iz dalje	A
ponosne, obokane! Ah ‒	kot	vzbudi hrepenenje večerni	A
hrepenenje večerni čas,	kot	v temi bil zvonjenje,	A
hrepenenjem bi v začarani kraj,	kot	golob za zvonenjem vse	A
Ko z znakom krvavim,	kot	tema in bridkost očrtala	A
Zaživim naj v prostosti,	kot	radost zbežiš ‒ ljubim	A
zbežiš ‒ ljubim naj ‒	kot	zla slutnja pred mano	A
tak mrtvo, domotožno	kot	v sobotni temi. Na brinju	A
tvoje in za majhen čas ‒	kot	hrast vejevje svoje sanje	A
Kakor blisk drčijo vlaki,	kot	nevihta mimo vro, dima	A
hlapečih zidov, mrtvi	kot	sen krut, mrtvi kot otrov	A
mrtvi kot sen krut, mrtvi	kot	otrov, ah, kot smrtni	A
mrtvi kot otrov, ah,	kot	smrtni trud. Odpri!	A
gardin v neskončnih vrstah	kot	težki nasmeh po tihotnih	A
rosne kaplje ne otirajo ‒	Kot	neizgnana, smrti skrivna	A
svetile ‒ tak daleč so mi	kot	zvezde, ki v večnost so	A
razvedrile, tak daleč so,	kot	veter gre, ki se nad morjem	A
vzhoda se pne do zahoda.	Kot	šel bi na svatbeni pir	A
duši s silo, radostjo	kot	s svati, kot šel bi na	A
radostjo kot s svati,	kot	šel bi na mladi tvoj pir	A
opolnoči v njegov temni hram	kot	on sam. Ni mogoče živeti	A
! Le še tamkaj nekdo	kot	pojenec ječi, proč izmučen	A
vsa prelest, prostost	kot	bi pala k nogam ‒ ah prostost	A
ponoči. Ah, v njem pa	kot	v gredi cvet mi žalosten	A
opolnoči v njegov temni hram	kot	on sam. Ni mogoče živeti	A
zaspati mi moč, bdim,	kot	mati nad detetom čuje	A
Enaka sva, veter!	Kot	tebe, tako življenje drvi	A
ljubiti v duši tebe! Ti si	kot	kip, kot marmor izklesan	A
tebe! Ti si kot kip,	kot	marmor izklesan, kot Amor	A
kot marmor izklesan,	kot	Amor, ki z napetim lokom	A
nizko sem to noč nocoj.	Kot	blažen duh tam ob neba	A
okleniti se duh moj hrepeni	kot	čudopolne, pol pozabljene	A
Kakor blisk drčijo vlaki,	kot	nevihta mimo vro, dima	A
vladar bivala v tem kraji.	Kot	globoka se skrivnost reka	A
za mano, pred menoj?	Kot	v robstvu ptič bi v čisti	A
osorej, slišal pesem to,	kot	še nikdar poprej srce	A
52 . / PESEM O KLASU	Kot	z zelene gore cesta, ravno	A
gore cesta, ravno polje,	kot	ves pisan svet nam se	A
maš; naj se dnevi vrste	kot	svet pisan z gore ‒ Prepelica	A
! Le še tamkaj nekdo	kot	pojenec ječi, proč izmučen	A
stran 63 . / PROSINEC	Kot	velika tajna bodi ta ljubav	A
si mi dan? Kar bilo ‒	kot	v sneg zakopano! Kar bode	A
zakopano! Kar bode ‒	kot	ta tiha plan brez konca	A
mene bele breze vesele ...	kot	bilke iz daljave k nam	A
Mesec tak svetel ni,	kot	so denarci ti, hej, Peregrina	A
dostojno zre doli z neba ‒	kot	pometena vsa gladka je	A
njim vodeni neba azur,	kot	plakal za zvezdami bi	A
rosi narava cela se,	kot	močil jo s solzami bi	A
tiho je, tajnostno vse,	kot	da je v bajni mir zakleto	A
Studenci tiho se pregibljejo,	kot	v sanjah praproti se zibljejo	A
srcu, čuj, nade se rode,	kot	zvezda so svetle, kot	A
kot zvezda so svetle,	kot	reka odhite. V DREVOREDU	A
sonca iskri sneg in Ied	kot	diamanti ‒ Dolge vejice	A
počasi, tiho se gubi,	kot	da še enkrat leto vse	A
z besedami 44 Hej, v	kot	s tem ne bi šel 45 Urok	A
Ko soha Venerina 97	Kot	iz tihe, zabljene kapele	A
posestrima se ji rodi,	kot	dobri Bog mi v dušo vodi	A
drug k drugemu zaganjala,	kot	radosti vzkipela ljubezen	A
vztrepavala, in voda je šumela,	kot	z bori temnega gozda skrivaj	A
/ . / stran 14 . / in	kot	dva bela parčka sta dva	A
mene bele breze vesele ...	kot	bilke iz daljave k nam	A
zaspati mi moč, bdim,	kot	mati nad detetom čuje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani